Josie (ime je izmišljeno) ima bulimijo. Za zdravljenje pljučne bolezni in srčnega popuščanja so ji zdravniki predpisali steroide, zaradi katerih se je močno zredila. Njen indeks telesne mase (ITM) je višji od 35, kar pomeni debelost. Ko je obiskala svojega zdravnika, ker je bila zaskrbljena zaradi slabega razpoloženja, tesnobe in težav pri hoji, jo je ta napotil v center za duševno zdravje. Josie se je bala, da bo padla, in skorajda ni zapuščala svojega doma. Zaradi tega je obiskala fizioterapevta. Obiskala je tudi kliničnega psihologa - specialista za motnje hranjenja. Psiholog je Josie povprašal po njeni telesni teži in kondiciji. Zanimalo ga je tudi, ali ima kakšne težave s prehranjevanjem. To je bilo prvič, da so ji diagnosticirali motnjo hranjenja, čeprav se je že več let izmenično postila in prenajedala ter uživala tablete za hujšanje in odvajala.
Josie je stara 69 let. Je članica nevidne skupine starejših odraslih z motnjami hranjenja. V otroštvu je bila spolno in fizično zlorabljena. Hkrati se je v družbi drugih, zlasti moških, počutila debelo. Josie je od svojega 19. leta uživala odvajala. Njen indeks telesne mase se je vedno gibal med 23 in 27, torej med zdravo in prekomerno telesno težo. Večkrat je poiskala pomoč pri svojem osebnem zdravniku, ki ji je pojasnil, da v lokalni ambulanti za motnje hranjenja sprejemajo le ljudi z indeksom telesne mase, nižjim od 17. Dejal ji je, da je "predebela" in da ni upravičena do pomoči.
Danes je naravnost obupana, ker ni več sposobna nadzorovati svoje teže. Trudi se pojesti le en obrok na dan. Zaradi simptomov, kot sta zadrževanje vode v telesu in napihnjenost, se počuti debelo, zato je spet začela manj jesti. Toda temu odrekanju hrane običajno sledi prenajedanje. Josie je psihologu povedala, da se zdaj izogiba uživanju predpisanih steroidov, ker jo skrbi, da bo začela pridobivati odvečne kilograme. Boji se, da jo bodo drugi ljudje obsojali, hkrati ne zapušča svojega doma, da sosedje ne bi videli, kako zelo se je zredila.
Pogosto neprepoznane
Ko so se na začetku 70. let prejšnjega stoletja pri Josie pojavili prvi simptomi, motnje hranjenja še niso bile tako dobro znane, njihovo zdravljenje pa je bilo šele v povojih. Tudi pogovorna terapija, ki jo uporabljajo pri zdravljenju duševnih težav in travm, je bila le redko na voljo.
Bulimija nervoza je bila kot duševna motnja priznana šele leta 1980, ko so jo končno vpisali v tako imenovano sveto pismo psihiatrije z naslovom Diagnostični in statistični priročnik III (DSM-III).
V petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je bila Josie mladostnica, so ljudje na duševno zdravje gledali precej drugače kot danes, drugačne pa so bile tudi metode soočanja s psihičnimi stiskami.
Vse to in naše prepričanje, da starejši ljudje nimajo motenj hranjenja in da se s svojim zdravnikom pogovarjajo v glavnem o svojem telesnem zdravju, o duševnem pa ne, pomeni, da motenj prehranjevanja pri starejših velikokrat sploh ne opazimo, jih ne diagnosticiramo in torej tudi ne zdravimo.
Od Josiejinih prvih izkušenj z motnjami hranjenja in celo pozneje, ko smo te končno vzeli resno, so se diagnostična merila zanje izboljšala, toda napredek je počasen. Izguba menstruacije je bila denimo med diagnostična merila za anoreksijo uvrščena šele leta 2013.
Starizem
Medtem so bila sprejeta številna nova diagnostična merila za motnje hranjenja, vendar še vedno zelo redko govorimo o motnjah hranjenja pri starejših ljudeh. Za to utegne biti kriv tako imenovani starizem. Gre za stereotipiziranje in diskriminacijo posameznikov zaradi njihove starosti. Starejši ljudje običajno niso vključeni v raziskave o motnjah hranjenja. Raziskovalci, ki proučujejo načine zdravljenja motenj hranjenja, udeležence svojih študij običajno najdejo na družbenih omrežjih ali na klinikah za motnje hranjenja, kar pomeni, da so starejši ljudje večinoma prezrti. Smernice za zdravljenje zato običajno temeljijo na ugotovitvah o tem, kaj deluje pri mlajših ljudeh.
Najpogostejše motnje hranjenja so prenajedanje, bulimija in anoreksija. Do zdaj je bilo opravljanih zelo malo raziskav o motnjah hranjenja pri ljudeh, starejših od 50 let. Družinski zdravniki teh motenj ne odkrivajo rutinsko, zato tudi ni podatkov o njih.
Starejši ljudje z motnjami hranjenja se uvrščajo v eno od treh skupin. V prvi skupini so ljudje, kot je Josie, z dolgotrajnimi motnjami hranjenja (ki niso bile nikoli zdravljene). V drugi skupini so ljudje, ki so se že soočili s katero od motenj hranjenja in jo tudi premagali, vendar se je ta nato ponovno pojavila. V tretji skupini pa so ljudje, pri katerih se je ta težava pojavila pozneje v življenju.
Motnje hranjenja so med drugim povezane z razvojem srčnožilnih bolezni in osteoporoze. S pravočasnim diagnosticiranjem in zdravljenjem teh motenj lahko te dolgoročne posledice preprečimo ter s tem prihranimo veliko časa in denarja. Nedvomno pa ljudje, kot je Josie, ne bi smeli biti diskriminirani, ker so se rodili v napačnem obdobju ali ker njihov indeks telesne mase "ni dovolj nizek".
Avtorici prispevka sta Louisa Shirley, klinična predavateljica, Univerza v Manchestru, in Suzanne Heywood-Everett, klinična psihologinja, Univerza Leeds Beckett.
