O gozdovih, našem največjem naravnem bogastvu, lahko govorimo z mnogimi presežniki. Ponašamo se s tristo let staro Sgermovo smreko na Pohorju, ki ni najvišje drevo le pri nas, marveč najverjetneje tudi v Evropi. V višino je pognala kar 61,8 metra, njen premer pa je 113 centimetrov v prsni višini. Slabih 43 metrov je nižja od najvišjega znanega drevesa na svetu, 115 metrov visoke sekvoje v narodnem parku Redwood v Kaliforniji.
Drevesa in gozdovi so bistvenega pomena za življenje pri nas in na Zemlji, ob ekonomskih imajo še dragocene ekološke in socialne naloge. Sila mamljivo je ekonomsko bogastvo deževnih gozdov, a njihovo nebrzdano intenzivno izsekavanje prispeva petino k problematičnim globalnim klimatskim spremembam. Po podatkih Združenih narodov in Interpola je od 50 do 90 odstotkov tropskega gozda ob Amazonki, v Srednji Afriki in Jugovzhodni Aziji v rokah dobro organizirane lesne mafije. Ilegalni posli naj bi bili po njihovi oceni sedaj vredni med 30 in 100 milijardami dolarjev in obsegajo tretjino svetovne trgovine z lesom.
Ilegalno trgovanje z lesom je preprostejše od trgovanja s kokainom ali orožjem, saj umazani les, označen z lažnimi certifikati, preprosto pomešajo z legalnim lesom. Ločiti ilegalen les od legalnega tako postane nemogoče. Če se poštenjaki vmešajo v posel, lesna mafija poseže po nasilju in umorih. Boj proti organizirani gozdni mafiji lahko primerjamo z bojem proti trgovini z drogami, oboje je v porastu in težko obvladljivo. V pragozdovih je na pohodu z vedno učinkovitejšimi stroji in nekaj hektarjev deževnega gozda lahko posekajo v zelo kratkem času. Podnevi drevesa padajo, ponoči jih odvažajo z do vrha naloženimi kamioni in z njihovim lesom mafijske združbe nelegalno, a bajno bogatijo.
Mafija v naših gozdovih
Tudi v naših gozdovih je na delu velika vojska mafijcev. Garajo od zgodnje pomladi do prvega mraza in so lani po vladnih podatkih naredili škode na 593 tisoč kubičnih metrih dreves (vrednih skoraj devet milijonov evrov), približno na osmini našega letnega poseka lesa, ki je 3,9 milijona kubičnih metrov. Z laičnim izrazoslovjem jim rečemo kar lubadarji. "Med sprehodom po gozdu kjerkoli v Sloveniji ni težko naleteti na smreko, ki ji odpada lubje. Pod njo pa je preproga rjasto rjavih iglic, pomešana z opečnato rjavim prahom in nič kaj ne kaže na to, da bo to drevo naslednjo pomlad še pognalo zelene vršičke," pravi Mateja Kišek, magistrica inženirka gozdarstva s Srednje lesarske in gozdarske šole Maribor. Da se ne motimo veliko, če uporabimo izraz lubadar, pojasni Kiškova, saj spadajo v družbi še dveh poddružin med podlubnike, ki jih je v Sloveniji 90 vrst. Med njimi sta najbolj dejavna osmerozobi in šesterozobi smrekov lubadar.
Intimne podrobnosti ljubezenskega življenja
"Za razvoj ene generacije potrebujejo lubadarji osem do deset tednov. Običajno razvijejo dve generaciji, v toplejših letih pa tudi tri. Najprej se samci zavrtajo v skorjo, kjer izdolbejo kamrico (čemur rečemo pionirski napad) in z izločanjem mamljivih in dišečih kemičnih spojin (feromonov) v kamrico privabijo samičke. Samček osmerozobega smrekovega lubadarja privabi dve ali tri samičke, šesterozobemu pa uspe zapeljati tudi do osem samic hkrati," navaja Kiškova, bodoča doktorica gozdarskih ved. Takšne intimne podrobnosti iz ljubezenskega življenja lubadarjev so na ogled tudi človeškim voajerjem. Njihov rovni sistem pod načeto skorjo drevesa razkrije, da osmerozobi lubadar za seboj pusti dvokraki rovni sistem, šesterozobi lubadar pa zvezdastega s petimi ali šestimi kraki. Šibko točko feromonov pri lubadarjih dobro poznajo tudi gozdarji, zato jim začnejo že marca nastavljati prve kontrolne lovne pasti, s katerimi v bližnji okolici preverjajo številčnost njihove populacije.
O katastrofi govori le človek
Slovenci imamo gozdove radi in jih uporabljamo v vseh socialnih vlogah, ki jih gozd omogoča. Skoraj vsak drugi Slovenec gobari, pri nas je registriranih 3000 vrst gob, med njimi 200 strupenih in 500 kulinarično zanimivih. Nabiramo gozdne sadeže, se rekreiramo, sprehajamo, sproščamo, meditiramo, nadihamo se svežega zraka (hektar bukovega gozda letno priskrbi kisika za sto ljudi) in uživamo v estetskih učinkih čarobnega gozdnega okolja. Zato se ob pogledu na sušeče se smreke zgrozimo in nas zaskrbi. Kiškova potolaži, da napad lubadarjev, ki ga velikokrat opredelimo kot katastrofo za gozdove, pravzaprav ni tako velik problem.
Hektar bukovega gozda letno priskrbi kisika za sto ljudi
Pretiravanje s smrekami
Domala vsako tretje drevo v gozdu je smreka, pravilno ugotavljamo obiskovalci gozdov. Uradni podatki razkrivajo, da je smrekovega lesa v naši celotni lesni zalogi za tretjino. Kiškova razloži, da raste smreka v Sloveniji tudi na tistih rastiščih, kjer nima kaj iskati.
"V 19. stoletju so zaradi uporabe lesa v fužinah in glažutah čezmerno sekali gozdove in v želji po hitri proizvodnji lesa brez najmanjšega odpora sadili smreke kljub pestrosti avtohtonih vrst lesa. V dobrih 50 letih nam lahko s preprosto vzgojo smreke uspe pridelati nov les, uporaben za izdelavo ostrešij, pohištva, glasbil. Smreka je zares doma le v gorskih predelih in hladnih mraziščnih dolinah, drugje pa trpi sušo in žejo. Posledica tega so drevesa, ki životarijo in se težko upirajo številnim škodljivcem in boleznim," navaja magistrica gozdarstva.
Izgubil sem se, kje sem
Juhu, jurček tukaj in jurček tam, malo dlje še najdišče rumenih lisičk in že smo na nam neznanem gozdnem območju. Ne vemo več, kje smo in kako najti pot do parkiranega jeklenega konjička na eni izmed gozdnih cest. GPS na vsakem sodobnem telefonu nam je lahko sicer v veliko pomoč, kompas tudi, a kaj, če prvi odpove, drugega pa nimamo s seboj. "Predvsem je pomembno, da ob izgubi orientacije ohranimo mirno kri ter upoštevamo znake narave in se ravnamo po njih," uvodoma pojasni Benjamin Bernard, magister inženir gozdarstva.
Wohlleben primerja mestna drevesa z uličnimi otroki
Gozdna karta za boljšo orientacijo
Slovenija je obilno gozdnata in v Evropi nam po tem pripada tretje mesto, takoj za Finsko in Švedsko. Natančneje, gozdovi prekrivajo 58,2 odstotka naše površine, drugače povedano – ponašamo se s skoraj 1,200.000 hektarji gozdov. Slovenija je razdeljena na 14 gozdnogospodarskih območij z občinami in pri nas se lahko pohvalimo z eno najnatančnejših inventur gozdov v EU. Domala za vsak del gozda obstaja posnetek stanja in pred obiskom gozda si lahko njegovo natančno karto natisnemo s spletne strani Zavoda za gozdove, na kateri je pregledovalnik gozdov. Razdelitev gozdov se da razbrati tudi po oznakah, ki jih skrbni gozdarji nanesejo na debla dreves in nam omogočajo lažjo orientacijo. Oznake, ki so oranžne ali rdeče barve, so oznake javne gospodarske družbe in so običajno narisane v prsni višini na obeh straneh drevesa, in sicer v smeri poteka meje.
"Za orientacijo v gozdu so zelo primerne tudi različne karte, ki so izdelane na podlagi topografskih kart in dopolnjene z gozdarsko vsebino. Te karte običajno vsebujejo gozdne prometnice in prostorske enote v gozdnogospodarskem načrtovanju. Členitev gozdnogospodarskih enot na oddelke zaznamo lahko tudi na terenu. Meje posameznih oddelkov označujemo na terenu z dvema vzporednima rdečima črtama in arabskimi številkami. Nadaljnja členitev oddelkov na odseke omogoča še večjo preglednost v gozdnem prostoru in je na terenu označena z eno vodoravno rdečo črto in črko na drevesih," pojasnjuje Bernard.
Uspešnica Skrivno življenje dreves
"To je čudovita knjiga, ki jo vedno znova jemljem v roke in prebiram," pravi Kiškova o knjižni uspešnici nemškega gozdarja Petra Wohllebna, z naslovom Skrivno življenje dreves. Zanjo so v New York Timesu napisali, da po branju te knjige nikoli več ne bomo hodili po gozdu na enak način kot prej. Na lestvici najbolj branih knjig v Nemčiji se je pred dvema letoma povzpela na prvo mesto Spieglove lestvice. Po tem ko so v založbi pričakovali prodajo okoli tisoč izvodov, so dosegli vrtoglave številke, višje od 700 tisoč prodanih knjig, prevedene v 19 jezikov. Pri nas je bralcem na voljo še prevedena uspešnica Skrivno življenje živali.
Zdaj 55-letni Peter Wohlleben iz nemške vasice Hümmel, velja že nekaj časa za najslavnejšega gozdarja na svetu in Nemci pravijo, da jim je z omenjeno knjigo vrnil njihov narodni simbol, to je gozd. Wohlleben v knjigi opisuje, da se drevesa med seboj sporazumevajo na osnovi "gozdnega spleta", se poslušajo, imajo prijatelje, se počutijo osamljena, skrbijo drugo za drugo, skratka so družabna bitja. Desetletje je opazoval dogajanje v 4000 let starem pragozdu na gorovju Eifel v zahodni Nemčiji, ki ga sedaj upravlja. Za svoje razlage uporablja lastna znanstvena dognanja ter dognanja Univerze iz Aachna in Britanske Kolumbije ter Inštituta Maxa Plancka iz Münchna.
Od gozdnih izletov do raztrosa pepela pokojnikov
Po končanem študiju gozdarstva, ki je Wohllebna s svojo formalnostjo v glavnem razočaral, se je za nekaj let zaposlil na nekem uradu in z drevesi gospodaril na klasičen način: podiral jih je v obdobju najbujnejše rasti za čim boljši ekonomski izkoristek. Sčasoma se mu je takšen pristop zazdel nesmiseln in odločil se je za alternativne metode. Vodil je tečaje preživetja v naravi, obiskovalce popeljal na poučne izlete po gozdu in prenočevanje v brunaricah, uvedel je konjske vprege in del gozda spremenil v prostor za raztros pepela pokojnikov.V "gozdu miru" je poslednji dom našlo več kot pet tisoč pokojnikov. S svojimi alternativnimi pristopi ni naletel na razumevanje, zato je na uradu dal odpoved in izkoristil ponudbo župana mesta Hűmmel, da dobi proste roke pri delu upravnika krajevnega gozda. Ni mu po godu, če ga imenujejo šepetalec drevesom, ker pravi, da ni tisti, ki bi drevesa objemal in se z njimi pogovarjal. Muza se ob okoljevarstvenikih, ki v njegovem gozdu počenjajo prav to.
Družabna drevesa se pogovarjajo
Wohlleben v svoji knjigi pripoveduje, da so drevesa družabna in solidarnostna bitja, ker so v takšnem okolju varnejša in dočakajo visoko starost. Zato si izmenjujejo hranilne snovi, zagotavljajo sosedsko pomoč, si delijo hrano, pomagajo bolnim drevesom, v skupini tvorijo ekosistem, da omilijo hudo vročino in mraz. Tudi drevesa "govorijo", in to tako, da oddajajo vonjave. Če drevesne liste napadejo gosenice, začne drevo oddajati električne impulze, ki poskrbijo, da se v delih drevesa naložijo obrambne snovi in vzamejo napadalcem apetit. Pri napadu na korenine pa začne drevo oddajati čisto določeno vonjavo, ki privabi sovražnike napadalca. Hrasti se bodo znali ubraniti z grenko in strupeno čreslovino, ki bo vzela pogum zajedavcem, vrbe pa v podobne namene izločajo salicin. Sporočila o nevarnostih si drevesa pošiljajo tudi po koreninah na kemičen in električen način, s hitrostjo centimeter na sekundo. Hitro širjenje informacij pa zagotavljajo tudi glive, ki svoje tanke niti (hife) prepletejo in razprostrejo tudi kilometre daleč po gozdu in tako širijo potrebno informacijo.
S koreninami naj bi drevesa prepoznavala tudi prijatelje in družinske člane. Wohlleben je na primerih bukev ugotavljal, da v drevesnih skupnostih na podlagi opazovanja štorov lahko prepoznamo njihovo "priljubljenost" v družbi. Bukve in hrasti ustvarijo dolgotrajno, tudi večtisočletno družinsko skupnost. Bukve nato nove družine dreves (velikokrat hraste) nadlegujejo do te mere, da ti oslabijo. Nasprotno so vrbe samotarji. Njihova semena poletijo več kilometrov stran, se nato nekje naselijo in živijo kratko življenje. Wohlleben primerja mestna drevesa z uličnimi otroki. So izolirana in se borijo proti okolju brez močnih korenin. Podzemeljsko širitev jim preprečujejo neprebojne in negostoljubne plasti zemlje, velikokrat pa jih omejuje že podzemna infrastruktura. Drevesa v mestih večinoma nenamerno poškodujejo ljudje, ki ne poznajo dobro razmerja med koreninami in zemljo in ne njihovih osnovnih koreninskih funkcij.
