Marko Crnkovič
Preden bi kdo rad kaj rekel preveč pametnega na temo potencialne, hipotetične, bolj za šalo kot zares bleknjene ideje, da bi se predsednik Uefe Aleksander Čeferin lahko spustil v politiko, bi moral prebrati celoten intervju v Ekipi SN. Predvsem pa razmisliti o sumljivem tračarskem kontekstu.
V tem niti malo senzacionalnem intervjuju res ne gre samo za to, da bi Čeferina "mnogi radi videli kot predsednika slovenske vlade ali države". A dejstvo je, da je ta njegova nenadna zanimivost posledica tega, da se je vse skupaj začelo ali vsaj izbruhnilo kot tabloiden trash. Kot pospeševanje prodaje, ki pa je preraslo okvire komercialnosti in se podalo na področje družbene manipulacije.
Verzalke in tropičja
Bivše Sportske nôvosti so Čeferina dobro unovčile. Če sem prav štel, so poleg intervjuja samega - objavljenega v torek pod naslovom "V CELOTI NA SPLETU! Čeferinov intervju, ki trese Slovenijo in svet: Če mi kdo ZAMERI POMOČ DOMOVINI, bom …" - že v ponedeljek objavili najmanj štiri žgečkljivčke nagajivčke s podobno bombastično bolanimi naslovi (tudi z velikimi tiskanimi črkami in tropičji): "ČEFERIN RAZKRIL! Pomagam naprej, ŠE BOLJ sem se IZPOSTAVIL! Tvegam veliko in upam, DA BO VLADA …", "ČEFERIN zatresel Slovenijo: Politiki, DAJTE LJUDEM NASMEH! Tega bo KMALU KONEC! Ne prenesem te …", "Odgovoril je na VPRAŠANJE LETA! Jaz na VOLITVAH? Predsednik države? Predsednik vlade? Takole je …" in "Čeferin maske pri ALIBABI, Tonin pri 40 RAZBOJNIKIH!? Predsednik Uefe ODGOVORIL NA ŠALO, to odmeva!".
Ah, no. Kako naj resno jemljemo zadevo, ki nam jo prodajajo kot intelektualno smetje? Čemú se ukvarjati z neobvezno in ohlapno, v prihodnost odmaknjeno informacijo iz kristalne krogle, ki se je dotičnemu ni zdelo potrebno zanikati?
Človek, ki rad kaj pove
Čeprav je padel v populizem, ki meče čudno senco tudi nanj, deluje Čeferin odkrit in odprt in zgovoren. Še preveč. Očitno človek, ki rad kaj pove. In tu ga je novinar našel. Ali kot pravi intervjuvanec sam: "Nekako vam vedno uspe, da se odprem nekoliko bolj."
Današnje fantaziranje o Čeferinovem političnem udejstvovanju bi lahko napovedali že pred štirimi leti, ko je bil ob vsesplošnem navdušenju slovenskega vox populija (prvič) izvoljen na čelo Združenja evropskih nogometnih zvez. Da je prejšnji mesec posredoval pri Jacku Maju, da je Sloveniji podaril tristo tisoč mask, pa je sodu evforije moralo izbiti dno.
Slovenec na tako pomembnem položaju? S takimi zvezami? Se spomnite, ko se je Pahor nekoč navduševal nad debelino Ruplovega adresarja? Kakšen mora biti šele Čeferinov! (In s kom bi šele on delal selfije na instagramu!) Ali ga ni škoda za tujino? Za to najpomembnejšo postransko stvar na svetu? On bi nam moral vladati in delati za nas, ne pa neki cerarji in šarci in janše!
Princ na belem konju
Čeferin je v epizodi z Alibabinimi maskami pokazal, da ni imun za laskanje. A nič ne dé. Le zakaj bi zamerili človeku, ki mu prija trepljanje po ramenu ali celo občudovanje? Seveda pa je s tem dal vedeti - predvsem pa z izmikajočimi odgovori v intervjuju -, da ni izključeno, da se ta fantazmatski trač nekoč le ne bi uresničil.
Vznemirjenje zaradi Čeferinovega vstopa v politiko, ki ga je egiptovsko ljudstvo brez Mojzesa konvertiralo v ne več ne manj kot pač še ne realizirano dejstvo, priča o našem zblojenem občutku za javne zadeve. S Čeferinom najbrž ni prav nič narobe. Tako ko tudi ni prav nič narobe s komerkoli, ki po tihem in na samem fantazira o politični karieri. Problematično postane kvečjemu potem, ko se tega zares loti.
Fenomen Čeferin po eni strani pojasnjuje slovensko državljansko fascinacijo z novimi obrazi. Z aduti iz rokava in z zajci iz klobuka. Še bolj kot to pa pojasnjuje politično patologijo, da nismo nikoli zadovoljni z obstoječimi politiki - čeprav smo si jih sami izvolili - in da zato frustrirani na vse pretege iščemo nekoga drugega. Sposobnejšega, zanesljivejšega, kredibilnejšega. Bolj poštenega in bolj simpatičnega. Dober politik je vedno nekdo drug, ki ni politik.
In ko ga najdemo - ali če po navadi pride sam in se pusti izvoliti -, nenadoma spregledamo. Ali vsaj zamenjamo vizuro. In vidimo, da princ na belem konju sploh ni tak mesija. Četudi morda je.
