Nihče ni zares slaven, dokler ni odlit v vosku pri Madame Tussauds. Ena lutka je vredna okoli 200 tisoč evrov

Ko je Marie Tussaud po francoski revoluciji izdelovala voščene posmrtne maske giljotiniranih aristokratov, si gotovo ni predstavljala, kako se bo v naslednjih stoletjih razvijala njena zamisel. Njena prvotno skromna zbirka togo stoječih figur, ki se jim obiskovalci niso smeli niti približati, je prerasla v interaktivni muzej, kjer je mogoče slovite osebnosti iz preteklosti in sedanjosti videti v vsakdanjih življenjskih pozah, se jih dotakniti, se z njimi fotografirati, objeti celo kronane glave, zapeti in zaplesati z zvezdniki in se pomeriti v inteligenčnem testu s slovitimi znanstveniki. Najbrž je prav ta interaktivnost magnet, ki obiskovalce tudi v 21. stoletju, v obdobju vseh mogočih sodobnih medijev, še vedno vleče k voščenim figuram. Hkrati pa so muzeji Madame Tussauds tudi merilo uspeha. Nihče ni zares slaven, dokler v vsaj enem od 26 muzejev voščenih lutk na svetu nima svojega dvojnika.

Izpod giljotine v vosek

Marie Tussaud se je rodila kot Marie Grosholtz pred 260 leti, 1. decembra 1761, v Strasbourgu v Franciji. Ko je bila stara šest let, sta se z mamo preselili v Bern v Švici, kjer je mati gospodinjila zdravniku Philippu Curtiusu. Ta je bil vešč tudi modeliranja z voskom in te umetnosti je začel učiti malo Marie, ki je pokazala velik talent, zato jo je kasneje vzel s seboj v Pariz.

Od velikanov takratnega časa je Marie leta 1777, ko še ni imela 16 let, prvega upodobila v vosku francoskega pisatelja in filozofa Voltaira, sledila sta Jean-Jacques Rousseau in Benjamin Franklin. Med francosko revolucijo je bila Marie kot privrženka rojalistov tri mesece zaprta in je čakala celo na usmrtitev, a je bila po posredovanju vplivnih prijateljev izpuščena. Obdobje, ko so padale glave, je nato izkoristila, da je izdelala voščene modele številnih vidnih žrtev, tudi Ludvika XVI. in Marije Antoanete ter Marata in Robespierra.

Po Curtiusovi smrti leta 1794 je podedovala njegovo obsežno zbirko voščenih modelov in z njo naslednjih 33 let potovala po vsej Evropi. Vmes se je leta 1795 poročila s Francoisom Tussaudom in prevzela njegov priimek. V zakonu so se jima rodili trije otroci, hčerka, ki je umrla kmalu po rojstvu, in sinova Joseph in Francois. Svojo razstavo, ki ji je začela dodajati tudi figure drugih znanih ljudi, denimo lorda Nelsona, vojvode Wellingtonskega, kralja Henrika VIII. in kraljice Viktorije, je preimenovala v Madame Tussauds. Leta 1835 se je ustalila v Londonu in na Baker Streetu odprla prvi stalni muzej. Ena glavnih znamenitosti njenega muzeja je bila soba groze. Leta 1838 je napisala spomine, leta 1842 pa izdelala svoj avtoportret v vosku, ki je danes na ogled ob vhodu v muzej v Londonu. Tam so na ogled tudi še nekatere figure, ki jih je izdelala sama, najstarejša pa je figura gospe du Barry, ki jo je izdelal še Curtius leta 1765.

Marie Tussaud je umrla je 16. aprila 1850 v Londonu, stara 88 let. Še tri generacije je bil muzej v lasti njenih naslednikov, leta 1889 pa prodan skupini poslovnežev. Danes je po svetu odprtih že 26 muzejev Madame Tussauds. Sedem jih je v ZDA, deset v Aziji, eden v Avstraliji, v Evropi pa si lahko voščene figure ogledate v Londonu, Blackpoolu, Amsterdamu, Berlinu, Carigradu, Pragi in na Dunaju, prihodnje leto naj bi muzej Tussauds odprli še v Budimpešti. V njih je razstavljenih več sto figur pomembnih voditeljev iz zgodovine in sedanjosti, tudi negativnih likov, zvezdnikov iz sveta filma in glasbe, športnih junakov, znanstvenikov in umetnikov, svoje voščene figure pa imajo tudi številni liki iz animiranih filmov.

Šest mesecev za izdelavo figure

Vse voščene figure izdelajo v delavnicah Merlin Studios v Londonu. Za izdelavo ene potrebuje ekipa 20 strokovnjakov različnih profilov tri do šest mesecev. Z vsako slavno osebnostjo se, če je še živa, srečajo osebno. Z zelo natančnimi merskimi instrumenti, za detajle uporabijo celo šestilo, vzamejo 226 telesnih mer. Ne le tistih običajnih, čez prsi, pas in boke pa dolžine rok in nog, ampak tudi mere, ki jih v vsakdanjem življenju nikoli ne uporabljamo, denimo natančen razmik od vrha nosnega korena do zunanjega in notranjega kotička vsakega očesa posebej, natančne mere uhljev, ustnic, nosu ... Med poziranjem naredijo tudi več kot 150 fotografij celega telesa in posameznih delov telesa z najrazličnejših zornih kotov. Nekateri člani ekipe pa med tem poziranjem slavno osebnost samo opazujejo, da bi si zapomnili čim več značilnosti njegovega vedenja in jih potem vgradili v oblikovanje voščene figure tako, da poleg telesne podobnosti odraža tudi osebnost in značaj posameznega zvezdnika.

Nato na osnovi meritev in fotografij izdelajo kovinsko ogrodje, ki mu pravijo "armatura". Nanj nanesejo telesne konture iz gline. Samo za oblikovanje glave porabijo do šest tednov. Nato iz mavca izdelajo "negative", posebej glave in posebej telesa, šele na to osnovo nanesejo vroč vosek. Ko se vosek ohladi in strdi, sledijo barvanje in senčenje ter nanašanje vseh podrobnosti in posebnosti, denimo peg in kožnih znamenj, figura dobi oči in lase. Oči so narejene iz akrilnega stekla, v vseh podrobnostih so enake kot pri človeku in v nasprotju s cenenimi inačicami na plastičnih igračah so te oči zares videti žive. S frizuro se ukvarjajo frizerji, pramene pravih las enega po enega mukotrpno vozlajo na voščeno glavo.

Posebno pozornost posvetijo tudi oblačilom. Po tradiciji, ki se ji skoraj nihče ne izneveri, slavne osebnosti muzeju voščenih figur podarijo katero od svojih oblačil. Ne glede na stroške, ena lutka je vredna okoli 200 tisoč evrov, v muzejih Madame Tussauds vztrajajo pri tej, kot pravijo "fascinantni pristnosti", s katero so zasloveli.