Sem sin "malarja", pastorek "šlosarja", vnuk "šoštarja" in zidarja ter nečak "štromarja", ki pa je odrasel v paradni primerek pisarniškega fikusa. Kar pomeni, da se moje znanje hišnih popravil konča pri menjavi žarnice. Niti ne poskušam, saj me spremlja slutnja, da se bo z eno napačno potezo moj dom spremenil v černobilski reaktor in družbi še desetletja ne bo uspelo odpraviti uničujočih posledic moje nespretnosti.
Ko si tehnični lolek, to s seboj prinese malce ponižujočo podrejeno situacijo, ko si povsem odvisen od milosti in nemilosti raznih mojstrov, ki se obnašajo tako, kot da so na pragu Nobelove nagrade, ti pa motiš njihovo akademsko delo.
Bizarnih zgodb z raznimi velikimi svečeniki svojih obrti se je z leti nabralo nešteto in domnevam, da imajo vse korenine v nenavadni slovenski folklori, da je treba mojstru ob prihodu postaviti oltar, mu prižigati sveče in žrtvovati prvorojenca. Spomnim se, kako velike zvezde so delavci nekoč bili pri nas doma. Dobili so polni penzion, od zajtrka, krepkega, skoraj prazničnega kosila, neskončnih zalog pivovskih pločevink, manjkalo je samo še, da bi jim za zabavo naročili kakšno Ukrajinko, ki bi plesala okoli lestve. Pivo na pivo in cigareta za cigareto, pa je delo bilo opravljeno z nekaj dnevi drage zamude in nepotrebno podaljšanega hišnega kaosa.
Poznam tudi zgodbo prijatelja, pri katerem sta se med njegovo odsotnostjo mojstra dolgočasila tako zelo, da sta si v še ne pobarvanem kaminu na vrtu pekla ribe. Izkoristila sta prijetno vreme za piknik in se obenem še lepo napila. Delo bo že počakalo.
Ker še ni tako daleč, kar sem gradnjo hiše doživel čisto od blizu, so moji spomini na srečanja in sodelovanja z raznimi mojstri še zelo živi. K sodobnemu obrtniškemu protokolu očitno spada tudi to, da poskušaš v stranki vzbuditi občutek, da ji delaš uslugo. Skoraj ga ni bilo mojstra, ki ne bi ob naročilu globoko vzdihnil, malodane zavil z očmi in arogantno povedal, da ima dela itak čez glavo, ker že več mesecev na vso moč dela v Avstriji. Ob oderuški ceni je nato dodal, da so takšne cene tudi v Avstriji, da mi tako ali tako gre na roko, kljub temu da je na trgu "totalna gužva" in bi sicer moral na kogar koli čakati do penzije. In potem pač skloniš glavo, mu poljubiš in umiješ noge ter hvaležno sprejmeš njegovo žrtev. Četudi se potem delo zavleče v neskončnost, ker je delo v Avstriji seveda pomembnejše.
Še večji frajer je bil tisti, ki mi je okoli bajte postavljal plot. Silovit tempo, kot bi gradili Keopsovo piramido. Ko sem odšel, je s cigareto slonel na nastajajoči ograji, ko sem prišel, je še vedno slonel na ograji, le da je medtem večino mojih sosedov poznal že po imenu in se z njimi dogovarjal za nove posle.
Ni mi jasno, zakaj so nas v otroštvu strašili: Uči se, da ti ne bo treba delati. Nihče ni omenjal avstrijskega denarja, pivske fontane, dovoljenja za arogantnost in Ukrajink, ki plešejo okoli "rušta". Nihče ni omenil, da mi v pisarni nihče ne bo kuhal kranjskih klobas in da delodajalca avstrijska tarifa zame ne bo zanimala.
Včasih so govorili, da so ženske tiste, ki vrtijo svet, sam pa menim, da se svet in celotno vesolje vrtita okoli srednjeletnih kosmatih tečnih dedov v "ibercugu".
Obiščite spletno stran brez oglasov.
