Ulica Lackovega odreda
Leta 1971 so novo ulico v Limbušu poimenovali Ulica Lackovega odreda. Lackov partizanski odred je nastal septembra 1944 po preimenovanju Pohorskega partizanskega odreda v Lackov odred. Iz novonastale enote s tremi bataljoni so poslali proti Dolenjski več kot 300 partizanov, glavnina pa je odšla s Pohorja in se konec septembra na Kozjaku združila s svojim tretjim bataljonom. Do maja 1945 je glavnina odreda delovala med Dravo in senžermensko mejo ter dejavnost razširila tudi na del avstrijske Štajerske. Novembra 1944 je proti odredu na Kozjaku potekala silovita nemška ofenziva. Enote odreda so med avgustom in decembrom 1944 zavzele devet sovražnikovih postojank, opravile številne napade na sovražnikove prometnice ter uspešno mobilizirale. Takoj po kapitulaciji Nemčije je odred zasedel del tistega obmejnega ozemlja avstrijske Štajerske, ki ga je potem Jugoslavija zahtevala zase; 14. maja so morale odredove enote zapustiti avstrijsko ozemlje, maja pa so bile v Mariboru razpuščene.
Ulica Lizike Jančar
Leta 1959 so novo ulico v Koroških vratih poimenovali Ulica Lizike Jančar. Lizika Jančar - Majda (1919-1943) je bila študentka medicine in narodna herojinja. Od leta 1937 je delovala kot članica SKOJ-a na mariborski gimnaziji. Po končani maturi je študirala medicino v Beogradu. Aprila 1941 je prišla v Ljubljano in bila jeseni sprejeta v KPS. Kot ilegalka je vodila okrožno intendantsko službo in soorganizirala radio OF Kričač. Februarja 1943 je postala v Polhograjskem hribovju telegrafistka za zvezo med vodstvom NOB Slovenije in Moskvo. Med italijansko-belogardistično ofenzivo v Polhograjskem hribovju so jo zajeli belogardisti in jo po mučenju ustrelili.
Ulica Maksa Lipina
Leta 1969 so ulico v Razvanju poimenovali Ulica Maksa Lipina.
Ulica Markljevih
Leta 1964 so novo ulico v Zgornjem Radvanju poimenovali Ulica Markljevih. Družina Markelj se je takoj po okupaciji leta 1941 vključila v narodnoosvobodilno gibanje. Mati Ivana Markelj (1897-1944) je bila ubita v taborišču Auschwitz leta 1944. Sin Janko Markelj (1923-1943) je padel v borbi pri Železnikih leta 1943. Hči Francka Markelj - Breda (1921-1945) je padla v napadu Nemcev na partizansko bolnišnico pri sv. Joštu blizu Slovenj Gradca leta 1945.
Ulica Marohovih
Leta 1964 so novo ulico v Zgornjem Radvanju poimenovali Ulica Marohovih. Po okupaciji leta 1941 se člani družine Maroh pridružijo narodnoosvobodilnemu gibanju. Istega leta 1942 so umrli: mati Antonija (1896-1942) in hči Marija (1916-1942) v koncentracijskem taborišču Auschwitz ter sin Franc (1918-1942), ustreljen kot talec.
Ulica Matije Murka
Leta 1951 so novo ulico v Novi vasi poimenovali Vorančeva ulica. Leta 1952 so jo preimenovali v Ulico Matije Murka. Matija Murko (1861-1952) je bil literarni in kulturni zgodovinar ter etnolog. Po končanem študiju slavistike in germanistike na Dunaju se je med letoma 1887 in 1889 izpopolnjeval v Rusiji, nato pa je poučeval slovanske jezike na dunajskih visokih šolah. Pozneje je predaval še v Gradcu, Leipzigu in Pragi. Med letoma 1932 in 1941 je bil predsednik praškega Slovanskega inštituta. Ustanovil oziroma soustanovil in urejal je strokovne revije (Worte und Sachen, Slavia) in knjižno zbirko Slavica. Z znanstvenim, pedagoškim, organizacijskim in publicističnim delom se je uveljavil kot ena osrednjih osebnosti slovanske filologije.
Murkovo znanstveno delo izhaja iz pozitivističnih metodoloških načel in teži v primerjalno kulturno zgodovinsko smer. Starejšo, predvsem srednjeveško književnost je prikazoval kot izraz skupnega kulturnega in socialnega življenja slovanskih ljudstev (1908); pozneje je podobno presojal kulturni pomen reformacije in protireformacije pri Slovanih (192-27). Slovensko književnost je večinoma obravnaval v širših sklopih, ustavljal se je le ob njenih posameznih vprašanjih in avtorjih, največ ob Prešernu; kljub temu je bistveno vplival na oblikovanje znanstvene zgodovine slovenskega slovstva. Raziskoval je razvoj slavistike in obdelal več njenih pomembnih zastopnikov (J. Kollar, J. Kopitar, V. S. Karadžić, F. Miklošič, V. Jagič, V. Oblak). Zgodaj se je začel ukvarjati tudi z etnologijo. Sestavil je program za njen sistematični razvoj na Slovenskem. Spremljal in podpiral je razvoj slovenske slavistike in etnologije. Ob koncu prve. svetovne vojne se je vključeval v kulturnopolitično obravnavo jugoslovanskega vprašanja, ker pa se je nagibal k novoilirizmu, ga je to oddaljilo od večinske usmeritve slovenske javnosti.
