Naj novoletni potep zaključim v Singapurju, čeprav ta otok uradno ni del Malezije. Vsaj politično (več) ne, saj se je mestna državica (na otoku je le eno mesto Singapur) od Malezije odcepila leta 1965, geografsko pa Malezijo vendarle logično zaključi. Tja odideš čez kilometer široko ožino Johor, ki loči Malezijo od Singapurja, otoku na skrajnem jugu malezijskega polotoka pa ponudi nekakšno izolacijo. Pogled nazaj: Malezija, na levo na Borneo in na desno v Indonezijo, ponuja Singapurju sijajen strateški položaj, ki ga mesto dolgo ni znalo izkoristiti.
Le kdo bi si mislil, da so na tem območju - ene od le štirih mestnih državic na svetu - še pred dvesto leti bili le močvirje in roji komarjev. Tistih ta hudih, malaričnih, seveda. Zgodovina otoka sicer sega precej dlje nazaj: že pred dvema tisočletjema so tu živeli domorodci, naselje pa je bilo zelo pomembno pristanišče v sumatrskem kraljestvu; to je padlo okrog leta 1400, ko je oblast prevzel malezijski sultan, še dobrih sto let pozneje pa so pridivjali Portugalci, ki so svojo moč gradili na Melaki in so konkurenčni in, roko na srce, strateško še precej bolje postavljeni Singapur preprosto ukinili. Izbrisali, pobili ali pregnali prebivalce, podrli hiše in vse skupaj vrnili na izhodišče: močvirje in komarje. Vse do 19. stoletja so tja zašli le posamezni ribiči ali morski gusarji, ko se jim je zgodil Raffles …
Britanci, ah ti Britanci
Thomas Stanford Raffles je po teh krajih in predvsem morjih potoval kot odposlanec Britanske vzhodnoindijske družbe, ene najbogatejših, če ne kar najbogatejše družbe tistega časa. Daljnovidni možak je v zanikrnem naselju ob reki Singapur takoj prepoznal neverjeten potencial: dal je zaustaviti ladje ter začel graditi pristanišče in trgovsko postojanko. Ko je mestu dodelil še status svobodnega pristanišča, brez dajatev na trgovino, je razvoj eksplodiral. Melaka je bila pozabljena, ljudje, družbe in z njimi kapital so začeli drveti v Singapur.
Britanci so svoje zasluge znali unovčevati. A britanski davek je po drugi strani prinašal razvoj in Singapur je postajal vse pomembnejši dejavnik na svetovnem gospodarskem zemljevidu. Po drugi svetovni vojni se je sicer vključil v novonastalo Malezijo, nekakšno zvezo območij, sultanatov in mest na polotoku, a je hitro tudi odšel po in na svoje. In Raffles? Singapurci so na svojo zgodovino ponosni: ustanovitelju mesta so posvetili manjšo četrt, po njem poimenovali eno glavnih ulic, za popoldanski čaj v hotelu Raffles pa tako ali tako velja, da, če si ga nisi privoščil, tvoj obisk v mestu sploh ne šteje.
Oče naroda
Nato se je, kot strela z jasnega, pojavil Lee Kuan Jew, oče modernega Singapurja, možak, ki se mu še danes klanjajo. Že leta 1965 je državico povedel v osamosvojitev in se, sicer ne uradno, zato pa z miselnostjo, vrgel Angležem nazaj v naročje. To, kar je Jewu uspelo v naslednjih desetletjih, je verjetno največji podvig moderne ekonomije: mesto je v nekaj desetletjih postalo najlepše in najbogatejše na svetu. Ob vsem naštetem še najbolj varno in najbolj čisto: v nekajmilijonski prestolnici ne boš videl niti najmanjše smeti, na ulici pa lahko mirne duše pustiš ležati nabito polno denarnico. In se naslednjega dne vrneš po njo, z vso njeno vsebino vred.
Način izvedbe je danes že legendaren. Lee je najprej ukazal podreti večino starih hiš, pospešeno gradil stolpnice in prebivalce naselil vanje. Mesto je očistil, dokončno uredil pristanišče, se prijazno nasmihal Angležem in v Singapur privabljal vse več kapitala. Danes je to eno od finančnih središč sveta, raj za nakupovalce s polnimi žepi, kjer so na neštete načine predstavljene vse blagovne znamke, ki v svetu nekaj veljajo. In prostor? Ni težav: Lee se je domisli preproste rešitve: prostor nam jemlje morje, torej ga preprosto zasujmo. In so ga! Trikilometrski pas morja so zasuli s peskom, na tem novem delu pa danes stoji skoraj vse, po čemer mesto slovi.
Pa Singapur niso le stolpnice, še zdaleč ne. Za naziv najlepšega mesta so zaslužni zeleni parki, ki jih najdeš vsepovsod: od najlepšega botaničnega parka (z največjo svetovno zbirko orhidej), najbolj spektakularnega akvarija, kjer najdeš največjo svetovno zbirko akvarijskih ribic, do živalskega vrta, kjer lahko vsak dan ob 9.30 pomalicaš z orangutanom, ki bo sedel na klopco in mirno zmazal svoje banane, ne ozirajoč se na goste. In ob 10. uri odšel svojo pot, ne meneč se za šokirane in navdušene obiskovalce.
Ko so se zgodbi priključili Američani in v mestu kupili velikanski še nepozidan prostor, so poskrbeli za nov vrhunec. Zgradili so najbolj imeniten hotel na svetu (Marina Bay Sands), nekakšne tri stolpnice, ki so na vrhu povezane z velikansko ploščadjo v obliki ladje, z menda najlepšim razgledom na svetu, ogromni bazeni za hotelske goste, restavracijami … V treh stolpnicah je več kot 3500 hotelskih sob, cena se začne pri 500 dolarjih na noč. Ko sva z ženo nekega večera postopala tam naokrog, je v vsaj 90 odstotkih sob gorela luč.
Na sprednji strani hotela je trgovski center, verjetno najbolj imeniten na svetu. Četudi ne boš ničesar kupil, ti že pogled na čudovite izložbe poteši brbončice. Za hotelom se razteza velikanski park (Gardens by the Bay) s svojo čudovito futuristično vsebino. Le nekaj korakov naprej najdete dirkališče formule ena, skratka luksuz brez primere. Vrhunec pa tam doživite vsak večer: najprej za neverjetni svetlobni spektakel poskrbijo v parku, kjer drevesa zažarijo in v petnajstminutnem pop-rock spektaklu utripajo na tisoč in en način. Množica obiskovalcev se nato sprehodi do nakupovalnega središča, ki je oddaljeno le 15 minut, in že zaplešejo fontane, ki, tokrat ob opernih napevih, zaplešejo v še enem spektaklu, ki mu svetu ni para.
Diktatura
In kako je Leeju uspelo? S terorjem, seveda. Kaj kolonizatorji, kaj komunisti! Teror, ki ga je v državi uvedel ta novodobni diktator, in teror, ki so ga veselo prevzeli njegovi nasledniki, je bil brez primere. Vse je temeljilo na ostrih, drakonskih, včasih že nečloveških kaznih. Za vse hude prestopke, denimo posilstvo, večje kraje ali, bog ne daj, trgovino z drogo, so brez vsake milosti obsodili na smrt. In kazen dokaj hitro tudi izvršili. Za manjše prestopke so te za dolga leta vrgli v zapor. Za prestopke, ki jih na Zahodu sploh ne štejemo za take, so uvedli visoke denarne kazni. Žvečenje na cesti, denimo: nekaj tisoč singapurskih dolarjev kazni (za en evro dobiš poldrugi singapurski dolar). Žvečenje je sploh prepovedano, žvečilko pa lahko dobiš le na zdravniški recept. Če si na podzemni železnici (ki je v bistvu bolj nadzemna) dovoliš narediti požirek vode ali drzneš ugrizniti v sendvič - 500 dolarčkov kazni! Podobno je s prehodom ceste na neoznačenem delu. Kaj šele kajenje! V javnosti se ne kadi oziroma se kadi le na označenih področjih. Ko sva se z ženo sprehodila po nekaj kilometrov dolgi centralni Orchard Road, sva opazila tri takšne ograjene predelčke, kamor se nagnete kup ljudi (običajno belopoltih), ki kot obsedeno pihajo eden v drugega. Tudi na elektronske cigarete lahko mirno pozabite, stopnja tolerance Singapurcev je tudi do te v Evropi priljubljene razvade enaka ničli. Alkohol je dovoljen, a je peklensko drag. Izvoli, če želiš: malo pivo od deset evrov navzgor, kozarec vina dvajset ...
Podobno je s homoseksualnostjo: je sicer zakonsko dovoljena, a nikomur na kraj pameti ne pride, da bi tovrstna nagnjenja kazal v javnosti. Po načelu, kaj pa, če ... Manj strogi so do prostitucije. Za dame, ki jih sicer srečaš tudi na vogalih prestižnejših ulic ali pred boljšimi hoteli, imajo posebne klube pa tudi rdečo četrt. In zanimivost: kraljice noči so oblečene, kot bi ravnokar prišle z modne revije.
In vse to praktično brez enega samega policista. Kar težko je razumeti, kako vse skupaj deluje. Že res, da so kamere povsod, a tudi njihove zapise mora nekdo pregledovati in nadzirati. Ljudje verjetno po dolgem in počez prijavljajo eden drugega oziroma vsako opaženo kršitev. Sploh pa je ljudi, tudi poučene turiste, tako strah, da nikomur ne pade na pamet delati prekrške. Na nepoučenost se nikakor ne moreš sklicevati: table z napisi, kaj vse ni dovoljeno, so na vsakem koraku.
Pravila in omejitve
V Singapurju boste zagotovo dobrodošli, pa tudi sami se boste precej boljše počutili (no, ja, kakor kdo), če se boste držali tamkajšnjih nemogočih pravil. O povezanih s kršitvijo zakona smo že govorili, ob njih pa obstaja še vrsta nezapisanih, po zakonu sicer dovoljenih, zato pa te njihova morebitna kršitev postavi v sila neprijeten položaj. Vemo že, da je Singapur država, ki ima raznoliko kombinacijo kultur in ljudstev. Tudi zaradi tega je lahko bonton vedenja zelo zmeden in zapleten - vse je odvisno od tega, s pripadnikom katerega naroda imaš opraviti.
Začnimo s pozdravi. Zaželen je nasmeh, z večino tudi rokovanje. Če se v prostoru rokujete z nekom, potem se morate rokovati z vsemi. In vselej najprej z ženskami. A pozor! Muslimanski moški se z ženskami ne rokujejo, tudi njihove ženske si medsebojno v glavnem le pokimajo v pozdrav. Med pogovarjanjem so za Singapurce od besed pomembnejše mimika in geste. Zato pozor: vsak premik obraznih mišic ima svoj pomen, kaj šele privzdig obrvi ali kakšen dotik nosu. Pa naj te še tako srbi … Nikoli se ne pogovarjajte o politiki ali o veri. Za oboje lahko pričakujete kakšno prijavo, potem pa dokazuj, kaj si v resnici mislil.
Dotikanje je v bistvu nevljudno, včasih že tudi nesramno. Glave drugih se nikakor ne smemo dotakniti, saj vsaka velja za sveto. Kazanje nog je sila nevljudno, noge sicer niso svete, veljajo pa za umazane … Kazanje s prstom na nekaj ali celo na nekoga pa tako ali tako velja za tako nesramno, da si že skoraj zasluži zapor. Kaj šele zaljubljenci: da si ne bi drznili kazati svojih čustev v javnosti. Ali ukrasti poljub. Kaj tako nevljudnega! V zapor ...
Posebna zgodba so darila. Odpremo jih vselej šele na koncu druženja ali ob odhodu. Seveda šele, ko smo ga prej vsaj trikrat zavrnili, s čimer dokažemo, da nismo pohlepni. Če sami podarjate, pazite, da darila ne zavijete v bel papir - bela barva v tem delu sveta simbolizira žalost. Kitajcem ne podarjamo ur ali robčkov, saj oboje povezujejo s smrtjo. Malezijcem ne podarjamo alkohola (ker so večinoma muslimanske vere) in nikdar ne z levo roko. Saj veste, muslimani jo uporabljajo za tiste reči …
Dejstva
Singapur je obenem majhen otok, prestolnica in mesto. Sestavljajo ga glavni otok in 28 otočkov, z Malezijo je povezan preko dveh mostov. Skupna površina obsega dobrih 700 km² (30-krat manj od Slovenije), kjer se je nagnetlo skoraj šest milijonov ljudi. Povprečen Slovenec si tako lasti približno 90-krat več življenjskega prostora od povprečnega Singapurca. Singapur je od ekvatorja oddaljen zgolj 137 kilometrov, kar pomeni primerno klimo: prijetno stalno temperaturo (podnevi in ponoči, pozimi in poleti) med 25 in 30 stopinjami Celzija. In dež, ogromno dežja. Deževnih dni je vsako leto vsaj pol.
Pol dežele prekrivajo nebotičniki in zgradbe, druga polovica so parki, plantaže, gozdovi. Močvirij z mangrovami je vse manj, menda le še okrog štiri odstotke. Vode je malo, večinoma jo dobijo iz sosednje Malezije. Singapur je razdeljen na pet regij. Vse pomembno se dogaja v Centralni, večina jih spi v sosednjih štirih. V Centralni regiji je malo bivalnih površin, tistih nekaj pa je tako peklensko dragih, da si jih lahko privoščijo le najbogatejši.
Prebivalstvo je pisano. Največ je Kitajcev, precej pa tudi Malezijcev in Indijcev, nekaj odstotkov odpade tudi na predstavnike vseh mogočih drugih ras, barv kože ali narodov. Uradni jeziki so štirje (kitajščina, malajščina, tamilščina, angleščina), domačini pa se sporazumevajo v svojem, t. i. singapurskem narečju, nekakšni mešanici vseh štirih uradnih. To govorico lahko razume le domačin! Narodi so povsem enakopravni, enako velja za njihova verska prepričanja. Plačujejo s singapurskim dolarjem, njihova himna Naprej, Singapur je zelo priljubljena. Edino mesto Singapur je hkrati prestolnica. S svojimi neštetimi parki in vrtovi velja za nekakšen zeleni raj na Zemlji, s svojimi atrakcijami pa raj za turiste z vsega sveta.
Prebivalci so neizmerno bogati, njihov BDP je med najvišjimi na svetu, visoke cene jim zagotavljajo prestižni in častni status najdražjega mesta na svetu. Verjemite ali ne - nanj so zelo ponosni! Davki na plače so le nekajodstotni. Le kako, hudirja? Storitve v mestu so, kljub malo pobranim davkom, vrhunske: imajo menda najboljše zdravnike, najboljše šole, zagotovo najboljši mestni prevoz, njihovo letališče že leta pobira nagrado najboljšega na svetu.
Prebivalci so, razumljivo, zelo pridni in delavni, čeprav se radi in tudi precej zabavajo. V mestu zabave nikdar ne zmanjka, za večino poskrbi kar njihova multinacionalnost: vsak narod, vsaka religija ima svoje praznike, svoje festivale, svoja praznovanja. Ki so vsa po vrsti javna. Najbolj veličasten je pomladanski festival, ki oznanja prihod novega leta, vsakega 9. avgusta pa se življenje v državi ustavi: takrat se praznuje dan Singapurja, ko iz vseh zvočnikov doni tisti Naprej, Singapur.
Singapurci stavijo na storitve in manj na industrijo. So eno izmed svetovnih finančnih središč, njihovo pristanišče je drugo najprometnejše na svetu. Zelo pomemben je turizem, saj Singapur vsako leto obišče okrog 7,5 milijona turistov. Med njimi je le malo nahrbtnikarjev, večina bo tam pustila nekaj stotakov dnevno ali tisočakov ali bankovcev s še več ničlami.
Orhideje in ribice smo že omenili, to sta njihova paradna izvozna artikla, pri obeh so prepričljivo številka ena na svetu. Pa trgovina, seveda. Vsem tem domačim bogatunom in še bolj tistim, ki tja prinorijo s polnimi žepi in denarnicami, je treba ponuditi izdelke. In če kje, potem jih tam ponujajo: verjetno je ni stvari na svetu, ki je v Singapurju ne bi dobil. Razen tistih prepovedanih, seveda …
Kar imejte ga
Nobenega dvoma ni, Singapur je najlepše mesto na svetu. A tam ne bi živel nikoli. Raje postopam po zanikrnem, a mojem Mariboru, si po potrebi eno prižgem na mostu, mirne duše popijem požirek vode iz plastenke ali ugriznem v sendvič in, konec koncev, tudi pljunem na tla. Že res, da me bo kak mimoidoči grdo pogledal, a vem, da me za to ne bodo prebičali, pa tudi zakreditirati se mi ne bo treba. Malezijo in Singapur z Narciso zapuščava polna vtisov in doživetij. Navdušena, a še vedno trdno prepričana: povsod je lepo, a doma je najlepše.
