Urška Mlinarič
Velikonočne praznike še preživlja med svojimi sestrami iz reda hčera Marije Pomočnice na ljubljanskem Rakovniku, ki jih je kot višja predstojnica slovensko-hrvaške inšpektorije vodila zadnje desetletje. Nato se bo 17. aprila podala naproti novim izzivom v poslanstvu služenja Bogu in Katoliški cerkvi v Sloveniji. Petinpetdesetletno sestro Marijo Šimenc, salezijanko, so škofje in pomožni škofje pred meseci imenovali za generalno tajnico Slovenske škofovske konference (SŠK). V izrazito hierarhični instituciji moških bo stopala po poti, ki sta jo pred tem tlakovala danes novomeški škof Andrej Saje, ki je bil generalni tajnik med letoma 2003 in 2013, in poslavljajoči se generalni tajnik, frančiškan Tadej Strehovec, ki je bil zelo aktiven kot civilnodružbeni predstavnik v obeh družinskih referendumih. Funkcija generalnega tajnika je pomemben in tudi zelo izpostavljen položaj v cerkveni hierarhiji. Poleg tega, da pomaga pri pridobivanju informacij, ki jih škofje potrebujejo za delovanje škofovske konference, povezuje in usklajuje posamezna delovna telesa in urade ter se povezuje z drugimi škofovskimi konferencami, pogosto v javnosti nastopa v imenu SŠK.
Spodbuda papeža Frančiška
Ob zavedanju, da se ji letos izteka drugi mandat predstojnice salezijank, pravi, je bila odprta za različne poti v Cerkvi. "Škof Saje me je v imenu vseh škofov preprosto in naravnost vprašal, ali bi sprejela omenjeno funkcijo," nam zapiše v odgovoru, kot je želela sama, zaradi nekajtedenskega bivanja v tujini. "Zdelo se mi je, da se bo treba naučiti še česa novega, ampak to ni bil zadržek," odgovori, ali je imela kaj pomislekov sprejeti nov izziv. "Po določenem času, ki sem ga potrebovala za razmislek in posvetovanje s predstojnicami, sem prikimala." Da je bila postavljena na to funkcijo, pripisuje tudi papežu Frančišku, ki je krajevne Cerkve večkrat spodbujal k vključevanju žensk v delo v Cerkvi. "V Sloveniji je v raznih cerkvenih ustanovah zaposlenih nemalo zelo sposobnih, strokovnih, izkušenih žensk, ki naredijo veliko veliko dobrega," meni Marija Šimenc.
Velika noč ni družinski praznik, ampak je doživetje milosti
O stereotipu redovnic kot tihih, ponižnih, nemočnih je za Dnevnik nedavno dejala. "Kjer je življenje, tam stereotipi umrejo. Vsak narod ima kake svoje stereotipe in očitno je nam, Slovencem, všeč ta o raznih močnih in nemočnih … Tako se nam ni treba premakniti naprej, v kako novo misel, večjo originalnost." In še to doda, da je redovniška skupnost, ki ji pripada, že pred desetletji odprla teološko in pedagoško razmišljanje o izvirnem prispevku ženske v družbi in Cerkvi. "Hočem reči, da ne razglabljamo o enakopravnosti med spoloma … Razmišljanje v naši skupnosti gre bolj v smer, kaj lahko ženska prispeva sebi lastnega, izvirnega v ožjo in širšo skupnost."
Dela z ekipo, ki jo bo pričakala na sedežu SŠK, se že veseli. Naloga oziroma osebna nota, ki jo želi dati tej pomembni funkciji, je veselje. "In da se čim prej naučim, kako naj poteka izvrševanje nalog generalne tajnice."
Na vprašanje, ali jo bodo morali škofje ubogati, odvrne, da ne gre za to, kdo bo koga ubogal. "V delovnih ekipah si ljudje vzajemno prisluhnejo in spoštujejo profesionalno mnenje ter predloge."
Svoje poslanstvo je sprejela pri petnajstih
Odločitev, da postane redovnica, je sestra Mojca, kot ji pravijo domači in tudi vsi drugi, ki jo poznajo, sprejela že pri 15 letih na duhovnih vajah pri salezijankah na Bledu. "Preprosto sem začutila, da je to to." Ta red je v primerjavi z nekaterimi drugimi bolj kontemplativnimi precej odprt, saj so ves čas med ljudmi, predvsem z mladimi. Zanje, po vzoru don Boska, pripravljajo duhovne in izobraževalne programe, sestre poučujejo verouk, sodelujejo pri pripravi vsebin za poletne oratorijske tedne za otroke.
Že kot redovnica je najprej zaključila študij italijanskega in slovenskega jezika na Filozofski fakulteti v Ljubljani, doktorirala je v Rimu na Salezijanski papeški univerzi iz vzgoje duhovniških in redovniških poklicev.
Rodila se je v Dolu pri Ljubljani, v kmečki družini, kjer je odraščala s sestro in tremi brati. Eden od njih, Janez, je danes župnik v Kranjski Gori. Na družino jo tudi vežejo prijetni spomini na praznik velike noči, na katerega so se skupaj pripravljali. "V spominu imam še veliko bolj velikonočne praznike, ki smo jih obhajali v Rimu v času noviciata. Šle smo k obredom v baziliko sv. Petra. Svetovno!"
"Velika noč ni družinski praznik, ampak je doživetje milosti, ki bi človeka potegnila ven iz udobnega fotelja," doda.
O podobi RKC na Slovenskem in tem, koliko je sama k njej prispevala, pravi, da je "podoba velikokrat takšna, kot smo tisti, ki jo gledamo. "Ali kot mi je reklo neko dekle: 'Tvoj pogled na Cerkev je odvisen od razdalje, s katere jo gledaš.' "Meni je Cerkev kot kontekst spodbujajočih odnosov ter kot skupnost, v kateri je mogoče odkrivati duhovno dimenzijo življenja, povezano z Jezusom Kristusom, preprosto všeč. Ko se pogovarjam z ljudmi na terenu, s presenečenjem opažam, da je podoba Cerkve pravzaprav boljša, kot bi jo nekateri želeli prikazati. Zato jo sama dojemam kot gradbišče in ne kot hotel."
"Drevo, ki pada, povzroči mnogo več hrupa od celega gozda, ki raste, pravijo Italijani," pove o škandalih zadnjega desetletja, ki so zaznamovali RKC na Slovenskem. In poudari: "Cerkev imam rada, ker je kot rastoči gozd mnogih in različnih dreves. Moj prispevek pa bo v okviru mojih delovnih nalog, ki jih bom počasi spoznala."
