O petelinu, ki je med drugim ustrelil lisico in nasmejal Janeza Drnovška

Veliko raje stoji za kamero kot pred njo, zato je treba uporabiti kar "dobre zveze", da privoli v intervju. V prijetnem ambientu njegovega studia Televizije Ptuj se s Tinčkom Ivanušo pogovarjava še pod vtisom nedavnega neurja, ko mu je toča okoli hiše stolkla vse, kar se je dalo, in mu je v garaži zalilo avto. Studio je poln najrazličnejših aparatur, s katerimi je sogovornik realiziral več kot sto dokumentarnih filmov. Z njimi pripoveduje pester kolaž zgodb, na primer o težkem življenju ljudi v Halozah, z naslovi Ko ramena zaječijo in Haloška večna bremena, ali pa v filmih ohranja stare običaje in etnološke posebnosti, kot v filmih Kmečko gostüvanje v Gorišnici, V vetru poje stari mlin, Skrite podobe preteklosti ...

Ku-kuk in Titov telefon

Radiofonija ga je očarala že v mladosti in hotel ji je priti do dna vse od njenih začetkov leta 1920 v Angliji pa do našega prvega Radia Slovenija z legendarnim ku-kuk osem let kasneje. Prebral je vso dosegljivo literaturo o radiofoniji, nato pa znanje širil še z viri iz Zagreba, Beograda in tehničnega muzeja v Münchnu. "Ko sem si v glavi zložil vse okoli radia, sem pričel sistematično zbirati radijske aparate in se domislil, da bi bilo fino zbirki vdihniti še dodatno veljavo. Na primer s kakšnim Titovim aparatom. In sem mu pisal," se spominja Ivanuša svojih začetkov. Politika ga ni zanimala, a se tovrstnemu preverjanju le ni mogel izogniti: kdo je ta tip, ki piše Titu in želi imeti njegov aparat? Po dobrem letu je dobil zeleno luč in zbirko popestril še s predsednikovim telefonom.

Nepremagljivi Koko

Med njegovimi dokumentarci imajo zgodbe o živalih prav posebno mesto. Največja znamenitost so njegovi filmi o petelinu Koku, ki zna vleči voziček, smučati, streljati na lisico s pravo puško pa še kaj bi se našlo. "O petelinu Koku je nastalo pet filmov, glavno vlogo so v različnih obdobjih odigrali trije petelini. Za prvega petelina sem se dogovoril z bivšim direktorjem Perutnine Ptuj in dali so mi najlepšega iz svoje reje. Štiri mesece sem potreboval, da me je petelin sprejel, celo tako, da sem si ga lahko posadil na glavo. Drugih ljudi ni maral in se je vanje zapodil, še poštarja je napadel," je zgovoren Ivanuša. Film Koko neustrašni je leta 1991 prejel ekskluzivno nagrado na 14. video festivalu v Tokiu. Osem let kasneje so Slovaki film Učenjak Koko nagradili z zlatim beračem, najvišjim priznanjem na mednarodnem festivalu lokalnih televizij vzhodne Evrope.

Tisoč in ena zgodba o petelinu

"O dresuri nimam pojma, a sem petelina Koka naučil voziti voziček. Ko ga je prvič peljal dva ali tri metre, sem ga treniral, da je vsak dan peljal dlje. Na koncu je vozil, kolikor sem hotel, in je v vozičku celo prevažal klobase in piščančke".
Petelina je naučil tudi smučati in mu dal za to narediti posebne čeveljce. Pa ne kar pri prvem čevljarju, ker ga je ta napodil, ko mu je hitel razlagati svojo nenavadno zamisel. Petelin je na Zlati lisici presmučal tristo metrov pred vožnjo Mateje Svet, seveda v veliko zabavo prisotne publike. Na tekmi je bil tudi takratni predsednik Janez Drnovšek, ki ga je Ivanuša posnel, nato pa zmontiral v kader, v katerem petelin prejme pokal iz Drnovškovih rok. Na TV Slovenija se jim je sekvenca zdela kočljiva in tega niso želeli predvajati. Tinček je našel zvezo z Drnovškovim kabinetom in izrazil prošnjo, naj si predsednik film ogleda in predvajanje odobri. Znanec iz kabineta ga je poklical in ga vprašal: 'Tinček, si kdaj videl, da bi se Drnovšek smejal?' 'Nikoli,' je bil jasen Tinček. 'Potem bi pa moral videti, kako se je smejal ob gledanju tvojega filma.' Prejel je pisno dovoljenje in filmček so predvajali na javni televiziji.
Koko neustrašni se je izkazal tudi z maščevalnim strelom iz puške na lisico. "Na vroč dan sem bil s petelinom v gozdu in me ni in ni hotel ubogati. Usedel sem se na štor in razmišljal, kaj bi. Naenkrat petelin zakriči, ker ga je lisica zgrabila za rep. Pripeti voz ga je rešil in uspelo ji je izpuliti le nekaj peres. Zvečer sem doma pogledal kaseto in na njej je bil ta posnetek, ker sem pozabil izklopiti kamero." Tako se mu je utrnila ideja za film, da se bo petelin maščeval lisici. "Puškarju sem rekel, naj mi priredi puško za petelina, pa mi je rekel, naj grem v rit in da me bo mahnil, če ga bom zvezal s takimi norijami." Drugi puškar mu je zares priredil puško in petelina je naučil, da je potegnil za sprožilec. Nastal je film, ki je v konkurenci več kot tisoč avtorjev s celega sveta dobil prvo nagrado na festivalu kratkometražnih filmov v Tokiu.

Velikonočnica na CNN

S filmom Velikonočnica se je leta 2009 v oddaji World view na CNN, ki izbira najboljše prispevke na svetovni ravni, uvrstil v jagodni izbor sedmih držav. Velikonočnica je izjemna zgodba zaradi zanimivosti razmnoževanja te zaščitene rože. S svojim znanjem mu je veliko pomagal Mariborčan Franc Tobias, ki jih preučuje že 25 let.
Ivanuša je posnel, kako semena velikonočnice, imenovana letalke, poletijo in se zasidrajo v tla. Začenjajo se vrteti v smeri urnega kazalca, in če je zemlja ustrezna, letalka ostane v njej. V nasprotnem primeru se odvije z vrtenjem v nasprotno smer in s pomočjo vetra poišče novo zemljo. Če drugi poskus ne uspe, letalka umre.
"Ta film je res nekaj posebnega, kakor tudi film o sončnici. Ali veste, zakaj se sončnica obrača po soncu?" me vpraša intervjuvanec. "Pojma nimam," mu odvrnem. "Učeni gospod mi je rekel, da vsak bedak ve, da se sončnica obrača s soncem, razlogov za to pa mi ni znal obrazložiti. Dolgo sem iskal strokoven odgovor in ga potem dobil od znanstvenice, ki je študirala v Ameriki. Za snemanje sem si izbral sončnico na neki njivi in jo snemal dan za dnem. Prišel sem nekako do polovice filma, ko pridem neko jutro na njivo in sončnice ni bilo več. Nekdo si jo je lepo odrezal za v vazo. Nato pa jovo na novo in z naslednjo sončnico mi je potem uspelo," pripoveduje.
Tematika je znanstveno zanimiva in zapletena. Ivanuša razloži, da sončnica s posebnimi, za modro svetlobo občutljivimi molekulami zazna ta del svetlobe iz celotnega svetlobnega spektra. To sproži premik rastlinskih hormonov oksinov na senčno stran stebla, ki raste hitreje in povzroči, da se cvet nagne na nasprotno, sončno stran. To je razlaga za obračanje sončnice po soncu.

Race in labodi plešejo valček

Težko, a se z veliko vztrajnosti da. "Raco mi je na mojo prošnjo prinesel lovec. V studiu sem jo postavil na poseben pult, pred njo pa dal notno stojalo. Znanka, ki je učila glasbo, mi je spisala notno besedilo za valček, potem pa sem se tri dni mučil, da sem raco navadil gledati v note. Leto dni sem potreboval, da sem gibanje rac zmontiral na valček Na lepi modri Donavi, saj v tistem času še ni bilo tehnike za animacije. Kasneje sem posnel sto dvajset labodov, ki se gibljejo na glasbo Labodjega jezera," pripoveduje Ivanuša o svojih snemalnih prigodah.
Snemanje zajca, ki pred človekom zbeži in ga je silno težko ujeti na filmski trak, se je končalo, ko ga je kmet z vilami nagnal s svojega travnika. Blizu Dražencev ga je njegov znanec, lovec, opozoril na zajca, ki se vedno prikaže ob istem času na istem mestu. "Kamero sem naložil v svojega spačka in se odpravil na snemanje zajca. A mi je zajec ob vklopu kamere zmeraj pobegnil. Potem sem ugotovil, da zajec ostane, če ne ugasnem avtomobilskega motorja, jaz pa s kamero na rami delam vedno manjše in manjše kroge okoli njega. Dan za dnem sva z zajcem trenirala ta filmski trik, potem pa me je jezni kmet z vilami pregnal in tu se je zgodba končala," je slikovit Ivanuša.

Pet let za film o kozolcih

Dokumentarni film o kozolcih je zorel dobrih pet let in je nastajal v avtorjevem prostem času. "Ko sem se vozil po Sloveniji, sem opažal, kako kozolci propadajo. Prava škoda za tako dragoceno kulturno dediščino, da gre v pozabo. Tako sem dobil idejo za film. Ko sem posnel prvi kozolec, mi je bilo jasno, da o njih ne vem nič."
Prvo leto si je vzel za temeljito študijo kozolcev in o njih prebral kar nekaj knjig. Snemanje, ki je sledilo, je bilo naporno in dolgotrajno. Vsaj sto petdeset opravljenih voženj po Sloveniji je bilo potrebnih za lov za najlepšimi in najbogatejšimi kozolci, ki so nato našli svoje mesto v filmu. Previdno in uvidevno je moral vzpostavljati stike z lastniki, ki so ga, ko si je pridobil njihovo zaupanje, prav povsod sprejeli z odprtimi rokami. "Za snemanje enega kozolca je bilo potrebnih dosti mojih obiskov. Najtežje je bilo najti lastnike, ki kozolce uporabljajo še na star način, tako da na njih sušijo seno, ajdo, deteljo, lan ... Ljudi sem prosil, naj za film demonstrirajo avtentično uporabo kozolca. Film prikazuje najznamenitejše kozolce iz vseh pokrajin Slovenije, Turkov toplar iz Suhe krajine, ki je brez enega žeblja, je zagotovo najvrednejši kozolec pri nas," pripoveduje avtor filma.
Filmski projekt je v celoti financiral sam, tako prevoze na snemalne lokacije kakor tudi montažo, glasbo, stroške branja besedila in vse, kar pritiče realizaciji enournega dokumentarnega filma. Ta je nastajal postopoma, in sicer tako, da je Ivanuša posnel določeno sekvenco in jo pokazal svojemu dolgoletnemu sodelavcu in prijatelju Francu Milošiču, znanemu ptujskemu novinarju Dela. Ta je tako kot za večino njegovih filmov nato spisal ustrezno besedilo, ki ga je za film prebral Ivan Lotrič. Za izjave o kozolcih je nagovoril še slovenskega etnologa dr. Janeza Bogataja in dr. Vita Hazlerja, glasbo je prispeval Lado Jakša.
"Moja velika želja in načrti so, da bi film predvajali na TV Slovenija, želel bi si pridobiti tudi sponzorje, ki bi vsaj delno pokrili stroške nastajanja filma in njegove nadaljnje promocije," pravi Ivanuša. Če bi na pomoč priskočila še ustrezna ministrstva, bi bila to velika podpora dokumentarcu, ki z odličnimi posnetki in informativnim spremnim besedilom ohranja spomin na kozolce, našo edinstveno kulturno dediščino, katere usoda je na preizkušnji.
Ivanuša si želi posneti še dokumentarni film o s slamo kritih hišah, ki vztrajno propadajo in tonejo v pozabo. S svojo pregovorno trmo bo Tinček Ivanuša tudi to idejo zagotovo izpeljal. Kot tisto, da bi kazalo njegove dokumentarne filme postaviti na youtube, da bodo Koko, račke, labodi in čigre ... razveseljevali in privabljali občudujoče nasmehe na obraze gledalcev.