Ulica Vekoslava Špindlerja
Novo ulico v Pekrah, ki vodi proti žagi in mlinu, so leta 1968, poimenovali Ulica Vekoslava Špindlerja. Vekoslav Špindler (1881-1966), politik in kulturni delavec, je leta 1905 postal v Celju glavni urednik Domovine. Leta 1906 je skupaj z V. Kukovcem ustanovil liberalno Narodno stranko na Štajerskem, napisal strankin program (Štajerski Slovenci, kaj hočemo?, 1906) in postal njen glavni tajnik. Ob prevratu leta 1918 je bil tajnik Narodnega sveta v Celju, nato je urejal Novo dobo. Po preselitvi v Maribor 1922 je urejal dnevnik Tabor in bil med letoma 1923 in 1929 glavni tajnik Zveze kulturnih društev za Štajersko. Med letoma 1931 in 1935 je bil poslanec JNS v Narodni skupščini Kraljevine Jugoslavije. Med drugo svetovno vojno so ga izgnali v Valjevo. Po osvoboditvi se je vrnil in bil tajnik mariborske študijske knjižnice.
Ulica Veljka Vlahoviča
Leta 1977 so novo ulico na Pobrežju poimenovali Ulica Veljka Vlahoviča. Črnogorec Veljko Vlahović (1914-1975) je bil španski borec in družbenopolitični delavec. Leta 1939 je postal predstavnik CK SKOJ in KPJ v Parizu. Po okupaciji Jugoslavije je med letoma 1942 in 1943 organiziral delovanje radijske oddajne postaje Svobodna Jugoslavija. Leta 1944 je postal načelnik uprave za agitacijo in propagando CK KPJ. Po koncu druge svetovne vojne je deloval kot predsednik zbora narodov skupščine FLRJ, član predsedstva ZKJ in član sveta federacije. Delo: razprave o razvoju ZKJ in graditvi socialistične družbe.
Ulica Vita Kraigherja
Ulica se prvič omenja leta 1574 kot Neu Gasse (Nova ulica) pred vrati sv. Ulrika. Leta 1873 so jo poimenovali Fabrik Gasse (Tovarniška ulica), ker je vodila proti Badlovi tovarni usnja ob Dravi. Leta 1919 so ulico preimenovali v Frančiškansko ulico, po frančiškanskem samostanu, ki je bil postavljen skupaj s frančiškansko cerkvijo (R. Jordan) med letoma 1892 in 1900 na mestu, kjer je nekoč stal kapucinski in pozneje minoritski samostan. Cerkev je bila sezidana kot triladijska neoromanska bazilika na mestu, kjer je od leta 1613 stala Marijina cerkev v sklopu takratnega kapucinskega samostana. Cerkev je po svoji opečnati zunanjosti posebnost med mariborskimi cerkvami. Čeprav je bila zgrajena v začetku 20. stoletja, pa arhitekturno dosledno sledi srednjeveškim stavbarskim zgledom. Po nemški okupaciji so ji aprila 1941 začasno vrnili ime Fabrik Gasse, nato pa so jo še istega leta preimenovali v Hugo Wolf Gasse (Ulica Huga Wolfa), po avstrijskem skladatelju Hugu Wolfu (1860-1903). Maja 1945 ji vrnejo slovensko ime Frančiškanska ulica. Leta 1947 so jo preimenovali v Ulico Vita Krajgherja. Leta 1998 so ime popravili v Ulica Vita Kraigherja.
Vito Kraigher - Marjan ali Stanko (1911-1945), pravnik, je med študijem prava na ljubljanski univerzi začel politično delovati v akademskem društvu Triglav. Leta 1934 je postal član KPJ. Po končanem študiju (1936) je med letoma 1937 in 1938 kot štipendist francoske vlade živel v Parizu. Po vrnitvi je služboval v Mariboru in Kranju. Po okupaciji leta 1941 se je v Ljubljani vključil v NOB. Konec 1941 je postal član tričlanskega kolegija, pozneje centralne komisije VOS, v katerem je bil odgovoren za vojaške obveščevalne podatke. Od julija 1943 do konca februarja 1944 je bil tudi načelnik obveščevalnega oddelka GŠ NOV in POS, potem do marca 1944 načelnik obveščevalnega oddelka odseka za notranje zadeve, nato javni tožilec in član študijske komisije pri Predsedstvu SNOS. V nemški ofenzivi na Primorskem so ga aprila 1945 ujeli na Vojskem in prepeljali v zapore domobranske politične policije v Ljubljani. Po okrutnem mučenju so ga z drugimi žrtvami prepeljali na Turjak in ga tik pred koncem vojne umorili.
Ulica Vlada Žigerja
Leta 1987 so novo ulico v Pekrah poimenovali Ulica Vlada Žigerja. Vlado Žiger (1925-1944), dijak, predvojni član Sokola, se je po nemški okupaciji leta 1941 zatekel v Savinjsko dolino. Leta 1942 se je vrnil v Maribor in se pridružil osvobodilnemu gibanju. Postal je sekretar SKOJ-a. Nemci so ga aretirali januarja 1944 in ga poslali v koncentracijsko taborišče Dachau in nato Buchenwald, kjer je decembra 1944 za njim izginila vsaka sled.
Ulica Zidanškove brigade
Leta 1961 so novo ulico na Teznu poimenovali Ulica Zidanškove brigade. Zidanškova brigada je bila ustanovljena januarja 1944 na Pohorju, kjer je nato delovala do julija istega leta. Nato so jo premestili na savinjsko območje, kjer je sodelovala v akcijah v Mislinjski dolini in osvobodila Gornji Grad. Jeseni 1944 pa jo premestijo na Dolenjsko, od koder se je šele po osvoboditvi vrnila na Štajersko.
Usnjarska ulica
Ime Leder Gasse (Usnjarska ulica) se prvič pojavi leta 1452. Leta 1820 se pojavi ime Fahrt Strasse (Vozna cesta), leta 1825 Ledererwerkstatt Gasse (Ulica usnjarskih delavnic), leta 1829 Drau Gasse (Dravska ulica) in leta 1846 Fahrweg am Badhaus in der Ledergasse (Vozna pot ob kopališču v Usnjarski ulici). Leta 1919 so ime poslovenili v Usnjarska ulica. Po nemški okupaciji leta 1941 jo ponovno poimenujejo Lederer Gasse. Maja 1945 ji vrnejo slovensko ime Usnjarska ulica.
Ulica, ki poteka ob Dravi, je bila edino možno mesto za postavitev usnjarskih delavnic, ki pri svojem delu potrebujejo mnogo vode. Mariborski zgodovinar Puff je imenoval to ulico za najbolj umazano v mestu in takšna je tudi ostala vse do postopne selitve usnjarske industrije na druge lokacije v Mariboru. Kljub hudi konkurenci in izgubi tradicionalnih trgov po prvi svetovni vojni se je usnjarska industrija obdržala (Berg, Halbarth, Freund). To je bila tudi najstarejša industrija v Kraljevini Jugoslaviji, saj usnjarne ob reki Dravi vlečejo korenine vse od srednjega veka.
Ime Leder Gasse (Usnjarska ulica) se prvič pojavi 1452.
Dokler je bilo mesto še obdano z obzidjem, je kljub temu da so jo na vzhodu zapirala Vodna vrata (med Židovskim in Vodnim stolpom) in na zahodu vrata med Sodnim stolpom in Benetkami, predstavljala nekakšno predmestje. V tej ulici je bilo pod Židovskim stolpom že v 19. stoletju mariborsko kopališče. Na stari, danes porušeni, stavbi so bile zareze v kamen, ki so kazale višino Drave ob poplavah v letih 1823, 1827 in 1851. Leta 1967 so ob gradnji jezu v Melju porušili precej stavb na dravski strani ulice, tako da je izgubila svojo podobo, kot je že po prvi svetovni vojni izgubila svoj pomen.
Užiška ulica
Leta 1964 so novo ulico v Zgornjem Radvanju poimenovali Užiška ulica. Užice (od leta 1946 Titovo Užice), mesto v zahodni Srbiji od Djetinji z okoli 50.000 prebivalci, je bilo staro trgovsko mestece in središče orožarske, tekstilne, usnjarske in obutvene industrije. Mesto Užice pa je bilo v drugi polovici 1941 središče širšega osvobojenega ozemlja v zahodni Srbiji in Šumadiji z 19.000 km² površine in z neuradnim nazivom Užiška republika, kjer je živelo okrog milijon ljudi. V Užiški republiki je bilo organizirano partizansko gospodarstvo, obratovale so razne tovarne in obrtne delavnice, obnovljen je bil promet. Pomembna je bila tovarna orožja v Užicah, kjer so izdelovali puške, mitraljeze, strelivo in ročne bombe. Hitler je septembra 1941 še zlasti v zvezi z dogajanji v Srbiji ukazal, da je treba zadušiti uporniško gibanje na Balkanu. Okupator je okrepil svoje sile v Srbiji z enotami, ki jih je pripeljal iz Francije, Grčije in z nemško-sovjetske fronte, ter pričel ofenzivne operacije, ki jih je spremljalo strašno nasilje z množičnimi pokoli. Nemci so začeli ofenzivo in v novembru zasedli svobodno ozemlje v zahodni Srbiji. Konec novembra 1941 so se partizani morali umakniti iz Užica.
Vajngerlova ulica
Leta 1947 so staro ulico na Studencih poimenovali Vajngerlova ulica. Pred tem so bile hiše ob tej ulici oštevilčene po Limbuški cesti (pri št. 126). Henrik Vajngerl (1895-1945), delavec v Železniških delavnicah, predvojni komunist, je po nemški okupaciji leta 1941 postal eden od organizatorjev narodnoosvobodilnega gibanja. Nemci so ga aretirali in poslali v koncentracijsko taborišče Dachau, kjer je umrl 9. maja 1945.
Valesova ulica
Leta 1953 so staro ulico na Tezenski Dobravi prvič poimenovali Valesova ulica. Alfonz Vales (1875-1949), šolnik, je po končanem študiju zoologije, botanike, mineralogije in kemije na Dunaju leta 1903 služboval najprej v moravski Ostravi, nato pa med letoma 1905 in 1923 na ženskem učiteljišču v Mariboru, kjer je bil od 1919 do 1921 tudi začasni vodja zavoda. Od leta 1923 do upokojitve je poučeval prirodopis, matematiko, fiziko, občasno tudi slovenščino, nemščino in kmetijstvo na klasični gimnaziji in na moškem učiteljišču. Napisal je več metodičnih in didaktičnih priročnikov za učitelje osnovnih šol: Kemični poskusi s preprostimi sredstvi, 1910; Učna snov iz mineralogije in geologije za osnovne šole, 1923; Učna snov iz rastlinstva za osnovne šole, 1926; Učna snov iz živalstva in somatologije za osnovne šole, 1928.
Valjevska ulica
Leta 1964 so novo ulico v Zgornjem Radvanju poimenovali Valjevska ulica. Valjevo je mesto v severozahodni Srbiji ob reki Kolubari. Je nekdanje središče usnjarske, živilske, lesne, strojne in tekstilne industrije.
Valvasorjeva ulica
Leta 1876 so že obstoječo cesto v Magdalenskem predmestju in na Studencih poimenovali Werkstätten Strasse (Tvorniška cesta), ker je vodila do delavnic južne železnice. Leta 1919 ulico razdelijo in le del, ki je ležal v Magdalenskem predmestju, dobi slovensko ime Tvorniška cesta. Po nemški okupaciji leta 1941 jo ponovno poimenujejo Werkstätten Strasse. Maja 1945 ji vrnejo slovensko ime Tvorniška cesta. Leta 1957 ime iz nižje ležeče vzporedne ulice (danes Ulica Moše Pijada) prenesejo na Tvorniško cesto in jo preimenujejo v Valvazorjevo ulico. V šestdesetih letih 20. stoletja ime popravijo v Valvasorjevo ulico. Leta 1994 so Valvasorjevo ulico podaljšali čez ukinjeno Leningrajsko ulico do Limbuške ceste. Leningrajska ulica je nastala leta 1947, ko so združili Studenško in Krekovo ulico. Prvo ime za Studenško ulico je iz leta 1900, ko so kratko ulico od Hermann Gasse (danes Črtomirova ulica) do meje z občino Studenci poimenovali Brunndorfer Strasse (Studenška cesta). Leta 1919 so ime poslovenili najprej v Studeniška cesta, nato pa ga popravili v Studenška ulica. Po nemški okupaciji so jo ponovno poimenovali Brunndorfer Strasse in jo podaljšali na tisti del Tvorniške ulice, ki je ležal na Studencih. Maja 1945 so ji vrnili slovensko ime Studenška ulica. Prvo ime Krekove ulice je iz leta 1876, ko so del stare ceste na Studencih, ki je vodila do delavnic južne železnice, poimenovali Werkstätten Strasse. Ko so leta 1919 ulico razdelili, so del, ki je ležal na Studencih, preimenovali v Ulico dr. Kreka po duhovniku in začetniku krščanskega socializma na Slovenskem Janezu Evangelistu Kreku (1865-1917). V drugi polovici tridesetih let 20. stoletja so ime spremenili v Krekovo ulico. Po nemški okupaciji aprila 1941 ji najprej vrnejo ime Werstätten Strasse, nato pa jo še isto leto priključijo Brunndorfer Strasse (Studenška cesta). Maja 1945 ji vrnejo slovensko ime Krekova ulica.
Janez Vajkard Valvasor (1641-1693), baron, polihistor, se je po vojaški službi in študijskih potovanjih po Evropi, severni Afriki in slovenskih deželah začel ukvarjati z matematiko, kartografijo, etnografijo, zgodovino in umetnostjo. Leta 1678 je na svojem gradu Bogenšperk pri Litiji ustanovil bakroreznico in tiskarno ter izdal več knjig, med drugim topografijo Kranjske (1679) in Koroške (1681 in 1688). Zaradi razprave o Cerkniškem jezeru decembra 1687 je bil izvoljen za člana angleškega Kraljevega društva. Leta 1689 v Nürnbergu izdal svoje življenjsko delo Slava vojvodine Kranjske (Die Ehre des Herzogthums Krain, štiri knjige, 3532 strani). Za plačilo stroškov zanjo je moral prodati vse svoje imetje, skupaj z bogato knjižnico (kupil jo je zagrebški škof) in zbirkami starin.
