Malo znan - premalo spoštovan, premalo cenjen - je pregovor starih ljudskih modrecev: "Še preden se je moški spomnil, je ženska tisto že nar'dila." (Kako naj ne bi, saj podpira tri vogale v hiši!) Isto kakor o naravno bolj sposobni ženski biti smemo reči tudi o jeziku: Še preden nas prestraši jezikovna stiska, kadar moramo z besedo poimenovati kaj neznanega, ima naš jezik v svojih slovničnih pravilih že pripravljeno rešitev.
Izberimo si za zgled prerekanje o enakopravnosti slovenske ženske v naši slovnici in njenem pravopisu, večkrat tudi v besedotvorju. To vprašanje je za koga slabo rešeno in je bilo in je zaradi tega včasih izpostavljeno na piedestal političnih razprav.
Nezadovoljnežev z dosedanjimi rešitvami tega vprašanja ne pomirja niti nikdar oporekana resnica, da je naš jezik vsakemu poklicu, ki ga je v preteklosti opravljal samo moški in smo ga zato označevali le z besedo v moškem spolu, takoj ustvaril poimenovanje takega poklica tudi v ženskem spolu, kakor hitro se je za tak poklic usposobila in ga je opravljala enako kakor moški tudi ženska. Dokazov, da je res tako, je domala toliko, kot premoremo poklicev: učitelj - učiteljica, zdravnik - zdravnica, inženir - inženirka, pisatelj - pisateljica. In tako naprej do najnovejših: vojakinja, policistka, gasilka, računalničarka, (smučarska) skakalka, političarka, pilotka, astronavtka itd. Saj skorajda ni več poklica, ki ga ne bi enako uspešno kakor moški opravljala tudi ženska.
Naš jezik ima torej za vse take in podobne nuje že pripravljene rešitve. Toda neka fakulteta na ljubljanski univerzi v svojem trudu za izenačitev moškega in ženske z dosedanjimi rešitvami ni bila zadovoljna. Mimo njih je sprejela prav čudaški sklep, da bo v enem letu svoje odločbe izpisovala samo v ženskem spolu, v drugem letu pa, nasprotno, v moškem spolu. Takole potemtakem: "Profesor dr. Vlado Smrekar je sprejeta za predavatelja na naši fakulteti." Če bi Smrekarjev osnovnošolski sinko videl ta zapis, bi očka v dno srca prestrašen vprašal: "Ati, a s' ti punca?"
Toda tu še ni končano vse čudaštvo tega sklepa. Če je namreč povedek (sprejeta) v ženskem spolu, bi moral biti tudi osebek (Vlado Smrekar) v ženskem spolu. Zakaj? Zato, ker se po slovničnih pravilih morata povedek in osebek ujemati v spolu. Torej bi moralo biti zapisano tako: "Profesorica Vlada Smrekar je sprejeta za predavateljico na naši fakulteti." Vprašamo se lahko le to, kateri moški bi bil tako nor, da bi sprejel in podpisal odločbo, ki ga kar naenkrat spremeni v žensko.
Pa ni še konec takih, mimo slovničnih pravil umišljenih predlogov za "zares popolno izenačitev" moškega in ženske v našem knjižnem jeziku. Pred nekaj leti je nekdo (po časopisih) utemeljeval zahtevo, da naj bi vsak moški ali ženski osebek v stavku imel povedek v svojem spolu. Torej tako: "Jure in Damjana je šel/je šla na smučanje. Potemtakem naj bi bil naš zabavni in kritični Milčinski - Ježek proti enakopravnosti spolov, ker je zapisal: Janez in Micka v Kranj sta šla po picka. Zapisati bi bil dolžan drugače: Janez in Micka v Kranj je šel/je šla po picka.
Marsikdo bi vprašal, ali je mogoče sploh kaj pametnega reči o tako nespametnih predlogih za izboljšavo naše prebogate knjižne materinščine. In prav bi imel: Nič pametnega namreč ni mogoče reči. Morda le kaj nejezikovnega. Na primer to: Ženska je v naši slovnici povsem enakopravna, ni pa tako na mnogih drugih družbenih področjih. Tam bi se morali politiki bolj kot doslej in zdaj prizadevati za rešitev tega res bolečega vprašanja.
Poleg navedenih dveh predlogov za enakost ženske z moškim v jeziku pa se zadnje čase kaže tudi tretji, ki je pa na videz bolj "močan" in zapleten, ker izvira iz politike, s kulturnega ministrstva. Nanj me je že marsikdo na hitro opozoril. Mimogrede v pogovoru. Proti koncu lanskega leta (22. novembra 2023) pa mi je Koprčan Boris Strle celo zapisal: "Spoštovani profesor, zanima me, kako prenašate maltretiranje slovenščine po časopisih, ki so nas zadnje čase začeli posiljevati s tem, da ne sklanjajo več ženskih priimkov. Oprostite, ampak to je farsa brez primere. Če jim je že težko napisati priimke v tretjem sklonu: Verdnikovi, Petelinovi, Hlajevi itd., naj vsaj pred priimkom pristavijo ime gospe ženskega spola. Kakšni absurdni stavki nastajajo s to 'politično korektnostjo', si lahko ogledate v enem od člankov, kjer poročajo o prenovi Libertasa, pa tudi v drugih tekstih zadnje čase. Nič vam ne bom zameril, če ne boste objavili članka o tem vprašanju. Zanima me le vaše osebno mnenje. Jaz sem še iz časov, ko je pri ministrstvu za kulturo obstajalo jezikovno razsodišče. To je s svojimi analizami in rednimi objavami v marsičem pomagalo nam laikom k utrjevanju znanja, zlasti pa spoštovanju slovenščine. Ob tem naj še pripišem, da so tudi v Delu v Pismih bralcev začeli bolj kritično opozarjati na maličenje našega lepega jezika. Anton Rupnik iz Ljubljane se na primer šali na račun vsesplošnega 'naslavljanja' in meni, da je škandalozno, ker se niti slovenisti niso uprli tej 'anglokolonialni pritepenki'. Hvala vam za vse in lepo pozdravljeni. Naj dodam samo še to, da bi z veseljem prebral izbor vaših jezikovnih člankov v knjigi. Upam, da bomo tisti, ki imamo radi našo materinščino, to nekoč dočakali. Vaš zvesti bralec Boris Strle iz Kopra."
Res so s kulturnega ministrstva v Ljubljani svobodni materi Sloveniji brez slovnične razlage sporočili, da je treba ženske priimke zapisovati le v imenovalniku (na primer Musar) in ne v pridevniški obliki (Musarjeva). To sporočilo temelji na majavi domnevi, da pridevniška oblika potrjuje, da je Musarjeva last osebe Musar.
To domnevo sem že večkrat srečal, toda nihče mi še ni znal s pravili našega jezika dokazati, da pridevniki s končnicami ov, -ev, -ova, in -eva pomenijo samo lastnino. Pomenijo namreč tudi izvor predmeta ali človeka s takim imenom. Nekateri taki pridevniki so res svojilni in izražajo lastnino, drugi so pa vrstni in nakazujejo izvor. Da to ni slovničarska izmišljija, nam razodevajo primeri: Tartinijev trg ni last božanskega skladatelja Tartinija, Tartinijeva violina pa to je. Cankarjev roman Na klancu je last pisatelja Ivana Cankarja, Cankarjev dom v Ljubljani pa seveda ne, saj je bil velik revež in svetlobna leta daleč od denarja, s katerim nam bi ga postavil.
Ženski priimki, kot Musarjeva, so po obliki pridevniki, a po pomenu samostalniki. Enako kot pridevniški samostalniki: duhovni, požarni, dežurni. Dokaz za to je v dejstvu, da se pri osebah z obrazilom -ov/-ev/-ova/-eva nikdar ne vprašamo čigav/čigava (je prišel/prišla), ampak zmeraj samo kdo (je prišel).
Slovanski jeziki imajo enakovredne priimke v moškem in ženskem spolu: Karenin - Karenina (v Tolstojevem romanu Ana Karenina), Plesicki - Plesick(aj)a, Nablocki - Nablocka, Noskov - Noskova, Vlhov - Vlhova, Gončarov - Gončarova, Radvanski - Radvanska, Turnograjska, Pajkova (Pavlina), Kvedrova (Zofka), Tomšičeva (Vida), Kardeljeva (Pepca) itd. Slovenščina ima v pogovornem jeziku in delno tudi v zbornem govoru še kak dodatek, spoštljiv in tudi manj spoštljiv: Furlaničeva - Furlanička - Furlaničevka. Samo ugibamo lahko, zakaj bi morali najbolj razširjeno med temi, tisto z obraziloma -ova/-eva, brez strokovne utemeljitve politično preganjati.
