Septembra bo minilo 25 let od umora 50-letnega Aleksandra Pirca iz Maribora, kdo je storilec, pa kriminalisti še vedno niso raziskali. Primera niso pospravili v predal. Kljub oddaljenosti od primera so v zadnjih letih večkrat osvežili preiskavo, sproti preverjajo sleherno informacijo in ovrednotijo vsak podatek, ki ga pridobijo, v rokah pa imajo še vedno premalo. Pirc je 5. septembra 1995 umrl pod streli pištole.
Pobuda za hišno preiskavo preslabo utemeljena
Usodna sta bila dva strela, morilsko orožje pa je bila specifična pištola, ki bi lahko pripadala kakšnemu zbiratelju. Pred približno petimi leti so se preiskovalci po naših podatkih celo dokopali do informacije, kdo poseduje takšno redkost, vendar s pobudo za izdajo odredbe, ki bi jim dovolila opraviti hišno preiskavo pri njem, niso prišli nikamor, saj po oceni sodišča suma niso zadostno utemeljili. Storilec je Pirca presenetil na njegovem vikendu v Rošpohu, v kraju, ki mu domačini pravijo Morski jarek.
Tistega usodnega torka je Pirc delo v Tamu končal že okoli poldneva in sodelavcem rekel, da mora prej domov, da reši neko osebno zadevo. Z lado samaro se je na vikend pripeljal sam. Parkiral je za ograjo na svojem dvorišču in zaklenil vrata. Njegova žena je bila takrat v službi, hči na morju, sin pa je policiji povedal, da je bil doma v stanovanju na Pobrežju. Zadnja, ki sta videla Pirca, preden je ta padel pod streli pištole, sta zakonca Pem. Bila sta Pirčeva neposredna soseda na vikendu. "Tistega dne sem z njim spregovoril nekaj besed o tem, kje bo šla trasa za vodovod, in med pogovorom se je zgodilo nekaj neobičajnega. Pirc ni bil ravno ljubitelj živali, pogosto je bil grob do njih in jih preganjal z lopato, zato se ga je naša mačka izogibala. Takrat pa se je obnašala, kot bi čutila, da nesreča čaka za vogalom. Pircu je namreč skočila na ramo in se crkljala pri njem," se zadnjega snidenja s sosedom spominja Ivan Pem. Okoli pol šestih zvečer se je s soprogo Marijo odpeljal domov, na Tabor, zato nista slišala strelov, ki sta na Pirčevem dvorišču odjeknila okoli osmih zvečer. So pa o zvokih streljanja in celo o tem, da se je tisti torek s hriba slišalo neko kričanje, kasneje pričali ljudje, ki stanujejo v dolini, vendar nihče od njih ni odšel preverit, ali je kaj narobe.
"Če je bila prepozna, je bil ogenj v strehi"
Vsi lastniki vikendov v Rošpohu poznajo zgodbe o čudaški in agresivni naravi Aleksandra Pirca. Od svoje žene je zahteval, da je morala iz službe priti na minuto točno. "Če je bila prepozna, je bil ogenj v strehi, če je prišla prehitro, mu spet ni bilo prav, ker je to po njegovem pomenilo, da mu ni zvesta. To vem zato, ker sem jo večkrat pobral na avtobusni postaji in jo pripeljal na hrib, a ne do njunega vikenda, izstopila je prej in v gozdu počakala toliko časa, da je izpadlo, kakor da je od postajališča domov prišla peš," nam je stisko Pirčeve žene opisal domačin.
Nekdo drug je razkril, da mu je trpinčena ženska nekoč zaupala, da jo je Pirc kdaj privezal z verigo, jo hudo pretepal, pri tem pa radio privil tako na glas, da se ni slišalo njenega kričanja.
S kraja zločina ni ničesar odnesel
Leta 1995 so bili mobilni telefoni redkost, zato je Marija Pem po pomoč odšla do kmečkega turizma Brunček, kjer so imeli stacionarni telefon. Lastniku Franciju Brunčku je rekla, naj pokliče policijo, ta pa se je hotel prej na lastne oči prepričati, kaj je narobe. Odpeljala ga je do Pirca in že od daleč je lahko sklepal, da je res mrtev. "Na njegovem obrazu so mrgolele muhe," si Brunček dolgo ni mogel izbrisati grozljivega prizora iz spomina. Prepričan je, da je bil Pirc ustreljen od blizu.
Preiskovalci so izključili, da bi storilec prišel k Pircu z roparskimi nameni, saj s kraja zločina ni nič odnesel. Glede na položaj avtomobila in ključev, pripravljenih za zagon motorja, so ugotovili, da se je napad na Pirca zgodil v trenutku, ko se je ta že odpravljal domov. Kot po navadi je vozilo pripeljal do izvoza, nato pa izstopil, da zapre vrata ograje. Pri teh opravilih je bil Pirc natančen, nenehno je oprezal okrog sebe in skrbno zaklepal vsa vrata. Kaj ga je med odhodom domov potegnilo nazaj na dvorišče, je ostalo neraziskano.
Umorjen je bil s specifično, arhivsko pištolo, ki bi lahko pripadala zbiratelju
Tako kot je živel, je umrl
"Tako kot je živel, je umrl," so si ljudje, ki so poznali Pirca, enotni o tem, da je storilca ali naročnika umora v to gnusno dejanje vodilo maščevanje. Nesrečnik je med prijatelji in znanci veljal za čudaka, agresivnega človeka, ki je pogosto nad kom dvignil roko in v pretepu tudi zmagal, saj je bil dober judoist. Redno je bil v sporih s sodelavci, bil je bolestno ambiciozen, izredno je predaval na srednji tekstilni šoli in se večkrat hvalil, da je užival, ko niti enemu dijaku ni dal pozitivne ocene. Tudi z otroki v blokovskem naselju na Pobrežju, kjer je živel, je pogosto fizično obračunal, nekemu sosedu na vikendu je grozil s sekiro, drugega pa je pretepel samo zato, ker je na njegovem dvorišču lajal pes. Imel je tudi malo preganjavice, saj je vodil seznam ljudi, ki bi mu lahko kaj naredili. Kriminalisti so seznam našli in preverili, a na njem ni nikogar, ki bi mu lahko pripisali odgovornost za Pirčevo smrt.
Za dečkoma se je pognal v Dravo
Njegovi čudaški in agresivni naravi navkljub je bil Aleksander Pirc v službi izjemno delaven. Še kot mladenič je pokazal tudi izjemno požrtvovalnost za sočloveka. Bilo je sredi januarja 1972, ko je Pirc na Lentu ob Dravi pral avtomobil in zaslišal otroške klice na pomoč. Dečkoma, ki sta drsala v zalivu Drave, se je vdrlo in oba sta padla v mrzlo reko. Pirc se je v hipu pognal za njima, žal pa je življenje uspel rešiti samo enemu, kar ga je hudo prizadelo, saj je bil takrat že oče dvema otrokoma.