O Korošici, ki rada da

Navdušujoče je bilo te dni spremljati množično navdušenje Korošcev ob predvajanju ene v seriji oddaj o narečjih na Televiziji Slovenija, ki je s koroškimi sogovorniki in s čudovitimi posnetki, tudi podrobnostmi, prikazala značilnosti koroškega narečja. Vedno znova me prevzamejo povezovalni vzvodi v lokalnih okoljih. Morda je tako tudi zato, ker so razdiralni že vsevprek postali pričakovani in samoumevni, da se ob njih niti ne zdramimo več posebej, da smo le še redko iskreno ganjeni. Zato vsaka pozitivna (re)prezentacija toliko bolj otopli, čeprav bi prej kot presenečenje morala (p)ostajati samoumevnejši vsakdan naših sobivanj. Pojoči Korošci, melodični govorci, so v odlični oddaji odprli veliko več od jezika – navadam, običajem, tudi tradicionalnim, ki že po malem izginjajo, obredom, ritualom koroške regije so dali težo, pomen, smisel, veljavo. Zato in tudi na tej točki znova izpostavljam pomen javne RTV in njene vloge, njenih produkcijskih in kadrovskih zmožnosti (ne kot zakonskih obvez), da poglobljeno dokumentira vsakdanjo realnost ljudi, zapiše sedanjost in ustvarja neizmerno pomembno zgodovino oddaj, ki jih bo lahko častno pustila za sabo. Takšna oddaja gre nedvomno v zakladnico koroškega in nacionalnega arhiva, bo dokument časa, ki bo zanamcem odstrl dimenzije, ki jih sicer ne bi mogel spoznati.
Kar je še sprožil tako lep prikaz koroškega narečja na nacionalki, je skupen ponos ljudi, če ne celo zanos. Nenadoma postane govorica, ki je večkrat nerazumljena, skupen jezik, ki združuje, povezuje, nas opredeljuje kot eno in isto, povezano, neprekosljivo, čvrsto. Neki nenavadni patos je v teh občutenjih, seveda nekaj patetike, pač čustveno močno je. Morda tega prej nisem občutila na isti način. Zdaj se mi vsekakor zdi, da tok kolektiva regije napaja globine moje identitete in naše skupne. Da tudi v jeziku ali morda mestoma celo najprej v jeziku vidim sebe, smisel, ki me (so)oblikuje, tudi opredeljuje.
Prav ta konec tedna smo slavili obletnico mature – cela generacija ravenskih maturantov, ki smo se razkropili naokoli, se je srečala. Kar nekaj nas je ostalo na Koroškem, a se jih precej tudi odselilo, vseeno pa trend preselitev takrat še ni bil tako močan kot danes. To slavje mature me je spomnilo tudi na nekatere vrstnice - običajno so nemara res bila predvsem dekleta -, ki so šle študirat v Ljubljano in nenadoma še bolj kot fante osvajale ljubljanščino. Da se hitro navzameš, da kar nekako ne znaš več govoriti koroško, so prigovarjale, kadar si jih srečal, potem ko so prevzele govorico prestolnice in se še same (vsaj navidezno) prevzele. Domačini na vasi so se kakopak zgražali, ko so opažali to silovito preobrazbo, ki jo prinašajo sodobni mestni trendi. A prilagoditve so vsekakor nujne, mar ne, so si dopovedovale, ko nato menda sčasoma skorajda niso več znale zapeti "po koroško". Stvar posluha, najbrž. A še bolj kot to, da so "d'čve" iskale in vzpostavljale svoje nove identitete v velemestih, kar je kdaj pač terjalo tudi govorne prilagoditve in (pre)obrate, je mene motilo, ko so ljudje v taistih velemestih oponašali koroško govorico. Se ob posnemanju spakovali in skušali o(d)govarjati v mojem, našem narečju. Po možnosti so performans duhovičenja opremili s kakšno neslano šalo o Korošici, "ki rada da in se najraje kar uleže, ko ji gostitelj ponudi, da se usede". Le malokomu se je posrečila stand up komedija te sorte, ko rahlo zadiši po poskusu zasmehovanja, a rahlo vseeno tudi po poskusu približevanja, navezovanja stikov. Saj ne da bi vse te navade medsebojnih povezovanj prek posnemanj narečnega jezika bile tako zelo neznosne in bi jih videla zategnjeno. Bržkone bo marsikdo, ki gre sramežljivo in kdaj tudi z občutki manjvrednosti s podeželja v mesto z narečno besedo iz katerekoli regije, razumel, kaj hočem povedati.
Morda pa so ta pomenkovanja preprosto samo naše skupne nerodnosti, tudi izrazi nelagodja in ne kakšnih manj- in večvrednostnih (ne)kulturnih odnosov. So pa to tudi izrazi običajno prepoznega zavedanja o sebi in svoje biti ter praviloma zapoznelih spoznanj, da se moraš predvsem ceniti - tudi ali zlasti po tem, od kod prihajaš. V ta paket gre tudi jezik, naša prva in naša zadnja beseda.