Vetrinjska ulica
Najstarejše ohranjeno ime ulice je Post Gasse (Poštna ulica) iz leta 1760. Leta 1822 so jo preimenovali v Alte Post Gasse (Stara poštna ulica). Leta 1846 jo poimenujejo Viktringhof Gasse (Vetrinjska ulica). Poleg uradnih poimenovanj pa so bila med ljudmi razširjena še druga imena. Tako se je v 18. stoletju del med Grajskim trgom in Jurčičevo ulico imenoval Grazer Gasse (Graška ulica), del med Jurčičevo ulico in Ulico kneza Koclja se je enkrat imenoval Wagner Gasse (Kolarjeva ulica), drugič Kleine Post Gasse (Mala poštna ulica) in nato Viktringhof Gasse (Vetrinjska ulica), del med Ulico kneza Koclja do Židovske ulice pa se je imenoval Hafner Gasse (Lončarska ulica). Ob gradnji novega državnega mostu leta 1912 so Glavni trg razširili proti vzhodu na spodnji del Vetrinjske ulice (nekdanja Lončarska ulica). Leta 1919 so ime poslovenili v Vetrinjska ulica. Po nemški okupaciji leta 1941 so jo ponovno poimenovali Viktringhof Gasse. Maja 1945 so ji vrnili slovensko ime Vetrinjska ulica.
Ulica je dobila ime po Vetrinjskem dvorcu (številka 16), do leta 1826 Salzburškem dvorcu, ki je ena od najlepših nekdanjih svobodnih hiš v Mariboru. Stavba izvira v svoji osnovi iz 15. stoletja, sedanji videz je dobila v 18. stoletju, ko je spremenila lastnika in postala plemiški reprezentančno-stanovanjski objekt. Iz tega časa izvira bogata baročna fasada. Na mestu današnjega vrta pred nekdanjo gostilno Štajerc (zdajšnja La Cantina) je stala svobodna hiša, last posestva Melje (lastniki malteški vitezi) in se že leta 1450 omenja kot Meljski dvor.
Vetrinjski dvor se prvič omenja leta 1222
Stavba s številko 30 je pravi Vetrinjski dvor (imenovana tudi Naskova hiša) in se prvič omenja že leta 1222. Ta svobodna hiša je od leta 1684 pripadala cistercijanskemu samostanu v Vetrinju. Osrednja stavba in kapela sta nastali v 14. stoletju, pozneje pa je bil dvor večkrat prezidan. Leta 1709 je prešel iz samostanske v plemiško last in bil preoblikovan v reprezentativno fevdalno hišo z baročno fasado, portalom in z grboma nekdanjih lastnikov Breuner - Rabatta. Leta 1800 je prešel v meščanske roke. Ulični trakt stavbe je v svojem zidovju še srednjeveški, vzhodni trakt pa deloma sloni na mestnem obzidju. Stavba predstavlja najkvalitetnejši primer baročne arhitekture z začetka 18. stoletja. Med letoma 1785 in 1806 je bilo tukaj prvo mariborsko gledališče in njegovo dvorano je še mogoče zaslediti v ohranjenem zidovju.
Leta 1823 je bilo ustanovljeno društvo za pospeševanje družabnosti mariborskih meščanov s sedežem v Girstmayrovi gostilni v današnji Vetrinjski ulici 10.
Vetrinj (Viktring) leži na Koroškem, šest kilometrov južno od Celovca in ima okoli 4000 prebivalcev. Kot Vitrino je omenjen že leta 890. Med letoma 1142 in1786 je tam deloval cistercijanski samostan. V njem je bil v 14. stoletju opat tudi zgodovinar Janez Vetrinjski. V 16. stoletju je v samostanu deloval Lenart Pachernecker, avtor prve slovenske katoliške knjige (katekizma iz 1574). Cerkev je bila posvečena leta 1202, pozneje večkrat dozidana. Maja 1945 je na vetrinjskem polju nastal tabor slovenskih beguncev, od koder so Britanci domobrance vrnili slovenskim oziroma jugoslovanskim oblastem.
Vezna pot
Leta 1986 so ulico v Ribniškem selu poimenovali Vezna pot, ker povezuje dve glavni ulici v Ribniškem selu.
Vidavova ulica
Leta 1924 so novo ulico na Pobrežju poimenovali Kettejeva ulica, po slovenskem pesniku Dragotinu Ketteju (1876-1899). Po nemški okupaciji leta 1941 so jo preimenovali v Rosen Gasse (Ulica vrtnic). Maja 1945 ji vrnejo slovensko ime Kettejeva ulica. Ob odpravi dvojnega poimenovanja jo leta 1947 preimenujejo v Vidavovo ulico. Vladimir Vidav (1914-1941), črkoslikar v Železniških delavnicah, se je takoj po okupaciji vključil v organizacijo narodnoosvobodilnega gibanja ter je že konec aprila sodeloval pri začetku delovanja OF v Mariboru. Pozneje je postal član pokrajinskega odbora OF za Štajersko in član Okrožnega komiteja KPS za Maribor. Novembra 1941 je bil kot talec ustreljen v mariborskih zaporih.
Vidičeva ulica
Po nemški okupaciji leta 1941 so staro ulico na Tezenski Dobravi poimenovali Flur Gasse (Livadna ulica). Leta 1945 so ime začasno le poslovenili v Livadna ulica. Leta 1946 so jo preimenovali v Rozmanovo ulico, po slovenskem narodnem heroju in generalporočniku slovenske vojske Francu Rozmanu - Stanetu, tudi Stane Mlinar (1911-1944). Ob odpravi dvojnega poimenovanja so jo leta 1947 preimenovali v Vidičevo ulico.
Jože Vidic (1908–1944), šofer, se je po okupaciji leta 1941 pridružil narodnoosvobodilnemu gibanju. Bil je organizator OF v mestni avtobusni garaži, kjer je imel precej zvestih sodelavcev. V začetku julija 1944 so ga Nemci skupaj s sedmimi sodelavci zaprli, a so jih po nekaj dneh izpustili. Vidicu so prijatelji svetovali, naj se umakne v partizane, vendar je z odhodom odlašal. Sredi julija 1944 je postal žrtev "črne roke", ustrelili so ga na Jadranski ulici, ko se je vračal z obiska pri sinu.
