V naravi našega jezika je glagolsko izražanje. To splošno znano, a v sedanjem času zapostavljeno, če ne že kar pozabljeno ugotovitev slovničarjev in preučevalcev našega jezika je pogostokrat postavil v ospredje Robert Škrlj (1953-2014), novinar časopisa Primorske novice, ustanovitelj in dolgoletni urednik kakovostne priloge 7. val. Med mojimi jezikovnimi sogovorniki je bil prav Robert Škrlj najbolj vztrajen, kadar je poudarjal, da je naša materinščina prijateljica izražanja z glagolom in z njegovimi mnogovrstnimi oblikami. "Jože, te lahko nekaj vprašam?" me je nekoč pogledal izza svojega računalnika. "Meni se zdi, da je v našem jeziku med vsemi besednimi vrstami najbolj pomemben glagol. Me zanima, kaj o tem misliš ti, ki si profesor naše materinščine, prevajaš iz tujih jezikov v naš jezik, urejaš knjige, lektoriraš in izboljšuješ jezik leposlovnim in znanstvenim piscem, zdaj pa pregleduješ še jezik novinarjev našega časopisa. Sem radoveden, če mi boš dal prav," je dodal v rahli negotovosti.
Razveselila ga je moja pritrditev: "Seveda imaš prav, Robert! Glagol je temeljni graditelj našega jezika, saj nam šele ta v obliki povedka v vsakem stavku jasno razodene, kaj hoče kdo povedati. Za slovenščino je še posebej pomemben zato, ker so skoraj vse njegove slovnične oblike v aktivu, to je v tvorniku. Pri teh oblikah je vedno razvidna tudi oseba, ki stoji za mislijo v stavku in prevzema zanjo odgovornost. Nemci glagol oziroma povedek celo tako visoko cenijo, da ga izpostavljajo na konec stavka. S tem bralca in poslušalca prisilijo, da mora vse besede in pojme v stavku obdržati v spominu, ker se šele na koncu pokaže glagol, ki jih poveže v pravi smisel. V slovenskem stavku glagola, to je povedka, nismo dolžni umeščati samo na eno mesto, ampak lahko stoji kjerkoli znotraj stavka. Morda s tem pridobi še večjo moč in z njo pomen."
"To o odgovornosti, ki jo slovenski glagol, praviš, zagotavlja, mi ni jasno. Mi boš moral bolj podrobno razložiti. A ne zdaj, kdaj drugič, ker pišem. Sem sredi članka," se je zazrl nazaj v svoj računalniški ekran.
Tako so najini pogovori, ki so se po navadi zaustavljali pri vročih družbenih in filozofskih dvomih ali vprašanjih, naenkrat zavili na področje našega knjižnega in narečnega jezika. In so ves čas najinih srečevanj tam ostali.
Tudi pesnik Tone Pavček je odločno prikimaval sodbi, da je naš zgodovinski in sodobni knjižni jezik bolj kot k okornemu kopičenju samostalnikov, pridevnikov in drugih besednih vrst naravnan h glagolskemu izražanju. Večkrat sva v njegovi Seči ob Sečoveljskih solinah zavila v pogovor o jeziku, pesništvu in pripovedništvu. Ko so se besede zaustavile pri njegovi pesmi Glagoli, je svoj glas povzdignil v hvalnico izražanju z oblikami, ki jih ponuja glagol: "Brez povedka ne napiši stavka, so učili v šoli. Mene in tebe. A povedek lahko izrazimo samo z glagolom, tudi če si ga samo predstavljamo in ga ne izrečemo ali zapišemo. Torej je tako v govorjenju kot pisanju med besedami najbolj pomemben glagol. Saj nobene misli ne moremo nikomur dopovedati drugače kot v obliki stavka. A stavka ni brez glagola, povedka. Zato je glagolu upravičeno pripisana nosilna, odločilna vloga v naši materinščini. Tudi v pesmih, mojih in še koga drugega. Župančič na primer …"
Segel sem mu v navdušeno besedo, ki je tekla kot povodenj, in za dokaz, da je njegov slog res glagolski, navedel njegovi pesmi Glagoli in Še enkrat glagoli. V prvi, ki šteje dvanajst kratkih verzov, je zapisal šestnajst glagolov: misliti (dvakrat), domisliti, žvečiti, rušiti, rvati, zbrati, rasti, zasloniti, sršati, biti, ljubiti, odstopiti, plavati (dvakrat), nesti. V drugi, obsegajoči šestintrideset kratkih, večkrat le enobesednih verzov, pa ima enaindvajset glagolov. A bolj kot njegovi lastni glagoli, ki mi jih je takoj kar sam naštel na pamet, so ga navdušili optimistični glagoli Otona Župančiča.
Tam krožijo sonca … Mi pa pod njimi se bijemo, vijemo, sijemo, gasnemo, škodimo, hasnemo, v kupe medu in otrova si lijemo
"Prisluhni samo, kako zgovorni in nabiti z vsebino in pomenom so njegovi glagoli v pesmi Prebujene: Tam krožijo sonca … Mi pa pod njimi se bijemo, vijemo, sijemo, gasnemo, škodimo, hasnemo, v kupe medu in otrova si lijemo, prostor vesoljni z željami prepletamo, večnost v trenutek begoten ugnetamo, z duhom za zadnjimi zvezdami grabimo, grozo izzivamo, v dušo jo vabimo, vriskamo, jočemo - hočemo, hočemo."
Res je, sem mu kimal in pritrjeval. S šestnajstimi glagoli, ki so nanizani v desetih verzih, je Oton Župančič prikazal gorečniško zagnanost in razgibanost iščočega človeka, ki hoče z naslonitvijo na znanost, umetnost, filozofijo, delo in moderno gospodarstvo doseči vse ali vsaj največ, kar je mogoče. Njegovi glagoli slikajo živahno gibanje, napor, trud, delovanje, spreminjanje, napredek, medtem ko samostalniki na splošno upodabljajo nedejavno mirovanje, togo stanje, nepremično vztrajanje na mestu. V naši materinščini, ki je z vseh vidikov do popolnosti razvita, je glagol res najpomembnejša besedna vrsta. Močnejši je kot samostalnik. To se na zunaj vidi že po tem, da ima glagol neprimerno več slovničnih oblik (spregatev, štiri čase, več naklonov, več načinov in tako dalje) v primerjavi s samostalnikom, ki pozna samo sklanjatev in število (ednino, dvojino in množino).
Tako sem razmišljal in sam sebi dokazoval, medtem ko je bil Tone nezaustavljiv v hvali glagolu in glagolskemu izražanju: "Predvsem se je treba pri vsakem pisanju naše materinščine izogibati kopičenju samostalnikov, ki so zadnje čase vedno bolj pogosti v znanstveni, novinarski, govorniški in vsaki drugi slovenščini v javni rabi, namesto da bi čim več uporabljali glagole. Naš jezik je jezik glagola. Izvor sedanjega okornega jezikovnega izražanja je tudi v kopičenju samostalnikov, v samostalniškem slogu." S temi besedami je pokazal eno izmed gnezd, v katerih se vzrejata trdota in gostobesednost našega današnjega javnega jezika. Pogovornega, zbornega in publicističnega. A naš jezik je zgrajen tako, da mu ustreza glagolsko izražanje.
Ko sva se o eni ali drugi izmed teh misli pogovarjala z Robertom Škrljem v njegovi podstrešni niši v Ulici OF 12 v starem Kopru, me je presenetil z razlago o nastanku samostalniškega naštevalnega sloga. "Seveda," me je ustavil, "današnji svet je poln dogodkov, ki jih ni mogoče vsakega posebej opisati glede na vzroke ali posledice in namene njihovega nastanka. Zato družbena omrežja in tudi sredstva javnega obveščanja nimajo moči, da bi jih natančneje razčlenjevala. Preostaja jim le možnost, da jih naštejejo, a brez razlage. Od tod naštevalni slog, v katerem zaradi množice dogodkov ne ugledamo dogajanja - kot v pregovoru, ki pravi, da zaradi dreves ne vidiš gozda. Po mojem je tako nastal precej izpraznjen naštevalni slog. Ti si mi pa dolžan razlago, zakaj glagolski slog omogoča, da je vsaka izjava v stavku tudi odgovorna."
"Ta razlaga je preprosta," sem začel. "Glagolske oblike so aktivne (tvorne) in pasivne (trpne). Pri aktivnih je oseba, ki nekaj dela ali stori, vselej razvidna, pri pasivnih pa ne. Če rečemo, da je obrtnik plačal davek, je oseba, ki je nekaj storila, znana in za storjeno odgovorna. Če pa rečemo, da davek ni plačan, oseba, ki ni plačala, ni izdana in za neplačilo ni odgovorna. Slovenski glagol pa pozna samo eno pasivno obliko, to je trpni deležnik z obrazilom -n (tepen) in -t (potrt). Vse druge, kar številne, so aktivne. Pri njih je oseba razvidna in zato odgovorna."
"A ja!" mi je prikimal Robert pred kakim desetletjem in naročil, naj o tem kaj več napišem v Minuti, dve za boljši jezik. A potem je kmalu utihnil. Zadnji četrtek v maju 2014 smo se od njega za vselej poslovili v Sv. Antonu v njegovi ljubljeni slovenski Istri. A njegove misli še zmeraj hodijo med nami.
