Trije v vertikali, tri v horizontali - fantje in temnejše črte na neki fasadi. Ne ve se, ne kje ne kdo je lepo fotografijo treh vertikal in treh horizontal posnel. Ve pa se, kdaj - leta 1925. Že fantje sami po sebi so simpatični, ravno prav navihanosti in ravno prav umirjenosti se bere z njihovih obrazov. Najlepše pa je, kako so z držo pokazali medsebojno povezanost. Teorije komunikacije učijo, da samo manjši del našega sporočila prihaja iz naših ust, z izgovorjenim. Bistveno več povemo z držo, mimiko, tonom glasu, pogledom in kar je še elementov neverbalnega komuniciranja. Ti trije so definitivno v nekem simpatičnem odnosu. Ni fotografa, ki bi lahko zrežiral takole izraženo povezanost, če je fantje ne bi dejansko gojili. Videti je, da je tisti skrajno levo za kanček starejši in tudi - nekakšen vodja te trojke, karkoli že ta je - so bratje, prijatelji, sorodniki, sošolci? Zdi pa se, da se tam na levi, zunaj kadra, prizor nadaljuje. Da je tam nekaj, zaradi česar je posnetek sploh nastal. Fantje so, mimogrede, zelo lepo oblečeni. Vsaj dva, če ne vsi trije, imajo kravate. Fotografija treh fantov pred neznano fasado je vsekakor posnetek, ki bi ga, čeprav se mi niti sanja ne, kdo so, povečanega, v preprostem okvirju, obesila na domačo steno. Ker ima dvoje - vizualno prepričljivost in neko nepojasnjeno pozitivno razpoloženje. Brez pretiranih nasmeškov, brez za lepoto dodanih rekvizitov. Prijateljstvo. Ena najlepših povezav.
Dva sta pregledno razmerje
Z druge fotografije, ki ponuja še manj podatkov - nima namreč ničesar, ne datuma, ne kraja, ne kakršnegakoli komentarja -, beremo drugačen odnos. Dinamika med tremi, pa naj bodo odrasli ali otroci, je nasploh zanimiv pojav. Čisto nekaj drugega kot odnos med dvema, ki je preprosto, razmeroma pregledno razmerje sem in tja, v najrazličnejših niansah seveda. Trije ustvarijo povsem drugačen odnos. Lahko se začne cukanje za pozornost, za prevlado, prerivanje za vrh hierarhične lestvice. Lahko se dva povežeta in pustita tretjega zunaj njunega tesnejšega stika. Lahko se tretji izvzame in druga dva prepusti njunim iznajdljivostim. Lahko se vsi trije potegujejo za pozornost nekoga četrtega, petega. Lahko so med njimi puščice prijaznosti ali zbadanj, ki v resnici letijo ven iz njihove trojke. Lahko so prijatelji, lahko so drug na drugega navezani. Lahko so uigrani, lahko so drug drugemu opora. Ampak - poglejte, prosim, fanta na desni, tistega, ki sedi na majhnem stolu.
Trije v vertikali, tri v horizontali
Ne vemo, katera je katera
Naposled tri deklice. Tudi tokrat so v igri horizontale, tudi tri. Deklice jih imajo na enakih puloverčkih. V času pred konfekcijsko modo imajo različno velika, a enakokopitna oblačila. Po tri črte čez trebuščke, po dve na vsakem rokavu. Vzorčasta krilca iz enake tkanine, ki jih skoraj v celoti prekrivajo temni predpasnički. Vse tri imajo na glavah pentlje, večja v zatilju, mlajši dve na vrhu glave. Zanimiva oprava. Težko je razbrati, kje so fotografirane, a pogled z dobro lupo daje slutiti, da so tudi tri deklice s horizontalami na puloverčkih pred neko zgradbo. Struktura ozadja je spet videti kot fasada. Predvsem pa so tla videti kot pločnik. Tokrat imamo nekaj več sreče z dokumentiranostjo - hrbet nosi kratek zapis - Mici, Anica, Milica - pa še neki slabo čitljiv priimek, 13. IV. 1925. Ne vemo pa - kje. In ne vemo, katera je katera. Lahko bi začeli igro ugibanja, a to seveda ne bi ničesar razjasnilo. Več spet povejo obrazi vseh treh. Prva z leve je precej nevtralna, največja, kot da je zaskrbljena, skrajna desna pa - ta je videti jezna. Če seveda ni spet samo zadrega. Najstarejša, skoraj gotovo so sestre, drži mlajši za roko. Videti je, kot da ji je zaupana nekakšna odgovornost za njiju, ki ji pač pritiče glede na starostno razliko. Mlajši dve se je vsaka s svoje strani sicer držita, prosto roko pa udobno tiščita v žepek predpasnička. Le kaj si mislijo o stričku, ki stoji pred njimi in jih fotografira. No, lahko bi bila seveda tudi tetica. Mogoče pa je. Ker ni ne podpisa ne žiga avtorja fotografije, najbrž ni načina, da bi izvedeli. Razen če se katera od deklic prepozna in bi se spomnila. Glede na letnico nastanka posnetka pa je to bolj malo verjetno.
Ko je umrl slavni stolpni čuvaj Weiss
Skoraj večja je verjetnost, da so tri deklice in trije dečki s horizontalami, oboji posneti leta 1925, če jim pripišemo, da so bili posneti v Mariboru, v času nastanka vedeli nekaj drugega. Nekaj dni preden so pred fotografa stopile deklice, je namreč umrl stari stolpni čuvaj Peter Weiss, ki je prej skupaj s svojo ženo Jožefo z vrha mariborske stolnice oprezal za vzniki požarov in nemudoma obveščal požarno brambo, ko se je kateri jel razplamtevati. Oba sta bila iz Gornje Radgone, kot čuvaja pa sta živela v majhnem stanovanju na vrhu cerkvenega stolpa. A v nekaj mesecih se je njuno življenje povsem spremenilo. Proti koncu leta 1924 sta oba oslepela, zato sta se morala izseliti iz stanovanja z najlepšim pogledom na mesto. Ki ga, mimogrede, poslej tako nista mogla več užiti. Seveda sta s tem tudi nehala opravljati svoje odgovorno delo, vid je pri tem kajpada nepogrešljiv. Poslej je zanju skrbela mestna občina, a ne dolgo. Ona v marcu, on pa v aprilu 1925 sta, drug za drugim, umrla. Njuno delo na vrhu čuvajnega stolpa je nadaljevala njuna snaha, ki sta ji pri oprezanju za požari pomagali še dve ženski. Tako nas vsaj obvešča drobna notica v Naši straži, ki jo je v tem času urejal v Polju ob Sotli rojeni duhovnik in pisatelj Januš Golec. In dodaja, da je varnost Maribora pred požari zdaj izključno v ženskih rokah. V istem pogledu, samo nekaj niže na strani, bralca ujame še novica, da je izšla dolgo pričakovana knjiga Rudolfa Badjure z naslovom Pohorje. Propagirali so jo kot praktičen vodnik po Pohorju, Kozjaku, Plešivcu, po Dravski, Mislinjski, Mežiški in Dravinjski dolini ter drugih krajih Podravja. So ga trojke s fotografij kadarkoli vzele v roke? So poznale neko drugo trojko - zadnjo požarno čuvajko in njeni pomočnici?
Deklica z velikimi prestrašenimi očmi
Deklica v zabojčku z velikimi prestrašenimi očmi gleda fotografa. Vsaj mislim, da je deklica, čeprav ni čisto nujno. Pa naj bo, za literarni, izmišljeni del zgodbe bo deklica, Gabrijela. Najbrž že po malem kobaca in v strahu, da se bo kaj slabega zgodilo, bi najbrž gladko odkobacala iz kadra, medtem ko bi fotograf zadrževal sekunde v zaslonki, da bi dosegel boljšo svetlobo. Iz zabojčka pač ne more. Gabrijela je senzibilno dete. Kot se je po malem bala fotografa, se je nekaj let pozneje, polna zgodb, ki jih je sicer skoraj požirala, ko so ji jih pripovedovali, bala bajeslovnih bitij, ki so v njih nastopala. Kadar so se z družino odpravili na Pohorje, in to se ni zgodilo tako redko, so se ji v mislih prikazovali vodovnik, rojenice, bele žene, vetrih, jezernik, zmaji, velikani, vehtra baba in druga bajna bitja, o katerih so ji govorili predvsem starejši ljudje, ki so jo kot otroka pestovali. Za vsakih deblom jih je pričakovala, v vsaki krošnji jih je slišala, prežali so v vsakem potočku in slapu. Zgodbe so bile še zelo žive - celo pripovedovalci so po malem verjeli vanje, kaj ne bi ona, ko se je kot otrok znašla v pišu visokih dreves v gozdovih prvinskega Pohorja. In tako je sprehod po gozdu postal doživetje, polno nekega dražljivega strahu, strahospoštovanja do nenavadne narave in hkrati neopisljivega užitka, ki nastane kot mešanica pešačenja in misli, ki se ob njem začnejo nenadzorovano zaganjati. Šele mnogo starejša se je zavedela povezanosti teh dveh dogajanj, ki sta sprožali druga drugo. Premikanje nog po nepredvidljivem, kdaj pa kdaj ugrezajočem se, kdaj pa kdaj s koreninami starih dreves prepredenem terenu, med puhtenjem vonjev po trohnečih listih in gobah, ki jih doli v dolini nisi mogel nikoli zaznati in - zaganjanjem misli v glavi, ki jih v dolini prav tako ni bilo od nikoder. A očitno so obstajale, nekje globlje, in kar je še bolj nenavadno - zdelo se ji je, da so z nevidno nitko povezane s premikajočimi se nogami. Kot kolovrat, ki ga zaženeš s kolesom, da se potem suče in na drugem koncu naprave ustvarja nekaj povsem drugega. Mala Gabrijela iz zabojčka je precej pozneje sebe razumela kot tak kolovratniški mehanizem, zaradi katerega je znala nenavadno živo dojemati in tudi nenavadno lepo podajati zgodbe.
