Popotnik po Islandiji vam bo navdušeno pripovedoval o aktivnih vulkanih, pa tudi tistih, ki že stoletja spijo, pa vendar nikoli ne veš, kaj se pretaka po njihovem drobovju, o Vikingih, ledenikih in ledenih jamah. O tektonski prelomnici, tisti najpomembnejši, med Evrazijo in Severno Ameriko, ki preči deželo. O dolgih dnevih avgusta, o še daljših nočeh pozimi, ko je svetlo le dobro uro na dan.
Kljub vsemu pa Islandijo še najbolj zaznamuje drugi element - voda. Eden od štirih osnovnih elementov, ob njem še zemlja, zrak in ogenj. Če ste prebrali prvi del našega potopisa, potem vam je jasno, da na Zemlji skoraj ni kotička, kjer bi se ti štirje elementi v naravi manifestirali tako izrazito kot prav na Islandiji. So stari grški filozofi potovali daleč na sever, preden so razvili svoje teorije, ki tako ali drugače veljajo še danes?
Islandija je otok in potemtakem je že v temelju obkrožen z vodo. Tukaj ne govorimo o lužicah tipa Jadransko morje, temveč o mogočnih vodah. Na eni strani Atlantik, drugi največji ocean na svetu, na drugi Severno ledeno morje, o katerem že ime pove vse, normalen človek pa še pomisli ne na to, da bi vanj pomakal prste. Ko potuješ po velikem islandskem krogu, je voda vselej na prvem mestu: krožna cesta pelje večinoma ob vodi skozi fjorde, ob in preko njih, skozi zalive, ki se zajedajo globoko v deželo, ponekod tudi sto kilometrov in več.
Vojna za polenovke
Morje je za Islandce najpomembnejša reč. Je naravni branik pred sovražniki, po drugi strani pa vir preživetja: domačini si svoje veliko bogastvo služijo predvsem na dva načina. S polenovkami (rečemo jim tudi trske), v svetu verjetno najbolj priljubljenimi ribami, ki najraje plavajo prav v morjih okrog Islandije. Menda jih nalovijo za milijon sedemsto tisoč ton letno. In ker povprečnemu človeku ta številka ne pomeni kaj dosti, poskusimo vse skupaj spremeniti v evre. Če kilogram polenovk prodajo za skromno povprečno ceno desetih evrov (pa ga še precej dražje), bi to na letni ravni zneslo 16 milijard in 700 milijonov. Ker je Islandcev zgolj 370.000, je to okrog 45.000 evrov po vsakem prebivalcu. Trska je islandski nacionalni ponos. Islandci jo sušijo, jo predelajo v omake, jo kuhajo, pečejo, cvrejo. Je njihova najljubša jed in njihov najpomembnejši izvozni artikel.
Polenovka je islandski nacionalni ponos.
Toda pozor! Trske imajo radi tudi drugod po svetu. Angleži, denimo, ki so se sredi prejšnjega stoletja odločili, da jih ne bodo več drago kupovali od Islandcev, ampak jih bodo kar sami nalovili v njihovih morjih. Lahko si predstavljate, kako so ponoreli ponosni potomci Vikingov: tako zelo, da so Veliki Britaniji napovedali vojno. Razmerje moči v tej sloviti "vojni za polenovke" je bilo približno takšno, kot če bi Slovenija napadla ZDA. A glej ga, zlomka. Potem ko so jim uničili nekaj ladij in v svet poslali številne proteste, so Islandci vojno dobili. Proti arogantnim Angležem se je obrnila vsa svetovna javnost in še danes so polenovke večinoma žrtev islandskih ladij …
Bi radi smrdeli?
Drugi neizčrpen vir zaslužka je vroča voda, ki tam nenehno bruha iz zemlje. Toplo vodo sistematično spreminjajo v energijo, ki je imajo toliko, da danes z njo ogrevajo vse domove in stavbe, poganjajo vso industrijo (kolikor je pač je), ogrevajo celo ceste, v Reykjaviku pa, da energija ne bi odšla v nič, celo del morja, ki ga danes uporabljajo kot termalno kopališče. Je pa ob teh termalnih zdraviliščih, neverjetno priljubljenih na Islandiji, treba povedati še nekaj: voda, ki prodira iz tal in polni naravne termalne bazene, je sicer izjemno topla, kopanje zunaj, čeprav je temperatura zraka pod ničlo, pa zelo prijetna izkušnja. A upoštevati je treba, da je topla, nadvse zdravilna voda polna žvepla in ima zato ustrezen vonj. Smrdi kot kuga, po gnilih jajcih. Brez skrbi, vaše kopalke bodo po nekaj pranjih izgubile neprijeten vonj, pa tudi večerja, ki si jo boste po kopanju privoščili, vam bo nekako še zdrknila po grlu … Vse za zdravje.
Islandija je leta 1915 prepovedala prodajo alkohola.
Na vsakem koraku slap
Ogromni ledeniki prevladujejo na celinskem delu države. Še pomnite - led je pojavna oblika vode. Iz ledenikov, ki večinoma pokrivajo gorovja, padajo številni slapovi, še ena od islandskih naravnih znamenitosti. Omenimo le nekaj najbolj spektakularnih in znanih - večino jih vidimo in najdemo ob cesti po južni strani otoka: Seljalandsfoss, ki pada z višine 60 metrov, Gullfoss (Zlati slap), ki je sicer visok le 32 metrov, zato pa je precej širši, Godafoss (Slap bogov), sicer le 12 metrov visok, zato pa neverjetnih 30 metrov širok slap Skogafoss itd. Prav vsak med njimi ponuja spektakularne poglede za ljubitelje fotografij in predvsem za tiste, ki take reči radi objavljate na družabnih omrežjih.
Bogataši in mi
Tistih nekaj sto tisoč Islandcem se ni treba pritoževati, vsaj kar se denarja tiče ne. Povprečna plača je okrog pet tisočakov (evrov), zajamčena dobre tri. V najboljših poklicih zaslužijo tudi po dvajset tisočakov. Mesečno, da ne bo pomote!
Je pa življenje drago, skoraj peklensko. Najem enosobnega stanovanje se začne pri poldrugem tisočaku, večerja za dva v povprečni restavraciji vas bo stala 150 evrov. Kozarec vina od dvanajst evrov navzgor, v le malo boljši restavraciji tudi dvajset in več. Piva pod deset evrov ni, kave ne pod pet. Velike izbire ni, restavracije so redke, tistih za bolj revne popotnike skoraj ni. In trgovine? Dva-do trikrat dražje kot v Sloveniji, kjer že tako ali tako ni poceni.
V opravičilo jim štejmo, da tam skoraj ničesar ni in morajo vse pripeljati. Zraste le malo poljščin, kakšen krompir, v redkih rastlinjakih tudi za vzorec druge zelenjave. Piščancev in pujsov tam ne vidiš, imajo pa krave in precej ovac. In ribe, na tisoč in en način, seveda.
Pol ovčje glave brez možganov?
Najbolj priljubljena hrana je nekakšna mesna enolončnica, v katero zmečejo ostanke in dodajo koščke ovčetine. Dvajset evrčkov za krožnik. Med ribjimi jedmi prevladuje fish & chips, priljubljena severna kombinacija, kjer dobiš nekaj poštenih kosov ocvrte polenovke in pečen krompir. Dovolj tudi za zelo lačnega - v boljši restavraciji boste odšteli okrog trideset evrov.
Ovčje meso prevladuje, predvsem tudi pri naših sosedih Hrvatih tako opevana jagnjetina, ki na Islandiji ni nič dražja od piščančjih dobrot. Meso zelo radi namakajo v različne omake, številne med njimi so sladke in za nas skoraj neužitne. Mi meso solimo, Islandci ga sladkajo. Narobe svet.
Priljubljene islandske jedi so skyr, tradicionalni mehki sir, zelo priljubljen tudi pri nas, häkari, nekakšna predjed iz koškov prekajenega mesa morskih psov, sviö, v kotlu skuhana polovica ovčje glave (brez možganov), krompir in repa in podobno.
Alkohol in nikotin
Islandija je leta 1915 zaradi "hitre progresivne degeneracije celotnega naroda" prepovedala prodajo alkohola v vseh oblikah. Z drugimi besedami: da ne bi več pili kot žolne in se napijali do nezavesti. Vendar je sedem let pozneje dovolila vino, leta 1933 pa tudi konjak zaradi pritiskov vinsko orientiranih Španije, Italije in Francije, ki so za islandske ribe plačevale z alkoholno menjavo. Odpravo prepovedi piva nobena trgovska partnerica ni zahtevala, zato je pivo ostalo prepovedano do 1. marca 1989! "Dan osvoboditve" je na Islandiji postal vsakoletni neuradni dan piva.
Pa ne le pivo, še manj razumljivo je, da si na Islandiji vse do leta 1977 lahko kupil mleko le v posebnih državnih trgovinah (milk stores). Podobno je danes z alkoholom, ki ga sicer lahko dobiš v večini boljših restavracij (po zasoljenih cenah, seveda), ob tem pa le še v specializiranih trgovinah, ki so odprte dva- do trikrat tedensko po nekaj ur dnevno, kjer se z žlahtno kapljico oborožijo domačini. Ob vikendih si dajo duška, predvsem tisti starejši se pogosto napijejo do nezavesti. Pijejo, da se napijejo, nikakor ne zaradi užitka. Je pa res, da se med mladimi ta miselnost spreminja in da je alkohola vse manj in manj.
Kajenje na Islandiji sicer ni prepovedano, zato pa na svojem desetdnevnem popotovanju po deželi nisem videl niti enega samega Islandca s cigareto v roki. Podobno kot pri nas se ne sme kaditi v zaprtih uradnih prostorih, gostinskih obratih (brez izjem), na stadionih. Že leta 2007, ko so začeli uvajati omejitve in prepovedi, se je Islandija ponašala z izredno visokim odstotkom nekadilcev - 81 odstotkov ljudi sploh nikdar ni pokusilo tobaka! Omejitve so dodale svoje in danes menda kadi le vsak deseti Islandec, pa še ta ne v javnosti in večinoma le za vzorec. Cena škatlice, v primerjavi z vsem drugim, niti ni ekstremno visoka: za škatlico marlbora je treba odšteti dobrih dvanajst evrov.
Islandski vic: Ali veste, katera pijača je najbolj priljubljena na Islandiji? Ledeni čaj.
Pravila in prepovedi
Islandci so sicer zelo ponosen narod z izraženim nacionalnim nabojem, prebivalci so med seboj izredno povezani. To najbolje vidimo na različnih športnih tekmovanjih, kjer slovijo kot zelo temperamentni in predani navijači, ki znajo spoštovati zmage in tudi poraze. Spomnimo se tudi na veliko finančno krizo leta 2008, ko se je država znašla pred bankrotom. Pa so stopili skupaj, stisnili zobe, počrpali zadnje rezerve in se v zgolj dveh letih izvlekli iz krize, primanjkljaje pa pospešeno nadoknadili v zgolj nekaj letih. So zelo odprt narod, ki je med prvimi sprejel tudi vse spolno drugače misleče in čuteče. Priseljence sicer sprejema, a ti vendarle zelo težko pridobijo stalne papirje (državljanstvo, dovoljenje za bivanje in delo).
Islandski jezik je star in eden najtežjih na svetu, podoben - ničemur. So pa v njem pisali že Vikingi in se od takrat skoraj ni spremenil. Država je izredno tehnološko napredna - internet uporablja 98 odstotkov prebivalcev, število, ki govori samo zase (v Sloveniji, denimo, 87 odstotkov).
Še besedica ali dve o denarju. Islandci imajo svojo valuto - islandsko krono (za en evro jih dobiš okrog 150). A kron praktično ne vidiš: vse, tudi najmanjši zneski, se namreč plačujejo s karticami. Od vstopnine za stranišče do javnega prometa - vse! Če bo kateri državi uspelo ukiniti gotovino, bo Islandija gotovo med prvimi, pravzaprav je na to pripravljena že danes.
Omenimo še nekaj čudaških reči, ki jih v naših krajih nismo vajeni. Islandci živijo z vodo, dežjem in vetrom. Kot tujca te najlažje prepoznajo, če držiš v rokah dežnik, ki je na Islandiji skoraj prepovedan. Vsi so zaviti v dežne plašče, nepremočljive jakne in podobno, dežnik vam ostri, ledeni veter tako ali tako odpihne. So nori na avtomobile, predvsem tiste velike, po možnosti na štirikolesni pogon, s katerimi se vozijo po svojih sicer neprevoznih prostranstvih, ki jih ustvari lava. Ali v hribe na vulkane ali pod ledenike. Če kje, potem se off-road vožnje lahko naužijete na Islandiji.
Zelo radi se kopajo. Pri nizkih temperaturah skačejo v toplo, skoraj vrelo vodo. Obvezno goli - z goloto nimajo nikakršnih težav in je ne povezujejo s seksualnostjo. V njihove hiše ne smeš obut, televizije pa v njihovih domovih skoraj ne vidiš. Do leta 1987 je tam oddajal le en državni program in še to le nekaj ur na dan. Ob četrtkih sploh ne, avgusta prav tako ne, ker je bil to mesec za kolektivni televizijski dopust.
Islandci nimajo priimkov, pač pa priimek tvorijo iz očetovega imena. Fantje so (s)soni, sin od tega ali onega. Recimo Arnasson (Arnajev sin) ali Eriksson (Erikov sin) ali Petursson (Petrov sin). Dekleta so dottir, sestre od zgoraj naštetih bi se pisale Arnassdottir, Erikssdottir ali Peturssdottir.
Islandci imajo poseben smisel za humor, ki večini drugih narodov ni niti malo smešen, šale pa so večinoma povezane z ledom, vodo, mrazom itd. Denimo, ali veste katera pijača je najbolj priljubljena na Islandiji? Ledeni čaj, seveda.
So izredno vraževerni in močno verjamejo v škrate, trole in podobna pravljična bitja. Ob božiču po nebu leta trinajst škratov (ne pa en Božiček) vsak s svojo nalogo in vsak za točno določena področja. Če si priden, dobiš skromno darilce, če si poreden, dobiš krompir.
Pes - eksotična žival
Živali na Islandiji so redke, pa tudi zdi se, da jih ne marajo preveč. Začnimo pri psih: do leta 1984 so bili na Islandiji prepovedani. Verjeli so namreč, da psi prenašajo parazite, ki bi lahko ogrozili vse druge živalske vrste in še človeka. Ko jih je vraževerje minilo, so pse sicer dovolili, lastnikom pa naložili takšen davek, da so danes psi na Islandiji popolnoma eksotične živali.
Mačke so dovoljene, a jih nikjer ne vidiš. Ne vem, ali jih skrivajo po stanovanjih, v javnosti se ne pojavljajo. Za piščance in pujske smo že rekli - tam jih ni. Ob cesti od časa do časa vidiš krave, predvsem pa številne ovce. Vidiš tudi posebno pasmo islandskih konj. So prijazni, živahni, nekoliko nižji od naših in zelo primerni za jahanje. Islandci so nanje zelo ponosni in občutljivi. Zaradi strahu pred križanjem z drugimi vrstami so uvedli posebno pravilo: če konj zapusti državo, se nikdar več ne sme vrniti domov. Zato je tudi razumljivo, da drugih konj, razen islandskih, tam ne vidiš.
Po poti srečaš številne ptice. Od rac - v nekaterih lagunah se jih zbere tudi po dvajset vrst - do visokoletečih ujed. Prevladujejo pa morske ptice in med njimi - ljubitelji križank gotovo poznate ime - njorka ali alk. Na Islandiji so še posebno ponosni na puffine (mormonski ptič, vrsta njork), ki tam velja za nekakšno nacionalno žival. So kot miniaturni pingvinčki, ker se premikajo na podoben način, razlikujejo pa se po zelo barvitem kljunu. Mormončke najdete v vseh prodajalnah spominkov, od plišastih do lesenih, tistih na magnetih, obeskih itd.
Med ribami so poglavitna atrakcija kiti. Le malo je krajev na svetu, kjer bi si te največje živali na svetu lahko tako lepo ogledali v živo. S posebnimi ladjami te odpeljejo na ocean ali globoko v kakšen fjord, tam pa, če imaš srečo, zagledaš kita, ki se v vsej svoji veličastni velikosti vsakih nekaj minut požene iz vode, da bi vdihnil zrak. Dih jemajoče, veličastno! In strašljivo, pa čeprav je ladja precej varno oddaljena. Kaj, če se kitu utrga in bi se rad malo igral? Z enim udarcem mogočnega repa bi opravil z ladjo in vsemi potniki na njej.
Šport, kultura in Svetlana Makarovič
Šport je na Islandiji kljub nemogočim vremenskim razmeram precej priljubljen. Islandci so trdoživ narod, ki prenese tudi najtrše treninge. Na prvem mestu je seveda kralj nogomet, moški in ženski. Moška ekipa se je leta 2016 uvrstila na evropsko prvenstvo, dve leti pozneje pa tudi na svetovno. Pripravila je nekaj velikanskih presenečenj: v osmini finala so, denimo, izločili svoje "stare prijatelje" Angleže. Lahko si predstavljate, kakšno evforija je zmaga sprožila med narodnozavednimi Islandci!
Sicer pa so doslej Islandci osvojili štiri olimpijske kolajne - dve v atletiki (dobri so v metih in v deseteroboju), eno v judu in srebrno leta 2008 v rokometu, ki je sploh njihov paradni šport (imajo tudi kolajno z EP).
So pa Islandci še zlasti ponosni na svoj stari vikinški šport - merjenje moči za najmočnejšega na svetu. Tam so praktično nepremagljivi: ponašajo se že z devetimi svetovnimi prvaki, nekateri so zmagali po večkrat. Aktualni prvak, Julius Bjornsson, velja za najmočnejšega človeka, ki je kadarkoli živel na Zemlji.
Islandci so tudi zelo kulturni. Vsak tretji Islandec nekaj piše, številni dnevnike ali pesmi, vsak deseti pa menda objavi vsaj eno knjigo. Njihovo izročilo se prenaša v sagah, napol izmišljenih mitoloških zgodbicah, ki so jih pisali že Vikingi. Nad sagami se je navdušila tudi naša Svetlana Makarovič, ki je na Islandiji preživela nekaj let, prevedla številna dela, nekaj sag pa tudi preuredila za naš kulturni prostor.
Za konec pa še besedica o Halldorju Laxnessu (rojen kot Halldor Gudjunssohn), edinemu Islandcu, ki so ga doslej ovenčali z Nobelovo nagrado. Mojster sage, pa tudi novel, romanov, pesmi in številnih literarnih oblik je Nobelovo nagrado prejel leta 1955. Ko mu jo je leto prej pred nosom speljal Ernest Hemingway, ga je Američan menda takoj poklical, se mu opravičil in mu zagotovil, da bo naslednji on. Res je bilo tako.
Še in še bi lahko pisali in pripovedovali o Islandiji, čudežnem otoku sredi severa, kjer vidiš in najdeš stvari, kot jih nikjer drugje. Pa do Reykjavika, njihove čudovite prestolnice, ali Akureyrija, njihove severne prestolnice, in njunih čarov še prišli nismo.
Dajmo za konec besedo še Sari, turistični vodnici, ki že nekaj let tam živi in dela: "Zakaj Islandija? Sem uživačka in tukaj najdem vse, kar sem si vselej želela, predvsem veliko adrenalina. Sem tudi malo mazohistke, tu najdem tudi stvari, na katere doma nikdar ne bi pristala. Sem vedoželjna - Islandije ne moreš raziskati do konca. In rada dobro zaslužim - tukaj mi to uspeva mimogrede, čeprav dosti tudi porabim. Kakorkoli, pol leta delam na Islandiji, zaslužek pa naslednjega pol leta poženem v Južni Ameriki. Zredila se tu ne bom, si bom pa napolnila dušo in se svojih islandskih dogodivščin spominjala do konca svojih dni." Kot mi povprečni popotniki, ki smo tej čudežni deželi namenili le nekaj dni za veliki islandski krog, dolg 1300 kilometrov.
