Nekateri v istem mestu živimo vse življenje. Zdi se nam, da ga poznamo do zadnjega kotička, potem pa vedno znova presenečeni ugotavljamo, da obstajajo tudi taki, ki jih še nikoli nismo videli. Pa velikokrat niso več kot nekaj korakov stran. Vidimo in najdemo jih, če jih hočemo videti in najti. Če jih iščemo. Sicer se lahko zgodi, da celo življenje zaznavamo samo ene in iste slike in ostajamo trdno prepričani, da svoje mesto poznamo do obisti. Pa ga ne.
So pa tudi drugačne življenjske poti, take, ki vključujejo eno ali več selitev. Take, ki te prestavijo v sosednje mesto, v drugo državo ali pa na drug kontinent. In predvsem – so take, ki jih izberemo sami, in so take, v katere nas potisnejo okoliščine. Nekatere med njimi znajo biti precej neprijazne. Tudi Maribor je v preteklosti imel prebivalce, ki so tu pristali po spletu neprijaznih okoliščin. Za povrh niso imeli nobene priložnosti, da bi spoznavali mestne znamenitosti, kaj šele njegove bolj skrite kotičke. So pa poznali nekatere, ki jih Mariborčani povečini nikoli niso videli odznotraj. Eden takih je bil rezervna vojaška bolnišnica v komaj dobrih pet let starem šolskem poslopju – slovesno so ga bili odprli septembra 1908 – šolskih sester v Samostanski ulici. Na začetku prve svetovne vojne so v njej sprva uredili prostore za na fronto ravnajoče se vojake, kmalu, prav kmalu pa so se vanjo začeli stekati prvi ranjenci. Najprej iz Srbije in Galicije, potem iz zahodnega bojišča. In tako so šolske sestre, ki so se prej v kompleksu v bližnji Schmidererjevi ulici že desetletja, zadnjih nekaj let pa tudi v novi šolski zgradbi, mirno ukvarjale z izobraževanjem, vezenjem, molitvijo in karitativnimi dejavnostmi, naenkrat znašle v vrvežu nesrečnih bolnih in poškodovanih vojakov in njihovih vojaških zdravnikov. Z njimi so si začele deliti nekatere prostore, hrano – vse manj je je bilo, ko je vojna trajala – molitev, skrbi pa tudi praznične trenutke. Kakšna sprememba!
Andrićevo marburško sonce
Na drugem koncu mesta, na drugi strani reke, je v še večjem, tudi komaj četrt stoletja starem poslopju zvezdaste oblike, božič 1914 preživljal Ivo Andrić. Tudi on je imel okrog sebe precej tovarišev s podobno usodo, a skoraj gotovo nobenih božičnih drevesc. Kot vojaki v rezervni bolnišnici tudi oni niso mogli oditi domov in praznovati, naj so si še tako želeli. Božič prvega leta velike vojne so namreč preživljali kot kaznjenci v mariborski kaznilnici. Andrić je to izkušnjo opisal kot izrazito tesnobno, kaznilniški božič je bil zanj nevesel, novo leto pa temačno. V dobrih sedmih mesecih, ki jih je med avgustom 1914 in marcem naslednjega leta neprostovoljno preživel v Mariboru, je občasno videval le marburško sonce, kot ga je sam imenoval, in sprehajalni krog v ozadju kaznilnice, kjer se je smel po eno uro na dan sprehajati. Sicer pa samo še pot do vlaka, s katerim se je marca 1915 iz mesta odpeljal.
Neprostovoljni mariborski božič 1914
Lepa Emma
Ženske, ki so ostajale doma v najrazličnejših vlogah – žene, matere, sestre, dekleta, ljubice, prijateljice in hčerke - so moškemu delu svojih svetov na bojišča in počivališča velike vojne pošiljale mnoge pozdrave in utrinke iz sveta, iz katerega so bili naenkrat iztrgani. Ampak življenje se je spremenilo obojim, tudi tistim, ki so ostali doma. Zlasti sčasoma, ko je začelo vsega primanjkovati, v materialnem in nematerialnem smislu. Negotovost in pomanjkanje sta življenje marsikje obrnila v čisto nepričakovano smer.
"Zur Erinnerung", v spomin, je na naslov vojna pošta ta in ta nekemu Michelu Hochnetzu leta 1915 iz Szentgotthárda, torej Monoštra, pisala Emma s prve podobe.
Graciozna Emma z medaljonom na črnem traku tesno ob vratu in črnim tilom v dekolteju. Jo je prosil, naj mu pošlje svojo fotografijo, da bo vsaj nekaj nje pri njem, karkoli mu je že bila? Se je sama odločila, da mu jo pošlje? Je šla zato k fotografu Istvánu Eggerthu na Trg Kálmána Szélla 23, prvi je namreč podpisan na hrbtu fotografije? Drugi, madžarski politik, celo premier, je ravno avgusta 1915 umrl. Je pošiljka dosegla naslovnika? Glede na to, da se je ohranila v razmeroma dobrem stanju več kot sto let, bi lahko ugibali, da bojišča morda sploh nikoli ni videla? Morda pa Michel ni bil na bojišču, nekateri so službovali v zaledju. Ne vemo, kakšno mesto v vojaški hierarhiji je zasedal, in ne vemo, ali je vojno preživel.
Razmislek o preživetju vojakov z vseh vojnih bojišč je pravzaprav nenavaden, sploh za nas, potomce nekdanjih vojakov, ki so otroke zaplodili šele po vrnitvi z bojišč. Živimo namreč v zavedanju, da nas, če bi katera od krogel ali drugih bojnih sredstev zavila malo drugače, preprosto ne bi bilo.
In če pomislimo še naprej, marsikoga, ki bi bil, če bi kaka druga krogla imela drugo smer, ni. Mogoče bi ga poznali, mogoče bi nam bil všeč. Pa tudi mi nimamo izbire. Tu smo le potomci preživelih in tistih, ki so otroke imeli že prej. Mnogih, ki bi, če ne bi bilo vojn, bili nekaj generacij pozneje ob nas, ni. Ker tudi njihovih staršev, ki jih njihovi dedi niso utegnili zaploditi, ni bilo.
Mama z malčkoma
Nedatirana fotorazglednica, ki je bila po žigu sodeč posneta v ateljeju fotografa Schmid-Dubieda v Baslu, je očitno tudi iz vojnega časa. Na njej je mati z dvema malčkoma. Še bolj kot njihov otožni pogled je zanimiv zapis v slovenščini na hrbtu fotografije: "Dragi mi Stric in Teta, Tukaj vam pošlem za spomin odnas da me boste saj enkrat vidli mene in moja otroka dekle 4 leta stara fant pa 2 leti. Z Bogom mož je pa v vojski." Fotografija je bila očitno priložena kakemu pismu v kuverti, saj na njej ni ne znamke ne žiga. Zakaj v Baslu, kdaj točno, kje je mož v vojski, ko je njegova žena z dvema malima otrokoma sama? Zakaj ga je omenila šele po poslovilnem "Z Bogom"? Jim je težko, se pogrešajo? Se je vrnil? Ga je čakala? Sta jih teta in stric kdaj pozneje videla v živo – njo, moža, dekle in fanta?
Mama in hči
Na hrbtu naslednje fotografije še daljša zgodba. Podoba prinaša dve ženski, starejšo, ki sedi, in mlajšo, ki stoji ob njej in svojo desnico naslanja na njeno ramo. Klasična ateljejska poza. Vidi se jima, da si delita gene, podobni sta si. To potrjuje tudi zapis na hrbtu, ki je nastal 29. 8. 1917: "Ljuba babica!! Tukaj vam pošlem mojo in Materno sliko nisma dobro nadete pa bo že. Prosim pišite kak se še kaj mate ali ste že zdravi? Mati so tudi že teden dni v postelji in neveste kak je meni hudo komaj premagujem. Prosim pišite nam če vam Ujec kaj pišejo. Ker Mati skos jamrajo … " In potem nekaj nečitljivega, mladenka je namreč, ko ji je zmanjkalo prostora, začela pisati po vseh vogalčkih in je besede tako stiskala, da se jih sploh ne da do konca prebrati. Mogoče pa jo je babica kljub temu razumela. Mogoče je razumela tudi tole: "Pozdravim vse skupaj posebno pa vas. Mima dobi v kratkem Pismo od mene in …"
Dekle 1917
Za zaključek samo še zadnja podoba. Še ena mladenka. Hrbet tokrat prinaša en sam podatek – "1917". Vse ostalo o dekletu s črnimi trakovi na koncu rokavov in v ovratniku bele bluze je lahko stvar domišljije. Je tudi ona imela koga, ki ga je vojna prestavila na bojišče? Je rahli nasmešek na njenem obrazu namenjen komu, ki bo fotografijo prejel s pisemsko pošiljko - ali je v tem primeru to le nasmeh, ki ga je izvabil fotograf? Čeprav je trajala vojna.
