Zdravniška zbornica ščiti interese svojih članov - zdravnikov in zobozdravnikov. Pred kratkim je med njimi izvedla anketo in ugotovila, da naj bi bilo kar 90 odstotkov zdravnikov deležno ene od oblik nasilja. Navajajo, da nismo zgolj slovenski pacienti nasilni. V Avstriji, kjer se po besedah naših zdravnikov cedita med in mleko, je kar 80 odstotkov zdravstvenega osebja izjavilo, da so bili žrtev nasilja, v Srbiji 90 odstotkov. Tudi drugod po svetu naj ne bi bilo bistveno drugače. Zakaj so pacienti tako množično jezni, besni, nasilni? So zdravniki in drugo medicinsko osebje zgolj nedolžne žrtve?
Nasilje je, pravi slovar, dejaven odnos do koga, značilen po uporabi sile, pritiska. Torej odnos, kjer nekdo proti nekomu uporabi silo, moč, vpliv. Ta sila (moč) je lahko fizična, besedna, psihična, lahko je zgolj ustvarjanje razmer, kjer je nekdo močnejši (ukazovalec, nadrejeni) in drugi mora ubogati.
Kot nasilje naši zdravniki naštevajo tudi loputanje z vrati, udarjanje po mizi, povišan ton, grožnje in druga dejanja, ki jih zgrešijo besni bolniki. Prepogosto sta omenjena umora dveh zdravnikov, ki sta ju storila dva norca (v enem primeru je bil ob zdravniku ubit tudi policist, a tega nihče ne omenja), kot da bi to bil reden pojav, kot nekaj, kar se lahko z veliko verjetnostjo ponovi. Ne spomnim se in nikjer nisem našel podatka, da bi bil na delovnem mestu umorjen še kakšen zdravnik. Gre torej za izjemno redek pojav, ki se morda ponovi v desetletju in je posledica norosti posameznika.
Navajeni smo, da naši zdravniki nesramno pretiravajo, izjava neke zdravnice, ki so jo povzeli skoraj vsi mediji, pa si zasluži posebno mesto. Pravi: "Pri nas je pa tako, vsaj kar se s kolegi pogovarjamo, kot da smo mi neko potrošno blago. Če te v službi ustrelijo, te pač ustrelijo. Če prideš domov, prideš. In to je to."
O joj in jej. Ubogi zdravniki. Če jih v službi kdo ustreli, jih pač ustreli. Nikoli ne morejo vedeti, ali bodo še kdaj videli svoje najdražje. Naj se jočem ali smejem? Ali nas res imajo za bedake, popolne idiote? Očitno da. In to je nasilje.
Ali je v svetu le nekaj norcev bolnikov, ki ubijajo zdravnike? Da, nekaj posameznikov.
Ali je v svetu kaj norcev zdravnikov, ki ubijajo bolnike in nebolnike? Teh je veliko.
Nekaj iz zgodovine
Prvi obsojeni zdravnik v novejši zgodovini naj bi bil dr. Edme Castaing iz Pariza, ki naj bi bil ubil vsaj 200 žensk. Obesili so ga leta 1923.
Zdravnik H. H. Holmes je paciente omamil s plinom. Denar je služil tudi s prodajo organov in okostij medicinskim ustanovam. Leta 1896 so ga obesili.
Najbolj razvpit je britanski zdravnik Harold Frederick Shipman, ki je bil leta 2000 obsojen na dosmrtni zapor, umoril naj bi bil več kot 350 ljudi.
V fašistični Nemčiji so mnogi zdravniki množično ubijali in mučili Žide, Rome, norce, avtiste, zapornike, stare in onemogle, homoseksualce … in seveda vse politične nasprotnike. V program Aktion T4, torej v likvidacijo vseh bolnih in invalidov, novorojenčkov in majhnih otrok, ki so imeli nalezljive ali neozdravljive bolezni, odrasle in otroke s psihičnimi boleznimi. Do konca vojne se je kar polovica zdravnikov pridružila nacistični stranki. Po tem programu so ubili več kot 200.000 psihiatričnih bolnikov.
Ljudi so mučili, na njih opravljali različne nepotrebne operacije, jih pustili, da zmrznejo do smrti, injicirali smrtonosne bakterije ... Eden najbolj slavnih je bil dr. Mengele, imenovan "angel smrti". Njegov kolega, Japonec Išii Širo je na podoben način pobil okrog 250.000 Kitajcev, Korejcev in Mongolcev.
Oej, vojna je vojna, bo kdo rekel. V vojni so vsi nori, zakaj bi bili zdravniki izjema. Kaj pa v miru, v državnih bolnišnicah? Kaj pa normalni, zdravi zdravniki? So med njimi nasilneži? Je nasilje nad bolniki redek ali vsakdanji pojav? Posledice medicinskega nasilja niso loputanje z vrati, udarjanje po mizi in podobne malenkosti, ampak izguba zdravja in celo življenja?
Je treba koga spomniti na naše domače zdrave zdravnike, ki so bili v novejšem času obsojeni zaradi napačnega zdravljenja, opustitve dolžnega ravnanja, malomarnosti in celo umora bolnika (čeprav se temu pravno drugače reče) ali drugačnega nasilja nad bolniki.
Usodne zdravniške napake in pozabljivost
V svoji knjigi Hipokrat je bil kuhar - poti iz medicinskih in prehranskih zablod sem zapisal: "V ZDA je letno več kot 400.000 smrtnih primerov zaradi zdravniških napak. Resno poškodovanih bolnikov naj bi bilo od 10- do 20-krat več kot umrlih. Po oceni dr. Andreja Robide, izrednega profesorja pediatrije in javnega zdravja, v Sloveniji letno več kot 1000 pacientov umre zaradi škode, narejene pri zdravstveni obravnavi, medtem ko se jih 35 tisoč poškoduje. Povzema izsledke raziskave o varnosti bolnikov v zdravstvenih ustanovah iz leta 2011, ki je dokazala, da imamo patološko kulturo varnosti. Informacije skrivamo, žvižgače 'ustrelimo', odgovornosti se izogibamo, povezovanja z drugimi ne odobravamo, napake skrivamo in nove ideje aktivno uničimo."
Pravi šok je bilo razkritje znanstvenega inštituta največje nemške zdravstvene zavarovalnice AOK, ki je v poročilu na 500 straneh ugotovil, da je leta 2011 zaradi zdravniških napak v bolnišnicah umrlo 18.800 pacientov.
Kot je za časnik Delo povedal Martin Možina iz Centra za zastrupitve UKC Ljubljana, član evropske komisije za zdravila, je v Veliki Britaniji umrljivost zaradi zdravljenja petkrat višja kot v ZDA. Po njegovih besedah zdravila povzročijo 67 odstotkov vseh zastrupitev v Sloveniji.
Bolniki ne zbolevajo in umirajo samo zaradi zdravniških napak in nevarnih zdravil, temveč tudi zaradi vgrajenih materialov. Zaradi slabe kakovosti umetnih kolkov so leta 2013 v Veliki Britaniji več kot 40 tisoč bolnikov, ki so jim zamenjali kolk, pozvali k rednemu preverjanju ravni kobalta in kroma v krvi ter vsakoletnemu opravljanju pregledov z magnetno resonanco ali ultrazvokom zaradi preverjanja morebitne poškodovanosti bližnjih tkiv. Nekaj tisoč odškodovanih bolnikov je vložilo tožbe, zahtevane odškodnine gredo v milijone funtov.
Kirurški predmeti ostajajo v telesu
Krivda zdravstvenega sistema
V poročilu mednarodne nadzorne komisije, ki je opravila izredni strokovni nadzor nad programom srčne kirurgije v UKC Ljubljana, so ugotovili, da je na oddelku otroške srčne kirurgije v sedmih letih (2007-2014) umrlo 30 otrok, število umrlih zaradi neustreznega zdravljenja pa je bilo težko ugotoviti, ker je imela komisija težave pri pridobivanju dokumentacije o zdravljenju, za nekatere bolnike ni bilo dokumentacije ali pa je ta bila pomanjkljiva. Zanesljivo so ugotovili, da so v samo enem letu zaradi zdravniške napake umrli štirje otroci.
Nič od tega ne sme biti pozabljeno, ko govorimo o nasilju nad zdravniki. Nasilje nad zdravniki in zdravstvenim osebjem je povzročeno z delovanjem zdravstvenega sistema, v katerem se zdravniki borijo zgolj za svoj ugodnejši položaj, kar je povsem legitimno, in ne za koristi bolnikov. Obravnavati nasilje nad zdravniki in ne videti objektivnega nasilja v medicini ter subjektivnega nasilja zdravnikov in zdravstvenega osebja je zloraba. Obtožiti bolnike, ki treskajo z vrati, udarjajo po mizi, se derejo, žalijo …, in iz tega skonstruirati "če te v službi ustrelijo, te pač ustrelijo" je patološko.
Zdravniki nam dopovedujejo, da so jeza, bes in nasilnost posledica razlike med zmožnostjo zdravstvenega sistema in tem, kar politiki obljubljajo, da bodo bolniki dobili oziroma do česar so upravičeni. To ni res. Temeljni vzrok je razlika med obljubami sodobne medicine, ki si je v imenu lažne lastne vsemogočnosti ustvarila monopol, nedotakljivost in državno zaščito (prepovedala vse druge oblike zdravljenja) in njeno dejansko učinkovitostjo ter žaljivim podrejanjem bolnika v objekt medicinske obravnave. Še vedno je večina bolezni neozdravljivih, letnega prirastka pri nobeni kronični bolezni nismo zmanjšali, zdravljenje poteka počasi, z dvomljivimi rezultati in neštetimi stranskimi neželenimi posledicami. Razočaranost (razlika med pričakovanim in dobljenim) nad zdravniki, njihovim obnašanjem in njihovo uspešnostjo je nekaj, kar je vredno pozornosti zdravnikov in njihove zbornice.
Ne videti neuspeha velike medicine, zdravniškega napuha, arogance, neodgovornosti, poniževanja bolnika v objekt medicinske obravnave, ne videti velike prizadetosti, razočaranosti in trpljenja bolnikov, kar medicina nujno povzroča, je prvovrstno nasilje nad resnico in nad državljani.
Napačne diagnoze in prognoze
Oblike nasilja nad bolniki: napačne diagnoze, napačno zdravljenje, napačne prognoze, nespoštljiv odnos, nespoštovanje časa bolnikov (milijone ur zapravimo v čakalnicah, čeprav je velika večina naročena ob določeni uri), dolge čakalne vrste, uporaba bolnikom nerazumljivih besed, nepojasnjevanje poteka zdravljenja, nesprejemanje necepljenih otrok, prisilno zdravljenje, prisilno cepljenje, prepoved uporabe alternativnih (tradicionalnih) metod zdravljenja … Vse te oblike nasilja so tako običajne, tako vsakdanje, da jih nihče več ne jemlje kot nasilje, ampak kot normalen sestavni del zdravstvene oskrbe. Dvomim, da obstaja bolnik, ki ni bil deležen medicinskega nasilja.
Zdravniki so najvplivnejši del zdravstvenega sistema, a zdravniki niso zgolj v ordinacijah. Veliko je mnogo vplivnejših v ministrstvu za zdravje, javni agenciji za zdravila, nacionalnem inštitutu za zdravje, zdravniški zbornici, na medicinski fakulteti, raziskovalnih inštitucijah, farmacevtskih tovarnah …
Če parafraziram prestrašeno zdravnico: "Pri sodobni medicini je pa tako, vsaj kar se z drugimi bolniki pogovarjamo, kot da smo mi neko potrošno blago. Če te v zdravstvenem sistemu ponižujejo, poškodujejo, pohabijo ali celo ubijejo, te pač ponižujejo, poškodujejo, pohabijo ali ubijejo. Če iz bolnišnice ali ordinacije prideš domov zdrav, prideš. In to je to."
Sem nenasilen in sem proti vsakršnemu nasilju. Poskušam zgolj razumeti, zakaj so skoraj vsi zdravniki deležni nasilja od bolnikov. Bolj kot očitno je to naravna posledica delovanja zdravstvenega sistema, ki se je z nobenimi varnostniki ne da odpraviti. Edini način je spremenjen položaj bolnika in njegovega zdravnika: bolnik naj bo aktiven subjekt (samozdravljenja), zdravnik pa naj ima možnost za svojega bolnika izbrati kateri koli način zdravljenja in ne sme biti zavezan zgolj farmaciji. Medicina se mora iztrgati iz primeža farmacije in ne sme biti del državnega prisilnega aparata.
Tudi na natakarja smo jezni, čeprav je slabo hrano pripravil kuhar. Če smo že jezni, bodimo jezni na prave ljudi in ustanove, tiste, ki so nam vse to zakuhali.
