Vandotova ulica
Leta 1964 so novo ulico v Zgornjem Radvanju poimenovali Vandotova ulica. Josip Vandot (1884-1944), mladinski pisatelj, se je zaradi pomanjkanja sredstev moral odpovedati študiju medicine in stopiti v železničarsko službo. Najprej je bil v Št. Vidu ob Glini, nato se je zaradi narodnostnega zapostavljanja vrnil v Kranjsko Goro ter se ukvarjal s kmetijstvom in pastirstvom. Pozneje se je spet zaposlil pri nekdanji Južni železnici (Litija, Postojna, Trst), 1914. je odšel v Gradec, a se je pred 1918. vrnil v Trst. Po italijanski okupaciji Primorske se je z družino preselil v Jugoslavijo in služboval na železniških postajah Sisak, Slatina, Radenci, Pragersko, vendar se je iz zdravstvenih razlogov 1923. upokojil in se popolnoma posvetil pisateljevanju. Leta 1940 se je preselil v Maribor. Po zasedbi so ga Nemci aretirali in zaprli v meljsko vojašnico ter ga junija 1941 z družino izselili najprej v Slavonsko Požego, nato v Brčko, nazadnje v Turbe pri Travniku, od koder se je sam umaknil v Slavonski Brod. Zaradi bombardiranja tega železniškega križišča se je preselil v Trnjansko Kuto, tam ga je dohitela smrt. Literarno je začel ustvarjati kot petošolec v Novem mestu. Od številnih črtic in povesti sta pred letom 1940 izšli le dve v knjižni obliki: njegova najboljša Kekec iz naših gora (1936) in Prerok Muzelj (1939). Po smrti so bile objavljene preostale tri povesti o Kekcu - Kekec nad samotnim breznom (1952), Kekec na volčji sledi (1957), Kekec na hudi poti (1965) -, ki so združene v knjigi Kekčeve zgodbe (1969).
Varlovo naselje
Leta 1981 so novo naselje atrijskih montažnih hiš v Zgornjem Radvanju poimenovali Varlovo naselje. Janez Varl (1919-1977), lekarnar, je po končani gimnaziji v Mariboru študiral farmacijo v Ljubljani. Po okupaciji leta 1941 so ga Italijani zaprli. Leta 1943 se je pridružil narodnoosvobodilnemu gibanju in bil organizator sanitete pri glavnem štabu. Po drugi svetovni vojni je bil v novi jugoslovanski armadi do leta 1951. Po izstopu iz vojske je do smrti aktivno deloval v politiki.
Vasjeva ulica
Leta 1968 so novo ulico na Tezenski dobravi poimenovali Vasjeva ulica. Jože Klanjšek - Vasja (1917-1965) je bil polkovnik JLA in narodni heroj. Decembra 1941 je odšel v partizane v Polhograjsko hribovje. Postal je namestnik komandanta Notranjskega odreda, nato komandant Kočevskega odreda in Šercerjeve brigade. Od decembra 1943 je poveljeval 14. diviziji, tudi med njenim pohodom na Štajersko. Leta 1944 je bil komandant 31. in 30. divizije ter namestnik komandanta 9. korpusa. Po vojni je bil komandant in načelnik štaba divizije. Po demobilizaciji je delal v gospodarstvu in bil med letoma 1960 in 1965 direktor tovarne obutve Planika v Kranju.
V borovju
Po nemški okupaciji leta 1941 so ulico na Tezenski dobravi poimenovali Fasan Gasse (Fazanska ulica). Maja 1945 so ime začasno poslovenili v Fazanska ulica. Leta 1947 so ulico razdelili na dva dela, vzhodni del so preimenovali v Lahova ulica, zahodni del pa V borovju, ker teče sredi borovega gozda.
V drago
Leta 1986 so staro pot v Ribniškem selu poimenovali V drago, ker vodi v ozko dolino, kjer je bilo nekdanje strelišče.
Vegova ulica
Leta 1903 so novo ulico v Koroškem predmestju poimenovali Franz Keil Gasse (Ulica Franca Keila), po Francu Keilu, geologu in znamenitem izdelovalcu reliefov, ki je umrl v Mariboru in je svojo bogato zbirko zapustil mariborski realki. Leta 1919 so jo preimenovali v Vegovo ulico. Po nemški okupaciji leta 1941 so jo ponovno poimenovali Franz Keil Gasse, maja 1945 pa ji vrnili slovensko ime Vegova ulica. Jurij Vega (1754-1802), slovenski matematik in topniški major, je po končani jezuitski gimnaziji v Ljubljani odšel leta 1780 k vojakom (topničar). Kmalu je postal učitelj matematike na topničarski šoli na Dunaju. Tam se je lotil pisanja učbenikov in sestavljanja logaritmovnikov.
Vojnih pohodov se je udeležil večkrat. Leta 1789 se je pri obleganju Beograda kot stotnik (prostovoljec) bojeval proti Turkom pod vodstvom feldmaršala G. E. Laudona in poveljeval več možnarskim baterijam. S spremenjenimi naboji in z obroči, vstavljenimi v možnarske cevi, je povečal učinek topov in s tem bistveno pripomogel k padcu beograjske trdnjave. Ko so začeli severno mejo Avstrije ogrožati Prusi, je moral Vega z delom avstrijske vojske braniti Moravsko; tu je ostal do 1792., takrat se je vrnil na Dunaj in bil 1793. predčasno povišan v majorja bombardirskega kora. Med letoma 1793 in 1795 se je pod vodstvom feldmaršala D. S. Wurmserja bojeval s Francozi. Ko so 1793. zavzeli wissemburško utrjeno črto, je poveljeval topništvu, ki je obstreljevalo Fort Louis (pred Strasbourgom). S spretno razporejenimi, močno nabitimi in malo dvignjenimi možnarji je razrušil del zidovja, tako da se je trdnjava vdala. Sredi decembra je v bojih pred Mannheimom na splavu rešil avstrijske topove. Leta 1795 je na istem bojišču naročil po svojih načrtih trifuntna možnarja, ki sta se obnesla pri ponovnem zavzetju Mannheima. Leta 1796 se je kot topniški poveljnik odlikoval pri obrambi Mainza, ko je pregnal Francoze čez reko Sieg pri Wiesbadnu, oblegal trdnjavo Kehl in se bojeval ob reki Lahn pri Dietzu. Leta 1802 je postal podpolkovnik 4. topniškega polka na Dunaju.
Zaradi načina reševanja problemov topništva ga štejemo med začetnike znanstvene balistike. Napisal je osem razprav, v najpomembnejših je predstavil metodo za izračun števila n, po kateri je to število prvi izračunal na kar 140 decimalk natančno; ta rezultat so presegli šele pol stoletja pozneje.
Izdal je več učbenikov matematike. Te učbenike so nekaj desetletij uporabljali ne samo v topništvu, temveč tudi v šolah. Najznamenitejši so njegovi logaritmovniki, napisani za potrebe šole in znanosti. Njegove logaritemske in trigonometrijske tablice so v svetu ponatiskovali do uvedbe žepnih računalnikov. Leta 1800 je bil za svoje zasluge povišan v baronski stan.
Veluščkova ulica
Leta 1955 so vzhodni del Aškerčeve ulice, od Kersnikove ulice do Partizanske ceste, preimenovali v Veluščkovo ulico. Anton Velušček - Matevž (1912-1944), narodni heroj, je ob italijanski mobilizaciji (za napad na Etiopijo) pribežal v Jugoslavijo. Zaposlil se je v tekstilni tovarni Zelenka v Mariboru in se vključil v delavsko gibanje. Leta 1936 je postal član KPJ, leta 1938 pa član mestnega komiteja KPS Maribor. Jugoslovanske oblasti so ga zaradi revolucionarnosti preganjale in celo izgnale v Italijo, a se je 1939. ilegalno vrnil in deloval v okolici Ljubljane. Po okupaciji Jugoslavije se je vrnil v Ljubljano in se takoj vključil v narodnoosvobodilno gibanje. Poleti 1941. je bil poslan na Primorsko, da bi tam organiziral OF in partizansko vojsko. Jeseni 1942. je postal sekretar na novo postavljenega pokrajinskega odbora OF za Primorsko. V splošni ljudski vstaji, ki je po kapitulaciji Italije 1943 zajela vse Slovensko primorje in Istro, je govoril na mnogih zborovanjih OF na osvobojenem ozemlju. V začetku 1944. ga je PK KPS poslal na politično delo v Trst; tam so bile razmere za NOV v primerjavi z drugimi primorskimi predeli zelo neugodne. Jeseni 1944. so ga aretirali in po hudih mučenjih v zaporu Koroneo in ne dovolj pojasnjeni smrti je za njim izginila vsaka sled. Leta 1953 je bil odlikovan z redom narodnega heroja.
Verstovškova ulica
Leta 1925 so novo ulico v Magdalenskem predmestju, za mogočno stavbo Mariborskega dvora, poimenovali Dr. Karl Verstovškova ulica. Leta 1934 so ime popravili v Verstovškova ulica. Po nemški okupaciji leta 1941 so jo preimenovali v Händel Gasse (Händlova ulica), po nemškem skladatelju in dirigentu Georgu Frideriku Händlu (1685-1759). Maja 1945 so ji vrnili ime Verstovškova ulica.
Karel Verstovšek (1871-1923) je bil politik. Po končanem študiju klasične filologije v Gradcu leta 1897 je bil suplent na gimnaziji v Celju, nato pa med letoma 1898 in 1911 ter od 1921. do smrti profesor na klasični gimnaziji v Mariboru, vmes je bil poklicni politik, deželni in državni poslanec. Leta 1918 je bil predsednik narodnega sveta v Mariboru. Med letoma 1918 in 1921 je bil poverjenik za uk in bogočastje narodne vlade v Ljubljani. Objavil je več političnih zgodovinskih člankov o narodnostnem boju Slovencev: Celjski grofje in jugoslovansko ozemlje (1906), Maribor in Slovenstvo (1907), Dr. Matija Prelog (1907). Kot politik je bil pripadnik klerikalne stranke. Leta 1909 je bil izvoljen za poslanca v štajerskem deželnem zboru in leta 1910 v državni zbor. V narodnem svetu je podpiral akcije Rudolfa Maistra in ga 1. novembra 1918 imenoval za generala. Kot predsednik Narodnega sveta za Štajersko je dosegel imenovanje slovenskih okrajnih glavarjev in županov. Kot poverjenik za uk in bogočastje pa je pomagal pri reorganizaciji šolstva v narodnem duhu, pri ustanavljanju novih šol, zlasti strokovnih. Leta 1919 je ustanovil gimnazijo v Murski Soboti in slovensko univerzo v Ljubljani (leta 1919 je odpotoval v Beograd in izposloval pri ministrstvu milijon kron, ki so bile temeljna materialna osnova slovenske univerze, zato so ga imenovali "politični oče ljubljanske univerze").
Veselova ulica
Leta 1947 so staro ulico v Zgornjem Radvanju poimenovali Veselova ulica. Ferdo Vesel (1861-1946), slikar, je slikarstvo študiral med letoma 1878 in 1882 na Dunaju nato pa med letoma 1885 in 1887 v Münchnu. Med študijem je po galerijah kopiral dela starih mojstrov in se s tem delno preživljal. Leta 1895 je v Schwabingu vodil slikarsko šolo. Leta 1902 se je za stalno naselil v gradiču Grundlhof pri Šentpavlu na Dolenjskem. V tem letu je potoval na obalo Baltika in slikal na otoku Usedomu, leta 1904 pa je slikal po Srbiji in obiskal še Sofijo in Carigrad. Zaradi srbofilstva je bil 1914. zaprt v ljubljanskem gradu in bil med letoma 1915 in 1917 konfiniran v Gollersdorfu na Avstrijskem. Med drugo svetovno vojno je sodeloval z OF in se po osvoboditvi leta 1945 preselil v Ljubljano. Bil je slikar portretov, folklornega žanra, akta, pokrajine in tihožitij, nemiren iskalec, tehnični in izrazni eksperimentator, vrstnik moderne. Delal je največ v olju, temperi, pastelu, mnogo je eksperimentiral, posebno s kombiniranimi tehnikami. Po letu 1902 se je približal impresionizmu, čeprav se programsko zanj ni opredelil in je ostal v bistvu realist. Svoja iskanja je usmeril na vpliv svetlobe in barv na telesno plastičnost in si izoblikoval oseben slikarski način. Razstavljal je z impresionisti, od katerih je tudi prevzel bogat, slikovit način obdelave slikarskega predmeta, vendar se od njih bistveno razlikuje. Dela: Slikarka v parku (ok. 1892), Prijateljici, (ok. 1889), V ateljeju (1890), Slepe miši (1890), Kanin (1890), Sirota (1897), Pred svatbo (1897), Moč in razum (1899), Umetnikova usoda (ok. 1902), Kranjica (1911), Osveta, (1911), Portret Markove (1916), Portret Karle Bulovčeve (1918), Tihožitje s klobasami (1918), V gozdu (1918), Portret z avbo (1921), Slikarjeva žena (1921), Žena s hčerko Sonjo (ok. 1929), Vas pod Grumlofom (1936), Ohcet (1937), Avtoportret (1939).
Vesnaverjeva ulica
Leta 1975 so novo ulico v Zgornjem Radvanju poimenovali Vesnaverjeva ulica. Svetozar Vesnaver (1916-1973) se je po končani tekstilni šoli zaposlil v Hutterjevi tekstilni tovarni. Po okupaciji leta 1941 se je pridružil narodnoosvobodilnemu gibanju. Po drugi svetovni vojni se je ponovno zaposlil v Mariborski tekstilni tovarni in leta 1963 postal direktor. Kot uspešen gospodarstvenik je prejel številna visoka državna odlikovanja.
