O jeziku po navadi rečemo, da je živ organizem. Pa saj tudi je! To pomeni ali naj bi pomenilo, da je vsak obstoječi jezik živ in se ravna podobno, če ne kar enako, kakor sleherno naravno bitje, naj bo to rastlina ali pa žival, kar jih je pramama Zemlja porodila, vzdrževala in jih kljub današnjim tehničnim nevarnostim še zmerom prehranjuje milijone, milijarde, miriade. A med živim bitjem in jezikom vendarle obstaja kar velika in bistvena razlika.
Jezik je po dolžini svojega življenja dosti dolgotrajnejši kot katerokoli živo bitje. Bi skoraj smeli reči, da je večen, če bi ga kdo šel primerjat s trajanjem življenja kakega posameznika, na primer današnjega občana, ki je dokaj kratko. Nobeno živo bitje namreč ni trajno, še manj večno. Kako naj bi bilo, saj sme živeti in obstajati v živo le začasno. Posamezen naravni organizem se rodi in odživi svoj po usodi dani vek, nato odmre. Jezik kar tako, na hitro, ne umre; se pravi, dolgo ne umre, medtem ko mora v kratkem umreti vsak posamezen živ organizem. Jezik ne zamre, vse dokler živí in je dejavno ljudstvo, ki ga govori in se v njem med seboj sporazumeva. Še več, obstaja in živí celo po tem, ko so njegovi govorci že potonili v spomine, v mrtev nepovrat, v preteklost.
Vendar se to jeziku z lahkoto dogodi samo tedaj, če so v njem zapisane globoke misli ter pomembna znanja in spoznanja; torej če so v njem ustvarjene trajne umetnine in porojene trdne filozofske sodbe z neomajno etiko in moralo. Taki sta latinščina in stara grščina, saj sta Evropi podarili mnogo tega, kar je res veliko, trajno in plodovito. Ni pa takšen jezik Langobardov, o katerem vemo le, da so ga govorili dolgobradi nemški Langobardi v severni Italiji in da je po njih dobila svoje poimenovanje Lombardija. Ni pa v langobardščini epskih pesnikov Homerja in Vergila, grškega tragika Sofokleja, latinskega pesnika Ovida, filozofov Sokrata in Aristotela, ki jih lahko prebiramo v stari grščini in latinščini.
Tudi naša materinščina je dosegla stopnjo trdne trajnosti, to je stopnjo knjižnega jezika, ki ne premine, ko mine rod njegovih govorcev. V njem so namreč že ustvarjeni in shranjeni neminljivi miselni, umetniški in znanstveni dosežki. Razodevajo se nam v delih naših protestantov s Trubarjem na čelu, v dosežkih razsvetljencev Vodnika in Linharta, v umetniških stvaritvah pesnika Prešerna, arhitekta Plečnika itd. ter v znanstvenih dognanjih naših Resslov, Plemljev, Štefanov in drugih njim enakih.
Takó visoko ustvarjalno moč je naša materinščina lahko dosegla le tako, da je ves čas razvijala, izpopolnjevala in dopolnjevala zaklad besed, po starem svoje besedišče. Ko je beseda skozi stoletja ostarela in ni več ustrezala njenim ciljem, jo je zavrgla in jo nadomestila z drugo, novo. Izraz pečal, ki v Brižinskih spomenikih (pred 1000 leti) pomeni skrb, je preprosto pozabila in ga nadomešča s samostalnikom skrb. Besedo bali (zdravnik) iz Brižinskih spomenikov je opustila in jo nadomestila s samostalnikom zdravnik. Besedo nenavist iz Brižinskih spomenikov je nadomestila s krajšim samostalnikom zavist. Trubarju izraz život pomeni isto kot življenje, naša materinščina pa mu je pomen omejila na človekovo telo. Staremu glagolu stradati, ki je pomenil trpeti, je zožila pomen na biti lačen; a odtenek starega pomena je še ohranila v frazi je nastradal (je zabredel v sitnosti, po balkansko pa najeb...).
Pogostokrat se je naš jezik, ko ni več vedel, kako in kam, obrnil na sosednje narode in jezike ter si od njih sposodil kaj koristnega. Ko je videl, da otroci in odrasli v Furlaniji in Benečiji brcajo nekaj okroglega in tej igri rečejo zogo (it. gioco), je tisto kroglo (pogosto iz cunj) poimenoval kar žoga, torej igra. Od Angležev je privzel besedo gol (angl. cilj) in golmana (vratar). Iz nemščine mu je prav prišlo orodje pila (nem. Feile). In enako tudi žaga (nem. Säge). Ko se je želel izogniti knofu (nem. Knopf) je stopil do Madžarov in si pri njih sposodil gumb (madž. gomb).
Čeprav ne zvenijo v duhu naše materinščine, se kar uspešno uveljavljajo
A se mu pri tem sposojanju ne izide vse in vselej gladko. Ne le, da so mu sosedje vsiljevali tudi flaše, šraufe, šefle, žesle (stol), piskre, talarje (krožnik), ampak je kar sam kot nevede začel posnemati tuj način jezikovnega izražanja. To se mu dogaja zlasti zadnje čase, ko je vsepovsod prevladala angleščina in gospoduje kot kraljica med jeziki. Na tak primer me je opozoril novinar Denis Sabadin, odgovorni urednik Primorskih novic:
"Gospod Jože, morda bi vam bilo naslednje vprašanje zanimivo, da bi ga osvetlili v vaši rubriki Minuta, dve za boljši jezik.
1. Opažam, da naši mediji pišejo in govorijo o tenis centru v Portorožu. In tam imajo organiziran tudi Tenis klub Portorož. Dobro, klub lahko poimenuješ, kot ti je ljubo, tudi tako, da ime ni v skladu s pravili slovenskega jezika - a moral bi se seveda imenovati: Teniški klub Portorož. Ampak tenis center (pisano z malo začetnico, ko ne gre za lastno ime) pa ne more biti tenis center, ampak je lahko samo teniški center. To je pač moj pogled, vi pa razložite, zakaj in od kod taka nenavadna imena. In ali imam prav, ker mislim, da taka imena niso pravilna.
2. Podoben primer je povezan z vodnimi športi na Soči. Tam so ustanovili Kajak center v Solkanu. Po mojem bi se moral pravilno imenovati Kajakaški center v Solkanu. Kaj pravite vi? Mar nimam prav?
3. In še: Kako se pravilno reče oziroma napiše: a) Bili smo na vaterpolo tekmi ali b) Bili smo na vaterpolski tekmi?
4. Prav danes mi je prišel pod roko članek o kartingu, ki govori o progi za ta šport v Kopru in jo imenuje karting proga. Torej: podoben primer je ime karting proga. Ampak! Naši ljudje ne rečejo in skoraj niti ne zmorejo izgovoriti 'kartinška proga'. To pač noče z jezika! In v tem primeru se nagibam k oceni, da je slovenščina ponotranjila obliko karting proga - za razliko od prej omenjenega tenis centra.
5. Pa še en podoben primer mi je prišel na misel: elektro omarica. Pogovorno res rečemo tako, ampak bolj pravilno bi bilo električna omarica. Se strinjate?
Zakaj prihaja do takšnega "maltretiranja" našega jezika? Vpliv angleščine! Tak je odgovor. Pač povsod po Ameriki, Angliji, tudi Avstriji, Grčiji vidimo napise: Tenis Center. Zato mislimo, da smo bolj gosposki, če tudi mi Teniški center imenujemo Tenis center. No, bilo bi vredno vašega zapisa, ali ne?"
Spoštovani gospod Denis Sabadin, dober mora biti vaš čut za jezik, da vprašujete, od kod taka nenavadna imena. Odgovor je kratek: Posneta so po tujih zgledih, po angleških, nemških in drugih takih. Slovenski način, po katerem oblikujemo tako sestavljena imena, je preprost: prva beseda je pridevnik, druga samostalnik. Torej: Tržaški zaliv, Cankarjev dom, Nogometni klub, Kranjska Gora itd. Takih običajnih in pravilno sestavljenih zgledov je v naši materinščini nešteto.
Tuj (angleški, nemški itd.) način sestavljanja takih imen je drugačen od slovenskega, ker na obe mesti, prvo in drugo, postavlja samostalnik. Torej: Salz + Burg (sol + mesto) preide v Salzburg (Solni grad), West + Bahnhof (zahod + kolodvor) preide v Westbahnhof (zahodni kolodvor na Dunaju), Tenis center itd. Ta tuji način sestavljanja takih lastnih imen smo Slovenci začeli suženjsko posnemati zadnja desetletja. In zapisujemo nedomače oblike: kajak klub namesto kajakaški klub, Ljubljana festival namesto Festival Ljubljana ali Ljubljanski festival. Itd.
Čeprav take oblike ne zvenijo v duhu naše materinščine, se kar uspešno uveljavljajo, zlasti take, ki imajo v prvem delu tujko. Na primer: kajak proga, karting klub, tenis center in podobne. Kljub temu si velja zastaviti vprašanje: Zakaj "tenis centru" (v Portorožu) ne bi po domače rekli, da je "teniški"?
