Roland Garros, človek, ki ni bil zaljubljen v tenis, ampak v "nore stroje"

Roland Garros je sinonim za tenis. Pričakovali bi, da se teniški stadion v Parizu, s tem imenom pa običajno poimenujemo tudi odprto prvenstvo Francije v tenisu, enega od štirih največjih turnirjev na svetu, imenuje po kakem zvezdniku tega športa ali posamezniku, kako drugače zaslužnem za razvoj tenisa. A v resnici je zgodba povsem drugačna. Mož, po katerem so že leta 1928 poimenovali teniško središče, sploh ni igral tenisa; če se je že ukvarjal s športom, je bil to ragbi. Sicer pa je bil njegov element zrak. Roland Garros je bil letalec, junak prve svetovne vojne, velja za začetnika bojevanja v zraku. Poimenovanje stadiona pa je poklon njegovemu prijateljstvu, zvestobi in pogumu.

Prvi z letalom čez Sredozemlje

Eugene Adrien Roland Georges Garros se je rodil 6. oktobra 1888 v Saint-Denisu na otoku Reunion, francoskem ozemlju v južnem Indijskem oceanu. Študiral je na elitni poslovni šoli HEC v Parizu in pri 21 letih ustanovil lastno podjetje - prodajalno avtomobilov nedaleč od Slavoloka zmage. A že leto kasneje se je njegovo življenje povsem obrnilo. Prijatelj ga je povabil na letalski miting in Garros se je, ko je prvič videl te "nore stroje", dosmrtno zaljubil vanje. Ker nikoli ni nič delal polovično, je takoj kupil letalo in se sam naučil letenja, preden je pridobil pilotsko dovoljenje. Že čez dve leti je postavil svoj prvi višinski rekord, ko je dosegel višino 3910 metrov, kasneje je rekord dvignil na 5609 metrov. Sodeloval je v seriji letalskih predstav in dirk, s svojo hrabrostjo in iznajdljivostjo je vedno osupnil gledalce. Modrooki šarmer je postal letalska zvezda.

A njegove ambicije so bile večje, želel je preleteti morja. Zastavil si je nov izziv: biti prvi, ki bo preletel Sredozemlje. 23. septembra 1913 je s svojim monoplanom Morane-Saulnier, v katerem je bilo 200 litrov goriva, odletel iz Saint-Raphaëla na francoski rivieri. Kljub dvema okvarama motorja, ki ju je uspel sam odpraviti, je po sedmih urah in 53 minutah pristal v Bizertu v Tuniziji. Preletel je 780 kilometrov, ob pristanku je imel v rezervoarju le še pet litrov goriva.

Ob izbruhu prve svetovne vojne se je pridružil vojski. Seveda z letalom. Kmalu pa je ugotovil, da s tedanjo opremo ni bilo mogoče hkrati pilotirati in streljati. Ko inženirji niso našli prave rešitve, si je sam zamislil in v prednji del svojega letala vgradil avtomatsko puško tako, da je streljala skozi polje vrtečega se vijaka. Da bi preprečil odboj nabojev nazaj, je na zadnje dele vijaka pritrdil jeklene plošče, ki so odbijale krogle naprej, v smer letenja. Že na prvem poletu s svojim izumom je sestrelil nemško izvidniško letalo. V naslednjih dveh tednih je dosegel še dve zmagi in dobil naziv letalskega asa. Toda 18. aprila 1915 je bilo njegovo letalo zadeto, zasilno je pristal na nemški strani. Svoje letalo je skušal uničiti, a mu to ni pravočasno uspelo. Nemci so ga zasegli in prepeljali v poveljstvo, kjer ga je preučil nizozemski inženir Anthony Fokker. Na osnovi Garrosovega izuma je Fokker razvil sinhronizacijski sistem za strojnico za nemška letala, ki so vse odtlej prevladovala na nebu.

Je bil žrtev lastnega izuma?

Garros je iz nemškega taborišča za vojne ujetnike poslal kodirana sporočila v Francijo. Poskrbel je tudi za dostavo dveh teniških loparjev z votlimi ročaji, v katerih so bili zemljevidi Nemčije. Nekaj povezave s tenisom je torej vendarle imel.

Leta 1918 mu je končno uspelo pobegniti, toda v treh letih, kar je bil v ujetništvu, se je veliko spremenilo. Tudi njegovo zdravje se je resno poslabšalo. Postal je hudo kratkoviden in si je moral na skrivaj narediti očala, da je lahko še naprej letel. Čeprav je francoski predsednik Clemenceau želel, da kot svetovalec ostane doma, se je trmasti Garros vrnil v boj. 5. oktobra 1918, na predvečer svojega 30. rojstnega dneva in pet tednov pred koncem vojne, je Garros skupaj s petimi drugimi francoskimi letali sodeloval v zadnji, usodni misiji nad Ardeni. Štirje so odšli lovit nemško letalo, ko se je nenadoma pojavila eskadrilja šestih Fokkerjevih letal. Garros se je spustil za boj in se ni več vrnil.

V Franciji so še več dni upali, da je njihov junak preživel in je v nemškem ujetništvu, potem pa so razbitine letala in truplo Rolanda Garrosa našli v bližini vasi Vouziers, kjer je tudi pokopan. Kaj je povzročilo strmoglavljenje letala, nikoli niso ugotovili. Nekateri domnevajo, da se je ena njegovih strojnic zagozdila v propeler letala in da je Garros postal žrtev lastnega izuma.

Legenda o pilotu je živela naprej. Desetletje po njegovi smrti je Francija na povsem novem stadionu na zahodnem obrobju Pariza gostila finale Davisovega pokala. Konstruktor stadiona Emile Lesieur je vztrajal, da so stadion poimenovali po njegovem študijskem kolegu in vojnem tovarišu Rolandu Garrosu.