Aljoša Stojič
Ko že misliš, da morda le ni tako hudo, kot se piše in govori, ugotoviš, da je lahko presneto huje. Slovenski dokumentarec Cena plastike, predvajan na nacionalki, je nazorno prikazal, da je ločevanje odpadkov (za zdaj) Sizifovo delo. Seveda, Slovenija je evropska zmagovalka v - še eni nepomembni disciplini, podobni Strelovemu plavanju po Misisipiju - ločevanju odpadkov, ampak od te zmage oprijemljivih koristi nima. Jaz sem samo eden mnogih, ki so naivno mislili, da marljivo zbiranje plastične in druge embalaže pomaga reševati svet. Doma vestno polnimo rumene vreče, še kupujemo jih zraven, da ja kaj ne bi ušlo reciklaži. Kako naivno! V oddaji izvem, da v moji državi reciklirajo le 21 od 100 napolnjenih vreč. Z drugimi besedami: zgolj petina zbrane embalaže gre v reciklažo, preostanek skurijo v cementarnah (najbolj praši zloglasna iz Anhovega, tako da tamkajšnji prebivalci po azbestu zdaj vdihujejo plastične ostanke s težkimi kovinami vred) ali odpeljejo na tuje, za kar morajo tujcem plačati. Toda Kitajska je s prvim januarjem 2018 zaostrila pogoje sprejemanja plastične nesnage, zato se ta kopiči po slovenski zemlji (pa tudi po Ameriki, Avstraliji in drugih ekološko naprednih državah, ki jim je Peking odrekel plastično gostoljubnost).
Nič ni več tako preprosto, kot se je zdelo nekoč, ko so za 100.000 ton odpadne embalaže slovenski biznismeni malo plačali Kitajcem in smo si vsi skupaj umili roke. Da so Kitajci velik del te "predelane" plastike potem spustili v reke in morja, nas, ekološko ozaveščene Evropejce, ni zanimalo. Zdaj namesto Kitajcev te iste odpadke naša za smeti pooblaščena podjetja vozijo v Vietnam, Malezijo, Bosno in Hercegovino in Srbijo in - plačujejo več. S kavča me je vrglo, ko sem slišal, da reciklažo plastike pogojujejo svetovni trgi: najbolj se splača od gospodinjstev jemati aluminijaste pločevinke (nekateri jih nato preprodajo na Hrvaško, ker je tam cena zanje trikrat višja), medtem ko ničvredni lončki za jogurt ne gredo v predelavo, ker se podjetnim smetarjem to ne splača. Pa ravno z jogurtovimi lončki smo pri šolski malici začeli ekološko ozaveščanje. Zdaj vsaj vem, da jih lahko brezskrbno vržem v črno kanto za ostale odpadke.
