Zazvoni budilka. Ura je 6.30. Mirko vstane iz postelje, odide v otroško sobo in prebudi sina. Pripravi zajtrk. Skupaj v tišini pozajtrkujeta in potem se odpravita v šolo. Zunaj je lepo zgodnje spomladansko jutro. Ko prideta iz majhne ulice, ju oblijejo sončni žarki. Z radostnim, svežim, ne prehitrim korakom potujeta proti šoli. Dva rešilna avtomobila s prižganimi sirenami jima prekrižata pot. Za kratek čas se v Mirku naseli tesnoba, ampak dan je čudovit in hitro odrine tesnobo na stran. Žena je visoko noseča in vsi komaj čakajo novega družinskega člana. Ko prispeta do šole, Zlatko poljubi očeta in vstopi v šolo. Mirko gleda za sinom, in ko izgine za vogalom hodnika, se počasi odpravi proti domu. Na poti mu postane rahlo slabo. Temu ne pripisuje kakšnega posebnega pomena, ker so včeraj praznovali zaroko prijatelja in je bilo precej veselo. Pač posledice preveč popitega alkohola. Razmišlja, da bi dal Nobelovo nagrado tistemu, ki bi izumil tableto proti mačku. Popiješ in v pol ure posledice preveč popitega alkohola izginejo. Ampak potem bi verjetno na svetu bilo veliko več alkoholikov, kot jih je danes. Pa že danes jih je veliko, si misli.
Počasi ga začne oblivati hladen znoj in noge postajajo vedno težje. Začuti pekočo bolečino med lopaticami. Ko skuša pospešiti korak, se mu zavrti, črna zavesa mu pade čez oči in pade na tla. Hvala bogu je sredi mesta in takoj ga obstopijo ljudje. Moški v srednjih letih ga želi obrniti na bok, toda močna roka policista ga ustavi in ga vpraša, ali pozna tega človeka. Seveda sta popolna tujca in policist mu razloži, da je treba najprej preveriti, ali je človek cepljen. Natakne si rokavice in pogleda, ali ima za ušesom vtisnjeni črki CF (covid free). Mirko ni cepljen zaradi razlogov, ki jih ne sme javno izraziti, ker bi ga lahko kdo prijavil zaradi širjenja neresnice in virusa. Policist pokliče reševalno službo, ampak reševalci najprej preverijo, ali je človek cepljen. Ko izvejo, da ni, policista preusmerijo na pandemiološko reševalno službo, ki pa v tistem trenutku ni dostopna, ker je premalo zaposlenih in preveč dela.
Črnci, Indijanci, Aborigini, LGTB, ženske, južnjaki, invalidi, avtisti, geniji, heretiki, umetniki in še in še in še
Mirko v polzavednem stanju sliši vse, kar se dogaja okoli njega. Noče umreti. Zbere vso voljo in moč ter se dvigne v sedeči položaj. Zahvali se policistu in neznancu ter z veliko muko krene proti domu. Vzame telefon in uspe mu poklicati svojega zdravnika, ki zdravi vse, tudi tiste, ki niso cepljeni. Pride do parka, se usede na klopco in počaka, da prispe reševalna ekipa zasebnega zdravstvenega doma, v katerem ti dajo pomoč tudi, če nisi cepljen. Ko ga peljejo na nosilih v ambulanto, ga prevzameta globoka žalost in razočaranje nad svetom, v katerem živi, po drugi strani pa tudi toplina in radost, da človečnost še ni izginila in da obstajajo ljudje, ki so pripravljeni pomagati za vsako ceno.
Upam, da ta distopična zgodba s kančkom optimizma ne bo postala resničnost. Ljudi, ki so stigmatizirani, je že danes, včeraj, predvčerajšnjim veliko preveč. Črnci, Indijanci, Aborigini, LGTB, ženske, južnjaki, invalidi, avtisti, geniji, heretiki, umetniki in še in še in še. V vse nas se je zažrla ideja, da vedno obstaja nekdo, ki je manjvreden oziroma nevreden osnovnega spoštovanja, ki si ga zasluži vsako živo bitje. Trenutek, ki ga živimo, posega v največjo intimo posameznika. Zdaj ti ne bo prizaneseno, tudi če si bel, zdrav, povprečen moški.
Toda treba se je spomniti, od kod izhaja beseda stigma, stigmatiziranje. V antični Grčiji in Rimu so žigosali sužnje in jih tako stigmatizirali. Da se ve, kdo je kdo. Danes se mi pa postavlja vprašanje, kdo je tisti, ki je ali še bo stigmatiziran. Tisti, ki je že "ožigosan", ali tisti, ki še niso "ožigosani"?
Obiščite spletno stran brez oglasov.
