Maročani niso in ne želijo biti člani Afriške unije, edini na kontinentu, kot da Afriki ne bi želeli pripadati. Z afriškimi deželami nimajo odprtih meja: tista najdaljša z Alžirijo je sploh zaprta, območje Zahodne Sahare, ki ga del sveta priznava kot samostojno deželo, drugi del pa se dela, kot da te ni, so Maročani preprosto zavzeli. Natančneje, zavzeli njegov velik del, nekaj malega so pustili Mavretaniji, s katero se na razmejitvenem območju gledajo preko puškinih cevi. Edina kopenska meja, ki je iz Maroka odprta, je tako tista s Španijo. Da, prav ste prebrali - s Španijo! Ta ima preko Gibraltarske ožine dve enklavi (Ceuta in Mellila), obe sta na ozemlju Maroka. Zdi se, da Maročanom neposredni stiki z Evropejci godijo, z njihovimi Afričani pač ne.

Evropa Maroku nasploh diši. Prav od tu so v srednjem veku muslimanska, pretežno mavrska plemena vdirala preko morja v Španijo in vse tja do Francije, kjer jih je v zgodovinski bitki leta 721 porazil Karel Martel in rešil Evropo pred islamsko vero. Španci so jih trpeli še skoraj tisočletje, ko sta jih čez morje nazaj pognala Izabela Kastiljska in Ferdinand Aragonski.

Maroko je bil tisti čas že močna muslimanska utrdba: plemena so se na njegovem današnjem ozemlju prvič združila že v osmem stoletju, nekaj časa so vladali sami, nekaj časa so jim vladali drugi, vse do 19. stoletja, ko so svoje lovke tja stegnili Francozi. Ti si jih sicer niso povsem podredili, so pa odločali o vsem. Dokončna osvoboditev je sledila leta 1957, ko so se dogovorili najprej s Francozi, nato še s Španci in nastala je nova, neodvisna kraljevina, kot jo poznamo še danes. Nekakšna parlamentarna monarhija, kjer ima kralj sicer glavno besedo, a o tem in onem le mora vprašati parlament. Z Islamom kot državno in skoraj edino vero - le en odstotek državljanov je krščanske vere, nekaj malega imajo tudi Judov.

Dežela sončnega zahoda

Neodvisni Maroko je začel svojo osamljeno, neodvisno politiko. Dežela se je razvijala hitro in dokaj učinkovito. danes je nekakšna posrečena mešanica zahodne civilizacije, starih, afriških običajev, narodov, jezikov, interesov ... Beseda Maroko izhaja iz imena mesta Marakeš, njihovega zgodovinsko najpomembnejšega kraja, Arabci mu pravijo kar al-Maghrib (Zahod ali, natančneje, Dežela sončnega zahoda). A da ne bo pomote: čeprav Maroko geografsko sodi v območje, ki ga uvrščamo v Arabijo, čeprav so tam islamske vere in razumejo arabsko, se oni najpogosteje predstavijo kot Maročani.

Piči, Roko, za Maroko je bila zelo priljubljena pesem v naši nekdanji državi. Pa smo šli pogledat! Maroko meri dobrih 446.500 kvadratnih kilometrov, kar ga uvršča na 57. mesto na svetu, podobne velikosti je kot Kalifornija v ZDA ali, povedano drugače, velik je za približno 22 Slovenij. A kaj, ko je več kot polovica tega ozemlja v puščavi, s katero si nimaš kaj početi. Pesek, ogromno peska, sipine, kamor seže oko. Maročanov je 37 milijonov (za dobrih 18 Slovenij), kar pomeni, da so v povprečju nekoliko manj na gosto poseljeni, v resnici pa mnogo bolj. Maroko je namreč večinoma naseljen le v ozkem obmorskem pasu, kjer najdemo tudi vsa njegova večja in pomembna mesta.

Dežela leži ob dveh velikih morjih: na zahodu ob Atlantskem oceanu, na severu ob Sredozemskem morju; tudi Gibraltarska ožina, ki ju povezuje, je del Maroka, seveda. Nekaj deset kilometrov od morja se razteza ta zeleni pas, ki se nato dvigne v mogočno gorovje Atlas - nekakšno naravno mejo med morjem in puščavo, ki se začne na drugi strani gorovja. Atlas je velikanski gorski lok, ki se na najvišji točki dvigne preko 4000 metrov. Tam pridejo na svoje tudi ljubitelji smučanja - maroška smučišča so urejena tudi na višini okrog 3000 metrov.

Atlas in Sahara

Za Atlasom se odpira na videz neskončna puščava, Sahara, največja in najbolj znana med puščavami. Najprej nekaj sto kilometrov nekakšnega polpuščavskega sveta, kjer iz peska zraste tudi redko rastje, nekakšna makija. Maročani skušajo ta del pogozditi, ozeleniti, ga pripraviti za normalno življenje. Vode namreč tu ne primanjkuje - z Atlasa se tja zliva kar nekaj zelo velikih rek. Sledi puščava, takšna, kot si jo predstavljamo in kot jo vidimo v filmih. Pesek, pesek, pesek in nič drugega kot pesek. Podjetni Maročani so sicer tudi tam posegli v naravo, zgradili nekakšne turistične postojanke, kjer radovednežem ponudijo vrhunske užitke. A v glavnem je tam pesek, s katerim si kaj prida ne moremo pomagati.

Maročani so nori na barve. Mesta so pisana, fasade različnih barv, ljudje oblečeni v vse mogoče oblike in barve oblačil. So zelo glasni in zelo gostoljubni, mimogrede te zvabijo v hišo ali poslovni prostor (običajno sta povezana) in ti že nalivajo čaj; ta je nepogrešljiv del njihove kulture. Najraje imajo metinega, ki ga pripravijo v posebnih čajnikih, ga vselej postrežejo z obilo sladkorja (nekateri, sploh ne redki, ga kar sami sladkajo - bolj ko je sladek, boljši naj bi bil). Sledi predstava, na katero so zelo ponosni. Čaj nalivajo v majhne skodelice, pri tem pa čajnik dvigajo visoko, tudi nad glavo. Višje ko je čajnik, bolj so ponosni. Ti pa gledaš in se čudiš, ko tisto malo skodelico napolni curek z metra ali dveh višine … Ob čaju radi postrežejo z datlji - njihovim zaščitnim znakom. Če jih marate, potem Maroko preprosto morate obiskati: nikjer ne boste našli tako velikih, tako sočnih, tako sladkih. Dežela sladkorja, porečete: sladek čaj, sladki datlji, tudi slaščic jim ne manjka. Tistih najbolj sladkih, seveda.

Za ljubitelje križank še nekaj na hitro: Maročani plačujejo z dirhami - dobrih deset jih dobiš za en evro. Dirham je skorajda sveti denar. Iz države ga ne smeš odnesti, zato pa so menjalnice na vsakem koraku. V dirhamih se plačuje, le na najbolj razvitih območjih vzamejo tudi evre (seveda po tečaju, ki je zelo ugoden zanje). Zato mora turist že vnaprej računati na nekajodstotno izgubo ob menjavi denarja ali pri dvigu na bankomatih. Je pa res, da plačilne kartice pospešeno prodirajo in v modernem Maroku denarja skoraj več ne potrebuješ.

Uradni jezik je arabščina, a to ni tisti jezik, ki ga govorijo njihovi arabski sosedje. Je nekakšna maroška arabščina, sami jeziku pravijo darija. Je nekakšna mešanica arabščine, berberščine in primesi evropskih jezikov; Maročan in Egipčan, ki bi govorila vsak v svojem jeziku, bi se le stežka sporazumela. V šolah se učijo te njihove arabščine, ob njej pa še ta prave arabščine, francoščine in drugih jezikov. A, roko na srce, učijo se sila neradi. Pravijo, da je še danes skoraj polovica Maročanov nepismenih, čeprav je populacija mlada (mlajših od petnajst let je v deželi že polovica). A kdo bi hodil v šole, če to ni z zakonom predpisano, ni tako?

V Maroku je največ Berberov ali Imazigov (tudi Amazigov). To staro ljudstvo so poznali že stari Grki, v rimskih časih pa se je sloviti kartažanski vojskovodja Hanibal ob napadu na Rim opiral prav na njihove vojaške sposobnosti. Ne vemo sicer, kako so se v tisti zgodbi znašli sloni (v Maroku jih pač ni), pa kljub temu ... Berberi je skupno ime za plemena, ki so živela na tej ali oni strani Atlasa. Ne smemo jih zamenjevati z beduini - to so tisti, ki se, praviloma na kamelah, potepajo in selijo gor in dol po puščavi. Berberi so stacionirani, so živinorejci, a predvsem poljedelci, ukvarjajo pa se tudi s številnimi obrtmi. Če se potepaš po Maroku, nanje naletiš povsod. Zelo so ponosni na svojo kulturo, tradicijo, običaje, ki ti jih, ob primernem plačilu seveda, tudi radi pokažejo. Preproge, denimo, ne zaostajajo veliko za tistimi slovitimi iz Perzije, Turčije ali dežel, ki se končajo na -stan.

Maroko ima kar nekaj velikih mest, tudi večmilijonskih. Največja je Casablanca, za katero smo slišali vsi - če ne zaradi drugega pa zaradi filma, v katerem sta navduševala glavni frajer tistih let Humphrey Bogart in prelestna Ingrid Bergman. Casablanca je velikanska, šteje skoraj štiri milijone prebivalcev in velja za nekakšno gospodarsko, metropolitansko prestolnico države. Sicer pa moderno velemesto, kakršnih po svetu najdemo vse več. Uradna prestolnica je skoraj dvomilijonski Rabat, kjer so kralj in vse pomembnejše ustanove.

Fes in Marakeš, medina in riad

Vsekakor je treba omeniti vsaj še Fes in Marakeš, oba z okrog milijon prebivalci in oba sta v preteklosti bila prestolnica in odigrala zelo pomembno vlogo. Fes velja za nekakšno duhovno prestolnico islama. Tam najdemo najstarejšo univerzo na svetu Karueein, ki jo je pri očetu, bogatem trgovcu, že leta 859 izprosila Fatima al-Fihri, univerza pa deluje še danes in izobražuje nadobudne islamske učenjake iz Maroka in tudi drugih dežel. Marakeš, "rdeče mesto" (večina hiš je namreč rdečih), je kulturna prestolnica, mesto, v katero zavijejo ljubitelji lepega, pisanega, modernega, tradicionalnega. Simbol Maroka, mesto, v katerem deželo izkusimo najbolj intenzivno.

Maroška mesta so si načeloma podobna. Osrednji del imenujejo medina, to je mesto znotraj obzidja, ki jih je varovalo pred tem ali onim sovražnikom. Znotraj te medine je preplet uličic, ki živijo dan in noč. Tam slišimo kakofonijo zvokov, ko obrtniki udarjajo po svojih orodjih, klice prodajalcev, ki ponujajo vse mogoče in s širokim nasmehom in odprtih rok vabijo v svojo prodajalno ali kar v hišo. Ulice so tako ozke, da po njih ne vozijo avtomobili, so pa kljub temu precej prometne. Tam stvari prenašajo osli, drugje konji, na tretjem koncu domačini potiskajo vozičke. Vsi nekaj vlečejo, prevažajo, hodijo ali postavajo in postopajo. Na vsakem koncu je restavracija - običajnih kavarn ali kakšnih bifejev ne poznajo. Priljubljeni so prodajalci sokov, ki ga iztisnejo pred vašimi očmi, iz sadja, pod težo katerega se šibijo police. Ogromno zdravja za malo denarja. Medine se delijo na nekakšne trge ali souke, kjer so skoncentrirani različni obrtniki. Ogromno je izdelkov iz usnja, lesa ali medenine.

Sredi medine so številne hiše, ki ponujajo prenočišča. Imenujejo se riad - velika, na zunaj običajno neurejena hiša z velikim dvoriščem na sredi in sobami okrog in okrog. Na dvorišču je restavracija, kjer postrežejo zajtrk, vsak riad pa vodi lastnik, ki je na razpolago dan in noč. Običajno so lastniki nadvse prijazni (kot Maročani nasploh), ustrežljivi, skratka, znotraj riada dobimo ali izvemo vse potrebno. Zato nasvet turistom, predvsem samostojnim popotnikom: prenočujte na območju medine in obvezno v riadu. Neprimerno boljše kot v hotelih.

Še nekaj nas lahko navduši v Maroku. Varnost. Kriminala skoraj ni. Tudi samo dekle se počuti varno, največ, česar bo deležno, je kakšen grd pogled, če bo ravno kazalo preveč golote. Uličnih tatov tako rekoč ni, prodajalci so vljudni. Barantanje seveda obstaja, a to, kolikor želi plačati, je stvar posameznika. Le za orientacijo - Maročani dvignejo ceno za približno dvakrat. Morda še beseda o maroški zastavi, na katero so zelo ponosni: rdeča je in ima z zeleno zvezdo na sredi. In mobilni telefoni! Maročanov je okrog 37 milijonov, uporabnikov mobilnih telefonov pa okrog 45 milijonov. Ko odštejemo premajhne in prestare, dobimo skoraj dva telefona na človeka.

Vera je pomemben del njihove kulture. Muslimani so, a bi jih lahko označili za "mehke" vernike. Kaj to pomeni? Mošeje in džamije imajo, a niso nabito polne. Ko mujezin kliče k molitvi (tudi v Maroku petkrat na dan), le redko vidimo ljudi, ki bi poklekali sredi ulice, razprostirali svojo preprogico in se obračali proti Meki. Tudi ženske delujejo dokaj svobodno, vsekakor jih nihče ne preganja. So svobodne, mnoge sicer zavite v rute, a še zdaleč ne vse in le redkokatera ne kaže obraza.

Dobra, a enolična hrana. In nič alkohola

Dobrojedci in gurmani raje ostanite doma, Maroko nikakor ni dežela za vas! Čeprav restavracije najdete na vsakem koraku, v glavnem vse ponujajo enako ali zelo podobno hrano. Osnova je kuskus, nekakšna testenina (bolj zdrob) iz trde pšenice ali prosa. To je najbolj značilna berberska jed. Pripravimo ga ekspresno: zavremo vodo in po dveh, treh minutah kuhanja je že na mizi. Obložijo ga s kuhano zelenjavo ali mesom, oboje pripravljajo v posebnih lončenih posodah z odprtino na vrhu. Posodam rečejo tagine (tudi tajine ali tadžin), pripravljene jedi pa imenujejo po tem, kar so skuhali v njih. In tako iz restavracije v restavracijo: v vsaki najdemo kuskus in tagine na sto in en način. Le ponekod tudi meso na žaru.

Poznajo dve juhi: klasično maroško, na osnovi leče, ki jo običajno močno začinijo, in še eno podobno, v katero pa dolijejo vsaj polovico mleka. Solata je običajno mešanica iz paradižnika, paprike, čebule, oliv in listov zelene solate, vse začinjeno z olivnim oljem. Sladice so različne, v slogu baklav, z različnimi nadevi, kjer prevladujejo datlji. In to je to. Prvi dan odlično, drugi dan odlično, tretji in četrti dan zelo dobro, peti in šesti dan še preživiš, že sedmi in vse nadaljnje dni pa ... noriš.

Morda še to, da alkohola v maroških restavracijah praktično ne najdeš. Vera ga namreč odsvetuje. Ne tudi prepoveduje, saj v restavracijah z licenco lahko spiješ kozarec vina ali pivo, boš pa za to pošteno plačal. Vsaj trikrat več kot doma. Tako da mora biti potreba res huda. Tudi kadijo Maročani presenetljivo malo, a cigarete lahko kupiš.

Kot v pravljicah iz Tisoč in ene noči

Ena glavnih turističnih atrakcij v Maroku je nedvomno izlet v puščavo. Zanj si je, če začnemo v Marakešu, najbolje rezervirati nekaj dni (iz drugih mest še več). Izlet ni pretirano drag: v 70 evrov na dan so všteti prevoz, namestitev s polpenzionom in skoraj celoten program, ki je zelo atraktiven. Dokaj poceni, zlasti če upoštevamo, da Maroko ni zelo poceni destinacija - popotniki računajte na cene, ki so za približno 20 odstotkov nižje kot pri nas.

Naša skupina je izbrala tridnevni izlet. Atraktivna pot čez Atlas, obisk berberskih vasi in mestec. Ustavili smo se v Atlas studiih, nekakšnem afriškem Hollywoodu, ki je zrasel sredi puščave in kjer so bili posneti deli številnih znanih filmov (Indiana Jones, Gladiator, Mumija, Lawrence Arabski, Misija nemogoče in tudi del slovite serije Igra prestolov). Studio je tako nenavaden in veličasten, da so Ouarzazate, mesto, kjer so ga postavili, meni nič tebi nič uvrstili na Unescov v seznam svetovne kulturne dediščine. Mimogrede, Maroko se ponaša s kar devetimi.

Že malo naprej od studiev nas je čakal drugi - dolina vrtnic sredi puščave! Po še nekaj urah vožnje pa končno v Essaouro, izhodiščno točko za izlete v notranjost Sahare. Priznam, bili smo nekoliko nestrpni, saj nismo vedeli, kako bo tam. Že res, da obljubijo vse, a eno so afriške obljube, drugo pa včasih kruta realnost. A tokrat so obljube več kot držale: sredi puščave nas je pričakal luksuz kot v pravljicah iz Tisoč in ene noči.

Seveda smo se skrbno pripravili. Povprašali smo, kaj najraje jedo kamele, in izvedeli, da obožujejo sladkorne kocke. S seboj smo vzeli dodatna oblačila, v nahrbtnike pa skrili liter viskija, s katerim si bomo "dezinficirali" vse, kar bomo spili oziroma použili (viski je, jasno, z nami prišel iz Evrope). Čakale so nas kamele, vožnje s štirikolesniki ali deskanje po sipinah itd. Presenečeni smo bili že ob prihodu na postojanko, kjer so kamele lenobno poležavale po tleh in čakale, da jih zajahamo. Ker so osedlane, je ježa varna, še najbolj neprijetno je, ko se kamela dvigne. Vse skupaj je precej visoko, zato pasti ne bi bilo prijetno. A ker se kamele zibljejo počasi, ni nevarno. Pogled (tempiran je bil sončni zahod) je veličasten, barve svetlobe neverjetne. Ko so se kamele zaustavile, smo ostali odprtih ust.

Pred nami se je odprl nekakšen kamp s šotori. A kakšnimi! Luksuz, da ga težko opišeš: vsak šotor (za dve do štiri osebe) z lastno kopalnico, straniščem, vodo. Internetna povezava brezhibna, v največjem šotoru pa restavracija ("žal" s kuskusom in taginom). Ko smo pred spanjem želeli voščiti lahko noč še kamelam in jih obdariti s sladkorčki, so njihovi vodniki (vsak je skrbel za navezo petih do šestih) skoraj umrli od smeha: "Kamele vendar ne jedo sladkorja, le travo in podobno!" Je pa naš vodnik izvohal, da v nahrbtniku skrivamo steklenico viskija: "In zelo rade naredijo požirek ali dva viskija!" In nam pod nos pomolil plastenko kokakole, ki smo jo nato skrivoma napolnili z ognjeno vodo, vodnik pa jo je skrbno spravil in si z njo verjetno skrivoma krajšal dolge puščavske noči.

Slovenija? Ja, Oblak, Jan Oblak

Slovenija? Kako da ne! Oblak, Jan Oblak je vaš, ali ne? Tisti fantastični vratar, hobotnica v vratih madridskega Atletica. Luka Dončić? Nikdar slišali. Janja Garnbret? Kaj je to, nekakšna žival? Zato pa Oblak, Oblak in še enkrat Oblak! Nogomet je v Maroku namreč najpomembnejša stvar na svetu, ne le postranska, kot radi rečemo v Evropi. Na svoje nogometaše so zelo ponosni. Upravičeno, na zadnjem svetovnem prvenstvu so zasedli četrto mesto. A še bolj jih zanima nekaj drugega. "Prvaki Afrike nismo bili že skoraj 30 let. In ker po geografskem pravilu pač moramo igrati tukaj in še posebej zato, ker bo prvenstvo naslednje leto pri nas, obstaja le ena pot: osvojitev prvenstva!"

Mi poznamo Maroko tudi po fantastičnih atletih. Starejši ljubitelji kraljice športa zagotovo poznajo imena Hichama El Guerrouja in Saida Aouite, nepremagljivih srednjeprogašev izpred nekaj desetletij. Morda tudi Nawal El Moutawakel - prvo Maročanko, Arabko, Afričanko in tudi muslimanko, ki je leta 1984 osvojila zlato olimpijsko kolajno (v teku na 400 metrov z ovirami).

Še in še bi lahko razpredali o Maroku, pa še do polovice ne bi prišli. Maročani so prvi priznali neodvisnost ZDA. Prav tako so v Maroku našli najstarejši kipec ženske, strokovnjaki mu pripisujejo starost med 300 in 500 tisoč leti. Pa glavne atrakcije - največjega in najživahnejšega afriškega trga Jemaa el-Fnaa, ki se šopiri sredi marakeške medine, še omenili nismo. Za kakih petdeset mariborskih Trgov Leona Štuklja ga je (po grobi oceni), na njem pa so največja atrakcija krotilci kač, ki jih najdemo na vsakem vogalu. Prevladujejo kobre, ki lenobno poležavajo in zaplešejo svoj znameniti ples ob zvokih piščali. Za nekaj dirhamov se je mogoče slikati z njimi ali kar sredi njih. Če si upate, seveda. Pravijo, da je povsem nenevarno, da so kobram odvzeli strupnike in jih povrhu še drogirali. A kdo bi zaupal tem zvitim Maročanom …