Aljoša Stojič
Med božičem (pa navezujočim se dnevom samostojnosti in enotnosti) in silvestrovim napoči čas za inventuro. Čas je iluzija, oznanja budizem, da pa je to absolutno res tudi v krščanskem svetu, se zalotim vsakič, ko se skušam, obvezno na kavču, spomniti dogodkov, ki so iztekajoče se leto zaznamovali bolj kot drugi. Uf, je leto že mimo?! Tako na prvo žogo bi rekel Euro 2024. Ker tekme v Münchnu nisem hotel zamuditi za nobeno ceno - za dve karti je bila sicer visoka, 2 x 200 evrov, ampak splačalo se je videti ta balkanski derbi. (Mimogrede, vstopnice za evropsko prvenstvo so v glavnem žrebali, v igrah na srečo pa nimam sreče, kaj šele, da bi na Eurojackpotu zadel enajst milijonov, kot jih je nekdo iz Maribora.) Bil pa sem kot navijač zraven na vseh naših evropskih prvenstvih, torej sem v živo navijal za Šeškota in Zahota. In to je zame sreča.
Večer pred tekmo je bil Marijin trg (Marienplatz) obarvan v slovenske trobojnice, tudi na dan zgodnjepopoldanske tekme se je zgodba ponovila; 20 tisoč slovenskih športnih navdušencev na tujem je rekord, ki ga bo težko preseči. Ampak rekordi so, da se rušijo. Pri desetih jurjih na amsterdamskem Damu smo prisotni razmišljali v slogu, težko bo to evforijo ponoviti, če sploh kdaj ... Ni minilo dolgo (ali pač?), pa smo Slovenke in Slovenci podvojili navijaško kvoto, ki jo bo morda kdo presegel čez novih 24 let. In takrat bo med njimi (spet) moja nogometna hči, ki se bo spominjala, kako sva skakala in vriskala v Bayernovi areni.
Naj dogodek leta (no, šlo je za več povezanih dogodkov) je bil zame tudi sinov angažma na Prvi gimnaziji. Šest zlatih državnih priznanj je osvojil na različnih umskih tekmovanjih v tem letu, kar je že tako presežek, sploh pa glede na njegovo kronično bolezen. Ko nekdo zboli, nikomur v bližini ni lahko, za bolnika pa sta dve možnosti: ali se preda ali se bori. Jakob ni obupal.
Kot se niso predali Kekovi nogometaši, ki so jim pripisovali manj kot promil možnosti za napredovanje v drugi krog Eura. Ampak, pozor! Slovenski navijači so (s tem promilom vred) verjeli v uspeh, verjetno še bolj kot Elšnik, Karničnik in druščina. In ko so Srbi v sodnikovem podaljšku izenačili na 1:1, sem jih, poklapane na avtobusu za Maribor, tolažil s teorijo: "Ej, kaj pa, če smo mi, Slovenci, osvojili točko, ki nas bo peljala naprej, in so Srbi izgubili dve točki!?" Točno tako se je izteklo.
Kozarec je lahko na pol prazen ali na pol poln. Naj bo za vas, ki nas berete, v letu 2025 poln dobrega in prazen slabega.
