Denis Bende Živčec
Odnos do nege telesa se je skozi zgodovino spreminjal - zgodnje civilizacije so bile za naše pojme veliko bolj čiste od tistih, ki so se denimo v srednjem veku pa v 16. in 17. stoletju na zunaj bleščale, navznoter pa tako rekoč smrdele.
Ko nam kdo omeni srednji vek, takoj stereotipno pomislimo na mračne čase, v katerih življenje ni veliko veljalo, prav tako nas asociira na veliko umazanijo, zaradi katere je prebivalstvo morila kuga. Mesta so se polnila, ni bilo kanalizacije, organiziranega odvoza smeti, ljudje so čistočo videli povsem drugače, kot jo danes. Kakšne so bile pravzaprav higienske navade naših prednikov in kako so ljudje razumeli čistočo?
Stara ljudstva, kot so Sumerci, Egipčani, Grki, Rimljani, so negi telesa posvečala veliko pozornosti. Sumerci so si denimo brili glave, prav tako tudi brado okoli ust - s stališča čistoče je bilo to zelo modro. Tudi Egipčani so si brili glave, tako moški kot ženske so si privoščili lasulje. Stari Egipt je slovel po razviti kozmetiki, uporabljali so ličila, dišave, različna olja. Antična Grčija je prisegala na naravni videz in neizumetničenost, poznali pa so modne zapovedi, ki so narekovale pudranje celo za moške, pa rdeča ličila, ki naj bi na licih pričarala naravno podobno, rožnato polt. Modna Grkinja tistega časa je imela poleg skladne postave tudi negovan obraz in telo, h kateremu je sodilo celo depiliranje nevšečnih dlak. V starem Rimu, ki je slovel po kopelih, savnah, masažah in telovadnicah, so si ženske pogosto privoščile lasulje. Lepotičenje je bilo na zavidljivi ravni, modna pa je bila zelo bela polt, zato so si ženske obraz in telo prekrivale s krednim prahom ali svinčenim belilom.
Tudi "mračni" srednji vek pravzaprav sploh ni bil tako zaostal in umazan, kot menimo danes. Ljudje so namreč še zmeraj radi skrbeli za svoje telo, se kopali in negovali, v 12. in 13. stoletju so bile v modi odišavljene rokavice in torbice, v 14. in 15. stoletju so bile popularne skrbno negovane pričeske, različne pomade, dišave in pudri. Kar veliko vemo o modnih zapovedih renesanse - moti se, kdor misli, da je plavolaske na piedestal najbolj zaželenih postavila šele ameriška tovarna sanj, renesančni moški je prav tako prisegal na svetle ženske lase, zato so si denimo Italijanke, po večini temnolaske, do neskončnosti izpirale lase, nato pa ure in ure presedele na soncu, misleč, da jim bodo lasje posvetlili. V 15. stoletju so Francozi in Italijani po vzoru vzhoda že izdelovali parfume. Žal pa je pretirana nega telesa, ki je cerkev ni odobravala, takrat terjala tudi številne žrtve - mnogi so si namreč uničili kožo s strupenimi mazili in zvarki ali pa so pretiravali na druge načine; škotska kraljica Marija na primer se je rada namakala kar v vinu. Tudi zob niso zanemarjali - pa ne toliko zaradi zdravja in čistoče, ampak iz estetskih razlogov - kdor je le mogel, si je zobe belil z žajbljem.
V potilnico po zabavo in užitek
O nekdanjem pojmovanju lepega in čistega je v knjigi Čisto in umazano razmišljal Georges Vigarello. Biti čist je namreč v srednjem veku pomenilo skrbeti za omejeno območje kože, tisto, ki ga je bilo videti izpod obleke. Knjige o lepem vedenju in uglajenosti so pisale samo o tem, da je treba imeti snažne roke in obraz, nositi spodobno obleko in se ne preveč očitno praskati zaradi mrčesa. Telesna čistoča je takrat sicer nekaj pomenila, vendar je bila omejena samo na vidne dele telesa - čistoča je bila odvisna od tega, kar so videli drugi. Kot že rečeno, kopel je v srednjem veku obstajala, celo potilnice so imeli, vendar s povsem drugačno vlogo od današnje - niso jih imeli zaradi higiene, ampak predvsem zaradi zabave in užitkov, ki so jih sicer nudili bordeli. Erotični vidik prostorov, polnih pare, je bil torej pomembnejši od umivanja.
Potem pa je prišla kuga, ki je marsikaj spremenila. V mestih in vaseh so začela veljati nova pravila, ljudje so morali omejiti gibanje in stike, da bi preprečili širjenje okužb. Ker pa so verjeli, da je koža porozna, da toplota in voda povzročita razpoke, kuga pa mora samo še prodreti noter, se je odnos do vode bistveno spremenil, to pa je za higieno tistega časa imelo velikanske posledice. Kopel in potenje sta postala nevarna, ker sta telo odprla kužnemu zraku - voda je začela vzbujati strah. Ta je trajal še vse 17. stoletje. Javna kopališča in potilnice so postopoma zaprli, redki so ohranili zasebne kopeli.
Neumiti, a z vonjem po vrtnicah
Kot se je iz vsakdanjega življenja v 15. stoletju umikala voda, se je začelo uporabljati perilo, ki je postalo simbol čistoče. Bela srajca je veljala za tisto, ki odstrani umazanijo s kože, ko se je človek spotil, se je preoblekel in je bil znova čist. Ko zdravstvene knjige v 16. stoletju naštevajo nekatere telesne vonjave, omenjajo tudi potrebo po tem, da se jih odpravi, toda pri tem so otiranja in parfumi pomembnejši od umivanja. Gre za tako imenovano suho umivanje - kožo je treba zdrgniti s kakšno odišavljeno krpico. V eni od takratnih zdravstvenih knjig piše: "Da odpomoremo temu zaudarjanju izpod pazduh, ki smrdijo po starem kozlu, je priporočljivo stisniti in zdrgniti kožo z rožnim stožcem." Torej močno zbrisati in nanesti dišavo, ne pa zares umiti. Z upadanjem higiene so ljudje vse bolj posegali po različnih dišavah. In lahko si samo predstavljamo, kakšne vonjave so se širile od človeka, ki se ni umil več mesecev, nase pa je nanašal vonj po vrtnicah, vijolicah, sivki, mošusu ... Nemogoče mešanice potu in parfumov niso pregnali ne puder ne dišeči obeski ali kroglice na ogrlicah.
Ob razkošnih oblačilih in bogatem lepotičenju se je v visoki družbi 16. in 17. stoletja mirno pasla umazanija. Ljudje so se preoblačili približno enkrat na mesec, umivanje jim ni dišalo. Dišave in smrad so ustvarjali močne vonjave, zato ni čudno, da so se širile kožne bolezni, zaredil se je mrčes, da so se ugledne dame s posebnimi praskali nonšalantno praskale pod orjaškimi lasuljami. Uši so naše prednike seveda pestile že veliko prej - v 14. stoletju so se s trebljenjem tega nadležnega mrčesa ukvarjale celo poklicne obiralke uši, to opravilo je bilo takrat družabni dogodek, kasneje pa je za lepo vedenje veljalo, da si uši nisi trebil v javnosti, prav tako se nisi v družbi praskal. Kar je bilo najbrž težko, če ti je v laseh dobesedno gomazelo.
Moralen je le tisti, ki je čist
V drugi tretjini 18. stoletja so se dokopali do nekaterih novih spoznanj v zvezi z vodo. Za toplo vodo je veljalo, da ponuja užitek, za hladno, da krepi telo in s tem zdravje, pojavi se stol za umivanje oziroma bide, pa besedna zveza toaletni prostor, omenjajo se stranišča, kadi, vse več je vrčev in posod za umivanje. To je bil počasen proces, ki se je začel med plemstvom in se šele kasneje uveljavil med nastajajočim meščanstvom, dejstvo pa je, da so v 18. stoletju vodo začeli drugače uporabljati in je vsaj za izbrance pomenila novo vrsto čistoče, bližjo našemu pojmovanju. Meščanstvo je propagiralo naravno kot protiutež izumetničenemu aristokratskemu, zato sta videz obraza in las postajala bolj naravna, oblačila bolj propustna, da so dihala. Zdravstveni vestniki so se v 19. stoletju preimenovali v higienske. Priporočali so redno umivanje in preoblačenje, zaradi vse močnejšega človeškega in mestnega smradu v predvsem revnih predelih pa je bilo treba uvesti tudi organizirane higienske rešitve, kot so izgradnja vodovodnega omrežja, kanalizacije, javnih kopališč, urejenih in čistih bolnišnic, zagotovitev odvoza odpadkov, na mestna obrobja je bilo treba preseliti tudi pokopališča. Vse z enim samim ciljem - izogniti se okužbam. K temu so pripomogla Pasteurjeva odkritja na področju mikrobiologije, da voda uničuje mikrobe. Zavedali so se, da je za zdravo življenje potreben svež zrak, da mora ta zato krožiti in da ga voda izboljšuje. To spoznanje pa je pomenilo pravo higiensko revolucijo. Veliko se je naredilo na področju vzgoje - veljalo je, da je moralen samo tisti, ki je tudi čist. V 19. stoletju je kopel dobivala vse večjo veljavo, uporabljati se je začelo milo. V 20. stoletju sta na higieno pri nas vplivali tudi cerkev in šola. Številni napotki iz tistega časa govorijo o uporabi mila, kolonjske vode, pripomočkov za odišavljenje perila in briljantine, res pa je tudi, da še leta 1910 v knjigi o lepem vedenju preberemo navodilo, "naj si noge umivamo enkrat tedensko in postrižemo nohte". So pa kopalnice, kasneje so se jim pridružila še angleška stranišča, ki so bile v Sloveniji takrat še redke, zagotavljale neko novo zasebnost - golota je namreč postala intimna stvar posameznika.
Packi so živeli tudi na dvorih
Angleški plemiči, ki so konec 15. stoletja iz Londona v Madrid brez kakršnekoli prtljage, torej tudi brez nadomestne obleke, v slovesni opravi pripotovali na poroko španske infantinje, so bili že takrat deležni velikega posmeha - vendar samo zato, ker je njihova obleka izgubila sijaj. Angleži se niso pregrešili zoper kodeks telesne snažnosti, ampak zoper kodeks ceremoniala in elegance. Nihče jim namreč ni očital gotovega smradu po dolgi poti.
Tudi na francoskem dvoru so se vode na daleč izogibali - tako so denimo noge Ludvika XIII. prvič občutile blagodejno moč vode, ko je bil star že šest let. Kdaj jih je okopal naslednjič, zgodovina molči.
Baročni Ludvik XIV. si je omislil kodraste lasulje. Z lasuljo si je prekril plešo, obenem pa je bil v njej videti dostojanstven in mogočen. Zraven so sodili debeloplastno pudranje, šminkanje, lepotične pike ... Sončni kralj si je nekoč za svoje sobane naročil kopalno kad, saj je hotel obnoviti tradicijo starega Rima - ker pa si z njo ni imel kaj početi, je nazadnje končala kot vrtna fontana.
Švedska kraljica Kristina se je sicer proslavila s svojimi vladarskimi odločitvami, znana pa je bila tudi po tem, da je imela tako umazane roke, da se je zdelo, kot da nosi rokavice. Zanjo očitno ni veljalo niti tedanje pravilo, da si je treba roke redno umivati. Da je bila higiena zares na psu in so smrad zaznali tudi takratni nosovi, dokazuje pismo neke dvorne dame, v katerem je svoji prijateljici potožila, da njen izvoljenec zaudarja kot mrhovina.
In vendar je lahko bilo še huje - evropski kronisti so se zgražali nad "nekulturnimi" navadami ruskega dvora. Leta 1697 so zapisali, da so kronane glave morale dobesedno zadrževati dih, ko je zahod obiskal Peter Veliki, prvi ruski car - veliki vladar menda ni poznal najosnovnejših pojmov čistoče, med drugim niti "kahle" ni znal uporabljati. Nič boljši ni bil njegov sin Aleksej, ki je leta 1712 iz Moskve pripotoval v Dresden, da se poroči z nemško princeso. Ernest August Hanovrski, prednik soproga monaške princese Karoline, je svoji soprogi zgrožen napisal, da je videl carjeviča veliko potrebo opraviti kar na tleh spalnice, zadnjico pa si je, iznajdljivo, obrisal v - zaveso.
