Zoran Mijatović
V Pariz bodo prišli tudi nekateri največji športniki vseh časov v svojih disciplinah.
- Zakaj bi lahko ameriško košarkarsko moštvo celo premagalo tisto sanjsko iz 1992?
- Kako je Novaku Đokoviću v tenisu uspelo že vse, le osvojiti olimpijski turnir ne?
- Po kakšen rekordni dosežek prihaja v Pariz edini človek, ki je maratonsko razdaljo pretekel pod dvema minutama?
- Ali bomo končno dobili pravega naslednika Usaina Bolta in kdo bi lahko prekinil jamajški zmagovalni niz tudi v ženskem teku na 100 m?
Minili so časi amaterjev na olimpijskih igrah. Še v boksu - kjer so se nekoč kot mladeniči s čeladami in osvojenimi medaljami širši javnosti prvič predstavljali kasnejši profesionalni šampioni Anthony Joshua, Aleksander Usik (oba 2012), Deontay Wilder (2008), Alexander Povetkin (2004), Vladimir Kličko (1996), Lennox Lewis (1988) ... - od Ria 2016 smejo tekmovati profesionalci. In, resnici na ljubo, globalni športni zvezdniki so tisti, ki so iz olimpijskih iger ustvarili največje športno tekmovanje.
Ni dvoma, da je za morda največjo prelomnico moderne dobe veljala Barcelona 1992, na katero so prvič smeli priti košarkarski NBA-superzvezdniki. Sanjsko moštvo je odtlej le na olimpijskih igrah imelo svoje prave naslednike, vsa ostala tekmovanja, vključno s svetovnimi prvenstvi, so za Američane le nekakšne interne kvalifikacije za olimpijsko moštvo.
To je letos spet nabito z najodmevnejšimi imeni, na čelu pa je po dvanajstih letih spet eden največjih košarkarjev vseh časov LeBron James. Že kot najstnik je veljal za senzacijo in ne le, da je edini upravičil status naslednika Michaela Jordana, številne rekorde slovitega vzornika je poteptal. James je bil še kot najstnik član olimpijske zasedbe, a tiste neslavne v Atenah 2004, ki edina od originalnega sanjskega moštva pa do danes ni osvojila zlata, ampak le bron. S Kobejem Bryantom, Carmelom Anthonyjem in drugimi je v Pekingu in Londonu prišel do večne slave, Rio in Tokio je izpustil, zdaj pa združuje moči z velikani moderne košarke, Kevinom Durantom, Stephenom Curryjem … "Močnejši so celo od originalnega sanjskega moštva," priznava srbski selektor Svetislav Pešić.
Ali veterani še zmorejo?
Njegov rojak bo še en udeleženec Pariza, ki v svojem športu, vsaj za del javnosti, velja za največjega vseh časov. Novak Đoković je v tenisu osvojil praktično vse - in to večkrat -, samo zlate olimpijske medalje ne. Leta 2021 je v Tokio prišel z osvojenimi tremi grand slami, osvojiti bi moral še olimpijski turnir in OP ZDA, da bi postal prvi moški (Stefi Graff je uspelo 1988) z zlatim slamom v enem letu. A v polfinalu ga je Alexander Zverev tako šokiral, da je ostal še brez brona, do katerega je prišel že v Pekingu 2008. Nole še vedno sodi v vrh svetovnega tenisa in bo imel status prvega favorita, a še lani malodane nepremagljivemu 37-letniku zdaj za vrat dihajo novi obrazi Jannik Sinner, Carlos Alcaraz ...
Že od antičnih časov je atletika temelj olimpijskih iger, ki so v prvi moderni izvedbi leta 1896 kot še eno pomembno dediščino iz starogrške civilizacije vključile maraton. In v tej disciplini bi se lahko spet pisala zgodovina. Po tretjo zlato olimpijsko medaljo v maratonu prihaja 39-letni Eliud Kipchoge, najboljši dolgoprogaš med tradicionalno izjemnimi Kenijci, ki je že leta 2004 na 5000 m osvojil bron, štiri leta kasneje pa srebro. Od leta 2018 do 2023 je bil lastnik rekordnega dosežka v maratonu, a mu ga je lani v Chicagu speljal rojak Kelvin Kiptum (2:00:35), še vedno pa je edini Zemljan, ki je, sicer pod posebnimi pogoji - kot edini tekmovalec s številnimi narekovalci tempa -, tovrstno razdaljo pretekel pod dvema urama.
V iskanju Boltovih naslednikov
Tiste glavne zvezde atletike po navadi prihajajo iz nasprotnega tekaškega spektra, sprinta. Po slovesu Usaina Bolta je nastala velika luknja, ki jo za zdaj najbolj uspešno zapolnjuje Američan Noah Lyles. V Tokiu je nastopil samo na 200 m in osvojil bron, lani v Budimpešti pa je postal svetovni prvak ne le na 200 m, ampak tudi na 100 m, in to s časom 9,83. Z izjavo, da je on pravi svetovni prvak in ne NBA-jevci, ki se ob šampionskem prstanu tradicionalno ovenčajo s tem nazivom, pa je tudi razburkal domačo športno javnost.
No, pravi enfant terrible svetovne atletike je njegova rojakinja Sha'Carri Richardson, ki s pričeskami, dolgimi nohti, dresi, a tudi s sprinterskimi rezultati spominja na vzornico Florence Griffith-Joyner. Že leta 2021 se je na igre uvrstila s šestim najboljšim časom na 100 m v zgodovini (10,72), pa ji je pot v Tokio preprečil pozitiven dopinški test na marihuano. Da je bil to njen izhod v sili, ko je šele od novinarjev izvedela za materino smrt, se je opravičevala atletinja, ki sta jo vzgojili babica in teta, a ni pomagalo. Krajši suspenz je izkoristila kot dodaten motiv in lani postala svetovna prvakinja. Od trnja do zvezd, Richardsonova je zdaj glavni ameriški up, da prekine popolno jamajško prevlado v ženskem teku na 100 m, ki traja že od Pekinga in je v Tokiu eskaliralo celo v trojno zmago. A pozor: lastnica štirih medalj na 100 m Shelly-Ann Fraser-Pryce in svetovna podprvakinja v tej disciplini Sharicka Jackson se z načrtom ne strinjata.
