Pahor prekleto dobro ve, kaj dela. In tudi pazi, kaj dela

Se spodobi, da se Pahor afna na instagramu ali ne? Mnogim je všeč, da imamo tako sproščenega in duhovitega predsednika, ki se zna na svoj račun pohecati, mnogim pa se zdi neumno, če že ne škodljivo, ker v tem vidijo devalvacijo njegove funkcije. Tudi sam vedno ne vem, kaj bi o tem rekel.

Kdo si drzne?

Zadnje tri predsednikove objave na instagramu mi recimo niso všeč. (No, pravzaprav mi jih ni všeč veliko.) Zadnji dve sta sicer predsedniški, politični, protokolarni, vzvišeni, moralni - pa vendarle čudni. Gre za video sporočili britanski kraljici Elizabeti in italijanskemu predsedniku Sergiu Mattarelli. Pahor je skratka v imenu vseh Slovencev prenesel izraze podpore vsem Britancem in Italijanom v našem skupnem boju proti koronavirusu.
Lepo, kajneda? Le kdo bi si drznil temu ugovarjati? No, pripominjam pa vseeno: Britanci in Italijani so bili deležni Pahorjevega nagovora zato, ker naš predsednik govori samo italijansko in angleško kolikor toliko dobro, da se ne osramoti, če prebere s trotlbobna nekaj stavkov.

Dejvi Hrušovar z Erjavčeve 17

Tretji posnetek oziroma košček posnetka na instagramu pa je bizaren. Pahor je v torek obiskal Dom za varstvo odraslih v Velenju in z varovanci na balkonih z megafonom v roki na trati pred domom zapel Dan ljubezni od Pepel in kri!
Pustimo zdaj ob strani predsednikovo pomanjkanje posluha in se raje osredotočimo na to neverjetno dejstvo, da se je ne več ne manj kot 57 ljudi (če sem prav preštel) iz statistično in zdravstveno najbolj rizične skupine prebivalstva tesno eden ob drugega nabilo na ganke v treh nadstropjih in pritegnilo nesojenemu Dejviju Hrušovarju z Erjavčeve 17!
In potem se še čudite, da je tri četrtine vseh umrlih zaradi koronavirusa v Sloveniji iz domov za ostarele?!

Polomi, posreči

A kot rečeno, predsednik ga pogosto polomi, včasih pa se mu tudi kaj posreči. Vsaj toliko, da ne povzroča škode in nikomur ne dela sramote. Niti sebi ne. Toda en général mu je treba priznati, da so njegove frivolne in neobvezne predsedniške domislice - ne glede na distribucijski kanal - v kontekstu politične oblasti originalne in roko na srce tudi nepretenciozne.
Res je sicer, da je Pahor na čelu ene od tistih držav, v katerih predsedniki - torej bolj ali manj protokolarni, moralni, simbolični, ne toliko operativni voditelji - nimajo veliko zelo resnih ali vsaj ne zelo usodnih pooblastil oziroma nalog.
Toda to ne zmanjšuje njegove originalnosti. Dejstvo je, da je Pahor lastnoročno - ali vsaj z lastnim narcisoidnim karakterjem - odkril in okupiral ne samo všečno, dotlej neobstoječo in nepredstavljivo tržno nišo politične komunikacije, temveč tudi času in nravem in svoji funkciji primeren politični lifestyle. Pahorjevo spakovanje je komunikacija za kratek čas. Frivolna, neobvezna, posrečeno ali neposrečeno humorna komunikacija za kratek čas. Za kratkočasje predsednika samega, kadar nima pametnejšega dela, pa tudi za kratkočasje državljanov, ki se jim ne ljubi ukvarjati z resno politiko.

Pahorjevi čevlji

Pahorju očitajo, da je populist in da flirta z državljani. To je sicer res. A dejstvo je, da predsednik strogo loči, kdaj je treba biti dostojen in državotvoren in kdaj si lahko privošči zajebancijo. Pahor je vsekakor populist, toda populist je samo v tistih primerih, ko si to lahko privošči. Priznati mu je treba, da se spretno in uvidevno izogiba kontroverznostim. Pahor ne meša stvari in nikoli ni dvoumen. Tudi ni nikoli ironičen - razen do samega sebe - ali kaj šele ciničen. Trivialen je izključno pri trivialnih zadevah. Njegovi državniški nastopi v zvezi z resnimi zadevami pa so temu primerno mirni in dostojanstveni - čeprav kdaj tudi ponarejeni, pretenciozni in patetični -, kot se za predsednika spodobi.
Mislim, da Pahor prekleto dobro ve, kaj dela. In tudi pazi, kaj dela. Funkcija predsednika republike zaradi njegove občasne neresnosti ni prav nič načeta. Čeprav je res, da bo Pahorjev naslednik že čez dve leti imel težave, ko bo obuval njegove čevlje. Ampak to bo pač njegov problem, ne Pahorjev. Pa tudi naš ne. Nihče nas ne sili, da bi imeli radi dolgočasneže. Pogrešali pa ga vsekakor bomo.