Predilniška ulica
Leta 1938 so novo ulico v Melju poimenovali Predilniška ulica. Po nemški okupaciji aprila 1941 jo začasno poimenujejo v Spinner Gasse (Prelčeva ulica), po predilniškem delavcu – prelcu, nato pa jo še isto leto preimenujejo v Lortzing Gasse (Lortzingova ulica), po nemškem skladatelju Albertu Avgustu Lortzingu (1801–1851). Maja 1945 ji vrnejo slovensko ime Predilniška ulica. Ime Predilniška je dobila zato, ker je vodila proti predilnici tekstilne tovarne.
V začetku dvajsetih let 20. stoletja pričnejo v mestu nastajati prve tekstilne tovarne kot zametek mogočne tekstilne industrije. V letih 1920 do 1922 nastaneta prvi tekstilni tovarni Schonsky in Lobl v Linhartovi ulici in Doktor in drug ob Koroškem kolodvoru. Ustanavljanje novih tekstilnih obratov se je nadaljevalo do konca tridesetih let, tudi v času gospodarske krize. Konec leta 1938 je imel Maribor kar 27 tekstilnih obratov, v katerih je delalo 6293 delavcev ali 35,7 odstotka vseh v tekstilni industriji v Sloveniji. Poleg Železniških delavnic so tekstilne tovarne zaposlovale največ delavcev, tako npr. Doctor in drug leta 1938 kar 1350. Največja tekstilna podjetja so bila Doctor in drug (tkalnica, predilnica in apretura) na Valvasorjevi cesti (tedaj Tvorniška cesta), Hutter in drug v Melju (Orešju), Mariborska tekstilna tvornica v Melju (Orešju), Ehrlich (predilnica, tkalnica, barvarna in apretura) v predvojni dragonski vojašnici v Jezdarski ulici, Thomova tovarna svilenih tkanin v Mlinski ulici, tkalnica Schonsky, Zelenka & Co. (barvarna in apretura) v Linhartovi ulici, Jugosvila (tovarna tekstilnega blaga) in Mariborska industrija svile v Mlinski ulici.
Eden najpomembnejših mariborskih industrijalcev je bil nedvomno Josip Hutter, kočevski Nemec, ki je leta 1926 zgradil veliko tekstilno tovarno v Melju, kjer je bilo leta 1940 zaposlenih kar 1600 delavcev. Bivšo konjeniško vojašnico v Jezdarski ulici je leta 1926 adaptiral v tekstilno tovarno Ivan Braun iz Jilemnic na Češkem. Leta 1933 je celotno podjetje prevzel Avgust Ehrlich in imel leta 1938 zaposlenih že 800 delavcev. Leta 1923 je začela v Mlinski ulici obratovati Tovarna svile in trakov, ki jo je leta 1933 prevzel češkoslovaški koncern Thoma in dve leti pozneje na Pobrežju odprl novo tovarno (danes Svila). Leta 1939 je bilo v Thomovih obratih zaposlenih 500 ljudi. V leto 1923 segajo začetki podjetja Teksta na Teznu, kjer je bilo leta 1939 zaposlenih 200 delavcev.
V tridesetih letih se je pojavilo v Mariboru novo veliko ime tekstilne industrije. Žid Marko Rosner je postavil velike tovarne v meljski industrijski coni. V njegovem prvem podjetju v Mariboru, Jugotekstilu, so pognali stroje poleti 1931. Konec leta 1932 je bila dokončana Rosnerjeva tovarna Jugosvila in približno v istem času še tretje podjetje, ki je nosilo njegovo ime, Marko Rosner, tekstilna industrija Maribor.
Leta 1939 je 15 največjih mariborskih tekstilnih tovarn poslovalo z osnovnim kapitalom 177,45 milijona dinarjev ter proizvedlo 37,15 milijona metrov tkanin in 7174 ton preje v skupni vrednosti 440,35 milijona dinarjev. V teh tovarnah je bilo zaposlenih 7029 delavcev. Mogočna in naglo razvijajoča se tekstilna industrija je odločilno vplivala na to, da je bil Maribor med obema vojnama eno najpomembnejših industrijskih središč Kraljevine Jugoslavije in se ga ni zastonj prijelo ime jugoslovanski Manchester.
Pregljeva ulica
Leta 1929 so novo ulico na Studencih poimenovali Pregljeva ulica. Po nemški okupaciji leta 1941 ime ponemčijo v Pregl Gasse. Maja 1945 ji vrnejo slovensko ime Pregljeva ulica. Prvotno so ulico poimenovali po znanstveniku Frideriku Preglu, čigar ime so obdržali tudi Nemci med letoma 1941 in 1945. Po drugi svetovni vojni so ulico namenili pisatelju Ivanu Preglju. Friderik Pregl (1869–1930) je bil kemik in zdravnik, Nobelov nagrajenec, po očetovi smrti leta 1887 se je preselil v Gradec. Na tamkajšnji univerzi je bil 1894 promoviran iz medicinskih ved. Leta 1892 je postal asistent, 1899 docent in 1904 izredni profesor za fiziološko kemijo na graški medicinski fakulteti. Leta 1910 je postal redni profesor univerze v Innsbrucku in predstojnik njenega medicinsko-kemijskega inštituta, 1913 pa se je vrnil na univerzo v Gradcu, kjer je postal redni profesor za medicinsko kemijo in predstojnik medicinsko-kemijskega inštituta. Pregl je utemeljitelj mikroanalize organskih spojin, ki je zelo pomembna zlasti pri biokemičnih raziskavah, za katere je mogoče praviloma pridobiti le majhne vzorce za analize. Izpopolnil in razvil je novo tehniko, za katero je bilo potrebnega do stokrat manj vzorca. V sodelovanju s hamburškim podjetjem Kuhlmann, ki je izdelovalo tehtnice, je v analizo vpeljal posebno občutljivo tehtnico; merila je na tisočinko miligrama natančno in to je bil tudi začetek nove generacije natančnih tehtnic. Leta 1917 je svoje delo celovito predstavil v knjigi Die quantitative organische Mikroanalyse.
Preglova metoda mikroanalize je privabila v Gradec mnogo znanstvenikov, ki so jo vpeljali v večino raziskovalnih laboratorijev po svetu. Omogočila je napredek raziskovalnih dognanj na številnih področjih, zlasti v biokemiji encimov, hormonov, vitaminov in žolčnih kislin ter postala temelj novih mikrotehnik v kemiji, biologiji, fiziologiji, medicini in na sorodnih področjih. Za razvoj mikroanalize organskih spojin je leta 1914 na Dunaju prejel nagrado Justusa Liebiga, univerza v Gottingenu pa mu je leta 1920 podelila častni doktorat. Za odkritje "originalne metode mikroanalize organskih snovi" je leta 1923 prejel Nobelovo nagrado za kemijo in je edini znanstvenik slovenskega rodu, ki je dobil to priznanje. Vabili so ga na številne univerze, zlasti na Dunaj, v Berlin in tudi v Ljubljano, vendar je ostal zvest Gradcu, kjer je leta 1929 postal častni meščan. Strokovno se je usmeril predvsem na nemško območje, vendar je ohranjal stike z domovino in s slovenskimi znanstveniki.
Preglova ulica je postala Pregljeva
Ivan Pregelj (1883–1960), pisatelj, dramatik in pesnik, je leta 1908 končal študij slavistike in germanistike na Dunaju. Pozneje je kot srednješolski profesor poučeval v Gorici, Pazinu, Idriji, Kranju in na klasični gimnaziji v Ljubljani. Leta 1938 mu je zaradi kapi ohromela desnica, zato ni mogel več pisati. Njegovo obsežno pripovedništvo se deli na dva sklopa. Prvega sestavljajo večerniške povesti, katerih idejna podlaga je katoliška vzgojnost. Drugi sklop sestavljajo problemski zgodovinski romani in novele, ki sicer temeljijo na katoliških idejah, a jih motivno, idejno, oblikovno in stilno zaostrujejo in problemsko obravnavajo, pogosto jim nasprotujejo s stališča osebne in nedogmatske vernosti. Ta besedila pomenijo največji dosežek Pregljeve literature in obogatitev slovenske proze. V dvajsetih letih 20. stoletja je bil najpomembnejši živeči pisatelj. Privrženci socialnega realizma tridesetih let so mu zmanjševali vrednost, še bolj pa komunistična oblast po 1945, ki ga je obdala z molkom. Ta je trajal do šestdesetih let, ko so ideološke sprostitve in modernistična literarna prizadevanja obnovili zanimanje zanj. Novejša literarna zgodovina ga uvršča med najpomembnejše slovenske pripovednike.
Prekmurska ulica
V tridesetih letih 20. stoletja so novo ulico na Teznu poimenovali Gubčeva ulica, po Matiji Gubcu, vodji slovensko-hrvaškega kmečkega upora v letih od 1572 do 1573. Po nemški okupaciji leta 1941 so jo preimenovali v Hagen Gasse (Hagnova ulica), po nemškem zdravniku in antropologu Bernhardu Hagnu (1853–1919). Maja 1945 so ji vrnili slovensko ime Gubčeva ulica. Leta 1947 so jo ob odpravi dvojnega poimenovanja preimenovali v Prekmursko ulico.
Prekmurje je ozemlje med Muro in mursko-rabskim razvodjem in obsega pretežni del Goričkega, jugozahodno tretjino Lendavskih goric ter ravnini na levem bregu Mure. Leta 1919 je bilo priključeno k novi južnoslovanski državi. Po mirovni pogodbi iz leta 1920 je bilo slovensko etnično ozemlje med Muro in razdeljeno med Avstrijo, Madžarsko (Slovensko Porabje) in Kraljevino SHS.
Zaradi močne opore med ogrskim plemstvom se je protestantizem uveljavil že sredi 16. stoletja in se zaradi ugodnih razmer ohranil veliko dlje kot v drugih slovenskih pokrajinah in deželah. Rekatolizacija ga je dosegla šele konec 17. stoletja. Zaradi spodbudnega odnosa protestantizma do pisanja v materinščini je v 18. stoletju nastalo bogato pismenstvo v prekmurskem jeziku. Zemljiška odveza (1848) in zahteva po narodni samostojnosti sta se na Ogrskem izrazili na podlagi dualistične pogodbe 1867 v oblikovanju madžarske nacionalne države in ohranjanju veleposesti kot svojevrstnih kapitalističnih obratov. V Prekmurju so le 75 odstotkov obdelovalne zemlje dobili kmetje.
Poleg tradicionalnih obrti so začeli nastajati trgovska podjetja, industrijski obrati, tiskarne, denarni zavodi. To je bil tudi čas večjega povezovanja Slovencev z obeh bregov Mure. V prevratnih letih 1918–1919 je povezovanje doseglo vrhunec z zahtevo po priključitvi h Kraljevini SHS. Z dovoljenjem mirovne konference je njena vojska zasedla Prekmurje 12. 8. 1919, trianonska mirovna pogodba pa je leta 1920 določila novo državno mejo. Po kratki nemški zasedbi je leta 1941 oblast prevzel madžarski okupator in uvedel svojo vojaško, nato pa civilno upravo. Moč madžarskega represivnega aparata se je kazala v številnih sodnih procesih (Murska Sobota, Pecs, Vac) proti sodelavcem odporniškega gibanja, ki so poleti 1941 izvedli nekaj sabotažnih akcij, in Slovencem, ki so se priselili v pokrajino med vojnama, ter v interniranju vsega judovskega prebivalstva. Borci Prekmurske partizanske čete so ob pomoči Rdeče armade aprila 1945 prevzeli oblast. Poleg sprememb v družbeni ureditvi države je Prekmurje doživelo tudi preoblikovanje upravno-političnega položaja, ko je bilo z delom Štajerske združeno v regionalno skupnost Pomurje.
