Ljubezen, veselje, sreča, smeh, zabava, pomoč, znanje, uspeh, nagrada - to so pozitivne stvari, če so iskrene. Če na svet gledaš pozitivno, je življenje lepše. Pozitivni ljudje so dobrodošli, cenjeni, zaželeni, lažje premagujejo ovire v življenju. Pa so res vsi iskreno pozitivni?
Poznal sem človeka, ki je bil neverjetno pozitiven. Verjetno bolj pozitivnega še nisem spoznal. Vedno je bil pripravljen pomagati, vedno za akcijo, vedno nasmejan, zabaven, vedno je držal družbo pokonci, vedno je ostajal med zadnjimi na žurih, zjutraj pa na kolo ali v hrib. Potem pa nekega dne izvem, da se je vrgel pod vlak. Kako? Zakaj, če je bil tako pozitiven?
Živimo v družbi, v kateri je pozitivno postalo moralno korektno. Če ne gledaš na stvari pozitivno, postaneš nezaželen. Treba je dajati vtis zadovoljstva, uspešnosti in sreče. Ah, ja, ta naša gonja za srečo, za ta paradiž, eldorado. Ampak sreča in s tem pozitivno čustvo je samo eno izmed čustev. Kaj pa žalost, jeza, bes, melanholija, nezadovoljstvo? Javno izražanje teh čustev je postalo neprimerno.
"Izgubil je nadzor", se sliši, "Malo pretirava, dramatizira". Na delovnem mestu si zelo hitro obtožen trpinčenja. Kako naj človeku, ki ne opravi svojih dolžnosti po več opozorilih, damo vedeti, da je pa zdaj prestopil vse meje? "Spoštovani kolega, po več opozorilih še vedno niste opravili svoje dolžnosti in zato vam javno izrekam ukor pred izključitvijo." In človek bo skesano odšel v svojo pisarno in takoj opravil svoje delo. In živeli smo srečno do konca svojih dni.
Neoliberalna logika, logika všečkov
