Moški vzame v roke britvico in z njo zelo previdno po dolgem razreže svoj nos. Iz njega namerava odstraniti hrustanec in ga zamenjati s piščančjim. Misli, da se bo potem končno bolje počutil v svoji koži. V ZDA se je nek moški svojega obraza lotil s kladivom, nekdo drug si je odrezal prstne konice. Po vsem svetu ljudje stojijo v svojih kopalnicah z nožem v rokah in tiho sovražijo sami sebe. Samooperiranje je eden najpogostejših znakov dismorfne telesne motnje (BDD), za katero je značilen popačen pogled nase in na svoj videz. Nos, roka ali kaj drugega, vedno obstaja del telesa, na katerega se ljudje s to motnjo osredotočijo in ga sovražijo.
Večini nam je precej mar za naš videz. Na poti v službo opazujemo svoj odsev v izložbah. Velikokrat kaj popravimo, prikrijemo, poravnamo. Radi imamo, da nas fotografirajo z določene strani, in ponavljamo, da nam niso všeč naše roke. Na točki, ko postanemo obsedeni s temi skrbmi, ko začnejo te vplivati na naše življenje, ko ne moremo zapustiti svojega doma, ker se ne moremo odtrgati od ogledala, ko začnejo trpeti naše delo in odnosi, se stvar spremeni v motnjo. Veliko ljudi tedaj poišče pomoč na londonski kliniki Maudsley.
Starši z otroki in otroci s telefoni
Klinika Maudsley je najstarejša psihiatrična ustanova na svetu. Danes obdaja staro glavno zgradbo iz rdečih opek kopica manjših poslopij, ki pravzaprav sestavljajo posebno sosesko ob železniški progi. V enem teh poslopij delata dr. Laura Bowyer in dr. Bruce Clark. Stene v Centru Michaela Rutterja za otroke in mladostnike, poimenovanem po "očetu otroške psihologije", so v barvi limete in polepljene z letaki - družinska terapija, bulimija, pogrešani ljudje. Na hodniku sedijo starši s svojimi otroki in otroci s svojimi telefoni.
To je edina klinika v Veliki Britaniji, kjer zdravijo dismorfno telesno motnjo pri mladih; njeni strokovnjaki so nedavno prvi na svetu objavili ugotovitve randomizirane kontrolirane študije o kognitivno-vedenjski terapiji ter BDD pri otrocih in mladostnikih. Študije na odraslih so pogostejše, čeprav je tudi teh še vedno premalo. Medtem ko so britanski znanstveniki delali svojo raziskavo o zdravljenju mladostnikov, so njihovi kolegi na Švedskem izvajali najobsežnejšo študijo o pacientih z BDD doslej. In ta je pokazala, da utegne k ozdravitvi precej pripomoči spletna kognitivno-vedenjska terapija. Obe študiji sta potrdili, da kognitivno-vedenjska deluje in da je pravzaprav najbolj učinkovito "zdravilo". Glavna težava je zdaj identificirati paciente.
BDD je precej pogosta - po nekaterih ocenah vsaj eden od 50 prebivalcev trpi za kakšno njeno obliko. "Drugače rečeno, če se med vožnjo z dvonadstropnim avtobusom ozrete naokrog, je povsem mogoče, da se z vami v isto smer pelje nekdo z BDD," pravi Clark. Fundacija za dismorfno telesno motnjo je objavila seznam znanih osebnosti, ki bi lahko imeli BDD. Na njem so tudi Andy Warhol, Franz Kafka, Sylvia Plath in Michael Jackson. Spomnimo se samo, kakšen je bil videti Jacksonov obraz po številnih operacijah. Po ocenah ima to motnjo do dvajset odstotkov ljudi, ki so prestali kakšno plastično kozmetično operacijo. Anketa, ki so jo leta 2001 izvedli med ameriškimi plastičnih kirurgi v ZDA, je razkrila, da jih je 84 odstotkov že operiralo pacienta, pri katerem so prepoznali BDD. Večina teh kirurgov je poročala, da pacient ni bil zadovoljen z rezultatom operacije. Obstajajo tudi primeri, ko so pacienti z BDD umorili kirurge, ker ti po njihovem mnenju niso dobro opravili svojega dela. Sicer pa mediji o tej motnji ne poročajo prav veliko, še posebej ne o tem, kako zelo je razširjena med mladimi. Zelo malo tistih, ki trpijo zaradi BDD, je pripravljenih nekomu priznati svoje simptome, in zelo malo je psihiatrov, kaj šele splošnih zdravnikov, usposobljenih za to, da jih prepoznajo. Pogosto so prvi, ki jih opazijo, prav kozmetični kirurgi. Pacienti redko pomislijo, da imajo duševno motnjo. Preprosto so prepričani, da so grdi.
Anoreksija in BDD sta povezani
Zoe je 19-letno dekle, lepo kot kakšna Disneyjeva zvezdnica. Z mamo in dr. Bowyerjevo sede na kavč in začne opisovati svoje življenje. Tudi če se še tako trudimo na njenem obrazu najti tisto stvar, ki jo tako sovraži, je ne moremo najti. Njen obraz je simetričen, koža čista in porcelanasto gladka. Zoe je preprosto lepa. Ko ji je bilo 13 let, ki je neki sošolec prvič rekel, da je grda. Tedaj se je začela opazovati, poskušala je popraviti stvari na sebi, samo da je v šoli ne bi več zbadali. Toda svoj videz je lahko popravila samo do neke mere. "Verbalna zloraba je bila nekaj pogostega, zlasti če si temnopolta ženska. Govorili so o mojih ogabnih laseh in podobnem. To so stvari, ki jih ne morem spremeniti." Pri 14 letih je zbolela za anoreksijo. Po zdravljenju se je stanje nekoliko izboljšalo, nato se je spet poslabšalo. Anoreksija in BDD se, čeprav sta povezani, precej razlikujeta. Večina ljudi z BDD ni obsedena s svojo težo. Bolj se osredotočajo na svojo kožo, lase ali nos. Medtem ko je anoreksija pogostejša pri ženskah, za BDD enako pogosto obolevajo moški kot ženske po vsem svetu.
V vsakem jeziku obstaja beseda "grd"
Bežijo, čeprav nihče ne bulji v njih
Bruce Clark je klinični direktor britanske službe za duševno zdravje otrok in najstnikov (CAMHS) ter svetovalec na področju otroške psihiatrije. Po hodniku pred njegovo pisarno sem ter tja teka mlada ženska in kriči. Negovalec jo nežno usmeri v njeno sobo. Clark se zdi miren in dobre volje kljub nenehnemu kaosu, v katerem mora delati vsak dan. Njegova pisarna je videti prijazna, čeprav je zelo majhna. Rad priporoča knjigo z naslovom The Broken Mirror, ki jo je napisala dr. Katherine A. Phillips, priznana profesorica psihiatrije na medicinski fakulteti Brown in največja avtoriteta na področju zdravljenja BDD.
Phillipsova je knjigo napisala na osnovi svoje raziskave, v okviru katere je spremljala in preučila 900 ljudi z BDD. Knjiga je izšla leta 2005. Na vprašanje, ali je po njenem izidu prišla do kakšnih novih dognanj, odgovori, da je morda najpomembnejša novost povezana z vizualnim procesiranjem. Pri ljudeh z BDD je sposobnost vizualnega procesiranja namreč motena, kar pomeni, da se preveč osredotočijo na majhne podrobnosti vizualnih dražljajev in niso več sposobni videti "celotne slike". Ko se opazujejo v ogledalu, vidijo stvari drugačne, kot so v resnici. Tako dolgo drezajo v skorajda neopazne madeže na svoji koži, da na njihovem mestu nastanejo brazgotine. Nekateri se na ulici brezglavo poženejo v beg, ker mislijo, da nekdo bulji v njih.
Čeprav Clark in Bowyerjeva priznavata, da zdravniki še zdaleč ne poznajo točnega vzroka za nastanek te motnje, soglašata s Phillipsovo, da utegne imeti genetsko, čustveno in nevrobiološko podlago. Čeprav lahko bolezen aktivira kakšna travma v otroštvu (in seveda medijski pritiski), je popolnoma možno, da so osnova za razvoj BDD geni, s katerimi se človek rodi. V približno dvajsetih odstotkih primerov ima namreč to motnjo še kdo v bolnikovi družini.
Clark pravi, da ga je začela BDD zanimati tudi zato, ker je tako prikrita. "Toda hkrati ima velikokrat hude posledice. Polovica ljudi z BDD enkrat v življenju potrebuje bolnišnično zdravljenje, okoli četrtina jih stori samomor. Situacija je grozljiva," pravi Clark.
Mladi ljudje, ki sta jih Clark in Bowyerjeva zdravila, so zabredli v hude težave. Grozili so svojim staršem in "špricali" pouk, kradli so denar, da bi si plačali posege za "popravilo" svojih obrazov. "Danes so estetske operacije dostopne vsakomur, reklamirajo jih že tako kot velnes. Na spletu hitro prideš od velnesa do botoksa, od botoksa do operacije nosu - gre samo še za en nakup," opozarja Clark.
Splet pritaknil lonček
Clarka je najbolj šokiralo, kako pomembno vlogo ima internet pri mladih ljudeh z BDD. Večina pacientov je tako kot Zoe objavljala svoje fotografije na spletu in iskala potrditev, da so res tako iznakaženi, kot sami mislijo, da so. In med tistimi, ki komentirajo njihove fotografije, se znajdejo tudi kozmetični kirurgi. Clark je obiskal spletno stran, ki mu jo je omenila ena od pacientk. "Na njej so ameriške klinike reklamirale posege, ki jih predlagajo otrokom. Za dekle je bil to dokaz, da nima BDD, saj tudi zdravniki menijo, da je grda."
Na spletnem portalu Reddit obstaja stran, poimenovana Am I ugly? (Sem grd/-a?). Na prvi pogled se to zdi mesto, kjer ni prostora za rahločutnost. "Naslednja stvar me res skrbi," piše neki 21-letni moški ob celem nizu svojih selfijev. "Sence. Sence in svetloba. Kako naj v svetu, kjer se sence in svetloba nenehno spreminjajo, vem, ali sem grd ali ne? Malo stopim nazaj in nenadoma se spremenim v pošast s povešeno kožo."
Clark na tej strani sicer ni opazil reklam kozmetičnih kirurgov. Komentatorji uporabnikom običajno le priporočajo, naj izboljšajo svoj videz s tem, da se več smejijo ali si spremenijo pričesko. Občasno je mogoče naleteti na sporočilo kakšnega mladega človeka, ki prizna, da ima BDD. Joonas Broodin, ki za BDD trpi že od svojega dvanajstega leta, je priznal, da na tej spletni strani pogosto išče podporo. Potem ko je enkrat na njej objavil svojo fotografijo, mu je neki uporabnik napisal, da so njegove obrvi in nos res videti "težki". Broodin je njegov komentar pozdravil. "Hvaležen sem, da ljudje izpostavijo stvari, s katerimi sem obseden že več kot 18 let," pravi Broodin. "Če sem kdaj prej nakazal nanje, so mi ljudje rekli, da jih oni ne opazijo in da sem videti v redu. To me je še bolj spravljalo ob pamet in počutil sem se, kot da mi lažejo. Sam na sebi vidim le podrobnosti, medtem ko me drugi vidijo kot celega človeka."
Na kliniki Maudsley se osredotočajo na dve stvari. Prva je identificiranje in nato zdravljenje BDD pri otrocih, pri čemer uporabljajo v glavnem kognitivno-vedenjsko terapijo. Druga je svetovanje splošnim zdravnikom in kozmetičnim kirurgom, na kaj morajo biti pozorni, da bi motnjo prepoznali.
Clark in Bowyerjeva sta vidno frustrirana. Končno obstaja uspešno zdravljenje za to pogosto, včasih tudi smrtonosno bolezen. Če jo začnemo zdraviti že v mladosti, lahko bolnikom prihranimo leta in leta bolečin ter rešimo na tisoče življenje. Toda še vedno jo je pri ljudeh zelo težko diagnosticirati. Kar je neverjetno, saj za postavitev diagnoze ne potrebujemo nobenih dragih slikanj možganov ali krvnih testov.
Diagnoza po štirih vprašanjih
Pravzaprav lahko diagnozo po Clarkovih besedah postavimo na osnovi odgovorov na naslednja štiri vprašanja: Si zelo zaskrbljen zaradi videza določenih delov svojega telesa, ki se ti zdijo še posebno neprivlačni? Te pri tvojem videzu najbolj skrbi, da nisi dovolj vitka ali da se utegneš preveč zrediti? Kako tvoja obsedenost z lastnim videzom vpliva na tvoje vsakdanje življenje? Pri tem vprašanju je denimo zdravnik, ki se je usposabljal na Clarkovi kliniki, med razgovorom s pacientko, ki je poskušala narediti samomor, prepoznal, da je vsa iz sebe zaradi videza svojih sramnih ustnic. O tem se ni še nikoli z nikomer pogovarjala. Bowyerjeva jo je uspešno pozdravila. Četrto vprašanje se glasi: Koliko časa vsak dan premišljuješ o svojih pomanjkljivostih?
Težko je sedeti v prostoru z mlado žensko, ki mirno našteva, kaj vse sovraži pri sebi. Zoejina mama, ki je po poklicu knjižničarka, je hčerko vzgajala sama. Ko je izgubila stik z njo, ji je prinesla knjige Margaret Atwood, ker je mislila, da se bosta preko njih znova povezali. Opiše, kako krivo se je počutila in kako jezna je bila. Prizna, da so bili trenutki, ko je že skoraj obupala.
Toda danes je polna upanja. Dokler bo Zoe jedla predpisana zdravila, obiskovala kognitivno-vedenjsko terapijo in uporabljala predlagana orodja, jo čaka svetla prihodnost. Rada bi postala modna oblikovalka, vendar si želi oblikovati le oblačila, v katerih se ljudje ne bodo počutili negotove. "Je to mogoče?" vpraša Zoe. Njena mama položi roko na njeno koleno in ji čez nekaj trenutkov odgovori: "Vse je mogoče."
