Bilo je vnaprej jasno, da bo trideseta obletnica osamosvojitve velik cirkus, pa vendar si nisem mislil, da se bo to dogajalo tako na glas. Ne bom ravno rekel, da je bilo hudo, bilo pa je nadležno. Že zato, ker tudi ignoriranje psihoze in nesodelovanje pri ritualih zahteva skoraj toliko mentalne energije kot vdajanje in sodelovanje sámo.
Časovni markerji
V človekovi naravi je, da se spominjamo pomembnih dogodkov. Pomembnih za posameznika in za skupnost. Srečnih in nesrečnih dogodkov. Proslavljamo rojstne dneve in obletnice smrti, poroke, mature pa obletnice zgodovinskih dogodkov, recimo začetke in konce vojn, zmage in poraze, celo zločine, celo naravne katastrofe.
Kot družbena bitja smo si omislili praznike, proslave in obletnice, ki svečano podružbljajo človekovo in narodovo potrebo po občutku za vpetost v čas in minevanje časa. Slavimo datume rojstva ali smrti velikih ljudi in v desetletnem, stoletnem, tisočletnem merilu štopamo obstojnost družbenih pojavov in političnih tvorb. V enakomernih intervalih se prepuščamo inerciji in prilagodljivosti spomina, ki ne bo nikdar zbledel in izgubil simbolike. Držimo se časovnih markerjev, ki opominjajo na neobstoječe, namišljene, pa vendar ne manj simbolične dogodke. Spominjamo se tako, kot nam individualno in konsenzualno paše. In tega, kar nam paše.
Stvar generacij
Proslavljanje tridesete obletnice osamosvojitve ni bilo tako pompozno zato, ker je bila obletnica ravno okrogla ali ker bi bila že tako visoka. Ker niti ni. Ker je še smešno nizka. Država je načeloma večja od posameznika, zato je tudi ni mogoče zanesljivo meriti z raztežajem normalno dolgega človeškega življenja. To je bolj stvar generacij (in generacij).
Sam sem tako ali tako prepričan, da iz slovenske osamosvojitve delamo vsake toliko tak ekstra silen ritual samo zato, ker se večina državljanov dogodkov pred tridesetimi leti spominja še osebno in ker se mi sami vidimo ali ne vidimo v okviru te recentne zgodovine.
Ko bo Slovenija enkrat stara sto, dvesto let in ko nas ne bo več - in predvsem, ko ne bo več osamosvojiteljev, ki so zdaj še glavni promotorji proslavljanja -, iz dneva državnosti zagotovo ne bomo delali takega cirkusa vsakih deset let, temveč verjetno samo vsakih petdeset ali kvečjemu sto.
Razočaranje, ne brezbrižnost
Pomemben motiv za letošnje tem intenzivnejše proslavljanje osamosvojitve Slovenije pa je tudi politično nezadovoljstvo. To zveni kontradiktorno, vendar je po svoje logično. Primarni motiv takih državnih, državljanskih, državotvornih obletnic je seveda ponos - ne manjši pa je lahko tudi pomanjkanje ponosa.
Pri tem ne gre toliko za brezbrižnost, temveč bolj za razočaranje. Proslavljanje suverenosti je ujeto v kontradiktorno zanko. Časovno in spominsko. Dejstvo, da slavimo samostojno Slovenijo kot izpolnitev tako imenovanih tisočletnih sanj naših prednikov - kar je tako zgodovinski kot psihološki nesmisel -, ne more bistveno prispevati k državljanskemu zadovoljstvu. Prej k nezadovoljstvu. Dokler nas bo še toliko in toliko živih, ki smo osamosvojitev doživeli - in to ne glede na to, kaj smo si od nje obetali -, bo motiv proslavljanja tudi razočaranje.
Kam paše ponos?
Zakaj je toliko Slovencev - domnevno celi dve tretjini - nezadovoljnih s Slovenijo, kakršna po tridesetih letih je? Možnih odgovorov je veliko. Nekateri so pogojeni časovno, nekateri pa psihološko. Med prvimi je recimo ta, da je ravno ob tridesetletnici na oblasti vlada, ki je ljudje precej množično ne lajkajo. (Namenoma sem uporabil to besedo: državo in oblast lajkamo ali dislajkamo podobno kot vsebino na facebooku. Tako trivialno je dandanes to.)
Med drugimi, psihološkimi razlogi pa je po mojem glavni ta, da pač vedno mora biti nekdo kriv. V človekovi naravi ni samo spominjanje pomembnih dogodkov, temveč tudi iskanje krivcev. Krivcev za višjo silo kot korono ali krivcev za konkretno stanje v državi oziroma državljansko nelagodje.
Kakorkoli, razlogov za razočaranje in razlogov za veselje je veliko - kar pa niso nujno tudi razlogi za proslavljanje. A neproslavljanje bi bilo v nasprotju s človekovo naravo. In dokler bomo to delali v skladu s človekovo naravo, bo neizogiben del praznika tudi nezadovoljstvo. Zadovoljstvo, srečo in ponos pa naj si preživeli osamosvojitelji in njihovi fani zataknejo v svojo gumbnico, ne našo. Kar tja pač najlepše paše.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
