Petra Lesjak Tušek
Nedavno smo na Ravnah javno debatirali o medijih in se spraševali o preobrazbah javnosti in medijev, pri čemer smo se skušali osredotočati predvsem na mlade in vzgojo za medije ter se spraševali, ali bodo mediji nemara za mlade le še klepetalniki ali pa bodo tudi mlajše javnosti kritično presojale tehtne vsebine v medijih, če bodo te (sploh še) pridobile iz medijev. O lahkotnosti besed in teži klika oziroma teži besed in lahkotnosti klika smo razmišljali, se spraševali o novinarstvu in medijih ter javnostih digitalni dobi, v kateri, kot na žalost pravilno ugotavlja profesor filozofije Andrej Adam, tehnologija prehiteva zavest. Bore malo je še ostalo od ideje razsvetljenske javnosti, v bolj pesimistični različici bi prepoznali že skoraj njen popoln zaton - a vendarle se še trudimo, da bi zadržali ali (so)ustvarjali kakšno javno kritično sfero.
Kako pravzaprav vzgajamo svoje otroke, da bodo kritični državljani in ne pasivni potrošniki, da ne bodo "kupili" vsega, kar jim prodajajo, tudi v medijih, da bodo znali presojati, katere vsebine so (vero)dostojne, zaupanja vredne, točne, preverjene, in na podlagi tega sprejemati odločitve, ki bodo poleg osebnih neizbežno vselej imele tudi družbene posledice. Kako (do)povedati tudi, da je večina zasebnih odločitev del določene skupnosti, da iz nje izhajajo in bodo nanjo tudi vplivale, da torej nič ne kaže jemati povsem izolirano? Dobro je, da učitelji v šolah vse bolj spodbujajo debate, razmisleke, čeprav medijska vzgoja še danes ni obvezni šolski predmet, pa bi morala biti. Vse prevečkrat se namreč zdi, da si vsi - ne le v šolah, temveč na sploh v družbi, v vseh njenih (pod)sistemih - v glavnem želimo pridnosti, ubogljivosti, poslušnosti. (Že) pri otrocih na sploh spodbujamo pridnost, vestnost, dosledno izpolnjevanje obveznosti, ne pa toliko izstopanje iz večinskega, sprejemljivejšega konformizma. Da imamo vsaj na videz čim manj težav, s katerimi bi se bilo treba spoprijemati.
Ni dovolj spodbud v smeri postavljanja stvari, dogem, snovi, neomajnih trditev - pod vprašaje. Še vedno je več naravnanega v smeri učenja, sprejemanja, obdelovanja podatkov kot pa v premlevanje in (iz)postavljanje dvomov. Nato se nenadoma, vsaj generalno - ko otrok preide v mladostniško dobo in prehaja v odraslost, se skuša osamosvojiti - sprašujemo, zakaj je pasiven, kako da o ničemer nima (kritičnega) mnenja, zakaj se ne udeležuje volitev in (so)odloča o tem, v kakšni družbi, državi bo živel. Nenadoma bi namesto izdelanega ubogljivca želeli videti vsaj dvomljivca, če ne angažiranega in artikuliranega posameznika, ki bo tehtal argumente in presojal, ki ne bo stereotipno prevzemal pavšalnih sodb, ki bo znal in vedel, kako bi lahko bilo tudi drugače, ali morda kaj drugega od sebe in drugih oziroma družbe tudi zahteval.
Saj morda pa pretiravamo, ko govorimo o mladih s pozicije starejših in smo pokroviteljsko pametni, ker da so nas toliko naučile izkušnje - pa v resnici ni tako zelo drugače in drastično skrb zbujajoče kot kdaj prej. In se bo tako ali drugače vse sestavilo, porazdelilo, odločilo - kot se je vedno, ne da bi bilo treba ukrepati, zahtevati, (so)delovati. In da bodo preprosto dovolj posamični impulzi, svetle točke, ki tu in tam postavljajo nove vprašaje in terjajo vsaj razmisleke, če že ne ukrepov za spremembe in sprememb samih. Podobno večkrat razpravljamo tudi o branju knjig - češ, mladi sploh ne berejo več, se ne osredotočijo, da njihova postaja pozornost plitkejša in kratkotrajnejša. Pa vendar tudi opažamo, da veliko mladih - kot tudi starejših - vendarle (še) bere, si ne le izposoja knjig, ampak knjige tudi kupuje, pri čemer izbira zahtevno literaturo kakovostnih avtorjev, ki jih je pri nas k sreči veliko. Izbira zagotovo vedno je, le odločitve za težje, zahtevnejše izbire kot na prvo žogo je morda treba bolj spodbujati kot kadarkoli prej, poiskati nove pristope, ki bodo bolje delovali. V naglicah in nekakšnih prehitevališčih, v katerih ne zaustavimo niti vsakdana, kaj šele nekega obdobja, se je treba vse bolj ustavljati in postopno "prebavljati" vse, kar nas prežema, in premišljevati, predelovati stvari, ne pa jih pretežno jemati za samoumevne in nespremenljive. Angažma je morda težji, a potreben.
