Povpraševanje po kirurških in nekirurških lepotnih posegih povsod po svetu hitro narašča, čeprav natančno število opravljenih tovrstnih postopkov ni znano, saj njihovi izvajalci teh podatkov niso dolžni objavljati. Samo v ZDA naj bi lani opravili za 42 odstotkov več postopkov z uporabo polnil oziroma "filerjev" in za 40 odstotkov več postopkov z uporabo botulinskega toksina (botoksa). Jasno je tudi, da imajo ljudje, ki se odločajo za lepotne posege, pogosteje težave z duševnim zdravjem, v prispevku za The Conversation ugotavljata Gemma Sharp (Univerza Monash) in Nichola Rumsey (Univerza zahodne Anglije).
Popačena predstava o delu telesa, ki ga želijo popraviti
Popačeno doživljanje lastnega telesa je glavni vzrok za zatekanje k lepotnim posegom vseh vrst. Ljudje imajo običajno popačeno predstavo o tistem delu telesa, ki ga želijo popraviti z lepotnim posegom. Če je to nos, se bodo odločili za njegovo korekcijo oziroma rinoplastiko. Hude motnje pri doživljanju lastnega telesa so glavna značilnost več duševnih bolezni. Pri ljudeh, ki se zatekajo k lepotnim posegom, je najpogostejša dismorfna telesna motnja. Ta je prisotna pri okoli enem do treh odstotkih vseh prebivalcev, medtem ko v skupinah ljudi, ki se odločajo za te posege, ta delež znaša od 16 do 23 odstotkov. Oseba z dismorfno telesno motnjo se preveč ali celo obsedeno ukvarja z eno ali več svojimi telesnimi pomanjkljivostmi, ki jih drugi ljudje sploh ne opazijo oziroma se jim zdijo nepomembne. Pri ljudeh z dismorfno telesno motnjo lahko zaradi obremenjenosti s telesnimi pomanjkljivostmi opazimo značilne oblike vedenja, kot sta večurno opazovanje določenih delov telesa v ogledalu in primerjanje svojega videza z videzom drugih.
Te težave lahko zelo negativno vplivajo na človekovo vsakdanje življenje. Nekateri pacienti so celo v takšni stiski, da le s težavo zapustijo svoj dom ali večerjajo samo s člani svoje družine, ker se bojijo, da jih bodo videli drugi ljudje. Ker stiske, povezane z dismorfno telesno motnjo, očitno izvirajo iz težav, povezanih s telesnim videzom, zveni popolnoma smiselno, da nekdo s to motnjo raje poišče pomoč na lepotni kliniki kot na kliniki za duševne bolezni.
Osebe z dismorfno motnjo doživljajo duševne stiske zaradi namišljene telesne hibe ali manjše lepotne napake
Težava je v tem, da se ljudje z dismorfno telesno motnjo po opravljenem lepotnem posegu počutijo enako ali še huje kot prej. Nekateri postanejo še bolj obsedeni s svojo domnevno telesno pomanjkljivostjo in se odločijo za dodatne lepotne posege. Pacienti z dismorfno telesno motnjo tudi pogosteje sprožijo pravne postopke zoper svoje lepotne kirurge, ker menijo, da jim lepotni posegi po njihovi krivdi niso prinesli želenih rezultatov. Iz tega razloga dismorfna telesna motnja med izvajalci lepotnih posegov na splošno velja za "rdečo zastavico" oziroma kontraindikacijo (razlog, da se poseg ne izvede). Toda stvari še vedno niso povsem jasne. Nekatere študije so pokazale, da se lahko simptomi bolezni pri ljudeh z dismorfno telesno motnjo po nekem lepotnem posegu izboljšajo, vendar se njihova obsedenost potem pogosto preusmeri na drug del telesa. To pomeni, da je bolezen pri njih prisotna še naprej.
Kaj pa druge duševne motnje?
Dismorfna telesna motnja je daleč najbolje proučena duševna motnja, vendar ni edina, ki jo je mogoče povezati s slabimi rezultati lepotnih posegov. Nedavna sistematična analiza izsledkov več študij je pokazala, da so stopnje depresije (od pet do 26 odstotkov), tesnobnosti (od enajst do 22 odstotkov) in osebnostnih motenj (od nič do 53 odstotkov) pri ljudeh, ki se zatekajo k lepotnim posegom, višje kot pri drugih prebivalcih (depresija deset odstotkov, tesnobnost 16 odstotkov in osebnostne motnje 12 odstotkov). Toda te podatke bi morali interpretirati z določeno mero previdnosti, saj so precej odvisni od tega, na kakšen način je pri pacientih postavljena diagnoza - ali po pogovoru z zdravnikom specialistom (višji delež) ali po izpolnitvi vprašalnika o duševnih težavah (nižji delež). Druge duševne motnje niso tako dobro raziskane. To je verjetno posledica dejstva, da je glavna značilnost dismorfne telesne motnje osredotočenost na telesni videz, zato je logično, da so raziskave, povezane z lepotnimi posegi, osredotočene predvsem nanjo in manj na druge vrste psihiatričnih motenj.
Kako lahko ukrepamo?
Idealno bi bilo, če bi bili vsi lepotni kirurgi in drugi izvajalci lepotnih posegov ustrezno usposobljeni za hitro, rutinsko podajanje ocen o primernosti pacientov za posege. Tisti, pri katerih ugotovijo, da jim poseg najverjetneje ne bo prinesel psihičnih koristi, bi morali opraviti še dodaten pregled pri strokovnjaku za duševno zdravje. Ta naj vključuje poglobljen pogovor s specialistom o motivih za poseg in izpolnitev več standardnih vprašalnikov o duševnem zdravju.
Če se med postopkom ocenjevanja izkaže, da ima pacient duševne težave, to še ne pomeni, da bo strokovnjak za duševno zdravje poseg odsvetoval. Predlagati utegne, naj pacient najprej prestane ustrezno psihološko zdravljenje za odpravo duševne težave, preden pri njem opravijo želeni lepotni poseg. Trenutno je izvedba postopkov ocenjevanja, ali je pacient primeren za neki poseg ali ne, v estetski medicini, zlasti pri nekirurških posegih, kot sta vbrizgavanje polnil in botoksa, zgolj priporočena, ni pa obvezna. V skladu s smernicami jih je treba opraviti, če pacient kaže znake resnih psihičnih težav. To pomeni, da se zanašamo na sposobnost izvajalcev lepotnih posegov, da zaznajo te težave, čeprav so bili na medicinski fakulteti deležni le osnovnega usposabljanja iz psihologije in čeprav lahko imajo velike finančne koristi, če se ne zmenijo za te diagnoze.
Ne nazadnje bi morali lepotni kirurgi pri obravnavanju pacientov, ki želijo neki lepotni poseg opraviti iz psiholoških razlogov in ne iz medicinskih, njihovo dobrobit postaviti na prvo mesto tako zavoljo poklicne integritete kot zato, da bi se zaščitili pred morebitnimi tožbami. Zadovoljstvo pacientov bi bilo zagotovo precej večje, če bi postopek ocenjevanja postal obvezen za vse paciente, ki si želijo opraviti kakršenkoli lepotni poseg.
