Muzej desničarskih intimnih opcij. Ker po tridesetih letih vse prav pride

Načeloma nimam nič proti. Muzeji so kulturna, da ne rečem družbena dobrina, osamosvojitev sama pa je tudi bila dogodek (ali proces), vreden vse pozornosti in počastitve. Današnje in prihodnje in na veke vekov, amen.

Meni bi se sicer tržno in turistično zdel zanimivejši recimo muzej jugonostalgije po vzoru berlinskega DDR Museuma, ampak recimo, da potrebujemo tudi - in za slovenske pojme najbrž tudi prej - MSO.

Imam pa nekaj pripomb in pomislekov. Nekatere od njih delim s skeptičnimi muzealci, nekateri pa so samo moji in so bili doslej povsem spregledani, četudi so bili precej očitni.

​Odličen izgovor

Aktualna desničarska in poudarjeno domoljubna vlada ima to zgodovinsko srečo, da se je ponovno znašla na oblasti v času tridesete obletnice osamosvojitve. To je odličen izgovor za to, da je priložnosti primerno treba ustanoviti nov, temu posvečen muzej. Ker ga doslej še ni bilo.

Implicitna, iz političnega konteksta razvidna predpostavka vlade temelji na dejstvu, da MSO doslej še ni bilo ne zato, ker si ga nismo mogli privoščiti ali ker smo imeli - vsaj na področju muzejev, če že ne kulture nasploh - pač druge in drugačne prioritete ali pa še nismo imeli časa in idej. Ne, razlog je bolj nesprejemljiv.

Takega muzeja po njihovem nismo imeli (tudi) zato, ker dosedanja kulturna politika na področju zgodovinopisja in utrjevanja nacionalne, državljanske identitete ni bila dovolj spoštljiva do korenin slovenske državnosti.

Zato se tej vladi ne zdi dovolj, da je osamosvojitev prominentna tema že v obstoječih muzejih, zlasti v Muzeju novejše zgodovine. Osamosvojiteljski tematski sklopi, deli zbirk in temu namenjeni prostori, celo posamične občasne razstave … - to ni dovolj. Vse, kar je manj od Muzeja slovenske osamosvojitve kot ustanove zase, je premalo.

​Kulturni boj

Ministrstvo za kulturo zagotavlja, da bodo MSO ustanovili in vodili in v njem delali "usposobljeni strokovnjaki" in da zbirka "ne bo temeljila na že obstoječih zbirkah v drugih muzejih".

To se mi zdi zelo predvidljivo. Kot skoraj vse, česar se ta vlada loti. Še posebej na področju kulture in še posebej kulturnega boja.

Kulturni boj je Janševa najljubša oblika specialne, psihološke vojne, ki jo je vlada napovedala že od prej indoktriniranim in nikoli ozdravljenim državljanom. In jo z deljenim uspehom - in z vsem razpoložljivim arzenalom - tudi vodi.

Mehka trda roka subtilno prisilnega ideološkega konvertiranja je vsaj teoretično sicer najbolj učinkovita oblika spreminjanja mentalitete, vendar gre normalnim tudi najbolj na živce.

Ideali in izročila

Zato si drznem domnevati, da bodo po ustanoviteljevih merilih to usposobljenost kadrov preverjali tudi s stopnjo kandidatove religijske privrženosti idealom in izročilom slovenske samostojnosti. Še več! Novi Muzej slovenske osamosvojitve po svoji zgodovinski in ideološki naravnanosti ne sme biti v domeni tistih, ki jim osamosvojitev ni bila tako imenovana intimna opcija.

Iz tega je mogoče sklepati, da bi lahko bili v bodočem MSO razstavljeni tudi eksponati, ki bodo v slogu vladnih denunciacij, počrpanih iz Janševega picajzlarskega arhiva, opozarjali, da je bil recimo 1. marec 1991 "dan, ko je poslanec LDS Franco Juri nasprotoval usposabljanju slovenskih nabornikov v slovenski teritorialni obrambi in policiji".

SDS je zlopamtilo. Po tridesetih letih vse prav pride. Zato potrebujemo Muzej slovenske osamosvojitve.

Alternativa

Tako kot se vlada loteva ustanavljanja alternativnih medijev, se loteva tudi ustanavljanja ključnega muzeja. Gre za dobro orkestrirano akcijo. Ob pravkaršnji ustanovitvi Nacionalne tiskovne agencije je njen urednik zapisal, da gre za "projekt, ki si je za dolgoročni cilj zadal zamenjati ugrabljeno STA". Mediji so "institucije, ki naj bi bile v lasti slovenskega naroda", a so bile po zaslugi "politične klike, ki ji Slovenija ni intimni izbor, pretvorjene v avtomate brez slovenske duše, brez slovenskega vpliva".

Ne vem, no. Vlada bo s svojim patriotističnim teženjem nazadnje komu še priskutila osamosvojitev.