Pravljica o kralju rdečega peska: eden od stricev je bil nogometaš Barcelone, drugi tenisač ...

Trinajst je za mnoge nesrečna številka, storijo vse, da bi se ji na daleč izognili. Rafael Nadal pa očitno ni vraževeren. Naredil je vse, da bi to trinajstico dobil - svojo že trinajsto zmago na Roland Garrosu, odprtem teniškem prvenstvu Francije v Parizu. Hkrati je bila to njegova 20. zmaga na turnirjih za grand slam, s čimer se je izenačil z dosedanjim rekorderjem Rogerjem Federerjem. Kljub 34 letom je Nadal v Parizu dominiral kot že dolgo noben igralec. Na celotnem turnirju ni izgubil niti enega niza, to je bil njegov četrti turnir za grand slam, na katerem tekmecem ni prepustil niti niza.

V Parizu je prvič zmagal že leta 2005, v svojem prvem nastopu na peščenih igriščih Roland Garrosa. Še nobenemu igralcu v odprti eri ni uspelo, da bi na istem turnirju zmagal 15 let po prvem uspehu. Nadal pa zmage ni le ponovil, turnir je dobil tudi večino vmesnih let, ob tem pa je na 102 dvobojih zmagal kar stokrat; izgubil je le dvakrat - proti Novaku Đokoviću leta 2015 in Robinu Söderlingu leta 2009 -, a nikoli v finalu. Leta 2016 je zaradi poškodbe zapestja odstopil pred tretjim krogom. V vseh preostalih letih med 2005 in 2020 je pokal dvignil "Rafa", nepremagljivi kralj peska.

Kljub očitni premoči na tovrstnih igriščih se vsakič boji, da je zadnjič. "Vsakič pomislim, da bi ta turnir lahko bil zadnji, ki sem ga dobil. Pa to ni samo misel, to je zelo verjetna realnost. Ampak stvari gredo svojo pot in lahko sem samo hvaležen vsem, ki mi pomagajo in so mi pomagali v vseh teh letih. "

Med nogometom in tenisom

Rafael Nadal Parera se je rodil 3. junija 1986 v Manacorju na Mallorci. Oče Sebastian je poslovnež, v lasti ima nekaj podjetij in restavracijo. Rafa ima še mlajšo sestro Mario Isabel. Dolgo je kolebal med nogometom in tenisom. Njegov stric Miguel Angel Nadal, bivši profesionalni nogometaš, ki je igral tudi za Barcelono in špansko reprezentanco, je nečaka navdušil za nogomet, še posebno potem, ko mu je nekega dne omogočil obisk Barcelonine slačilnice, kjer se je lahko slikal s svojim idolom, brazilskim napadalcem Ronaldom. Drugi stric Toni Nadal je teniški trener. Ko je imel Rafa le tri leta, mu je dal v roke lopar in žogico ter takoj ugotovil, da je fant talent, kot ga že dolgo ni bilo.

Rafa je veliko obetal v obeh športih. V tenisu je pri osmih premagoval več let starejše vrstnike, pri dvanajstih je bil državni in evropski prvak v svoji starostni kategoriji, čeprav je ob tem še vedno treniral tudi nogomet. Takrat ga je oče postavil pred dejstvo, da bo moral izbrati le en šport. "Odločil sem se za tenis, z nogometom je bilo konec," se je spominjal precej kasneje.

Ko je imel 14 let, so odgovorni pri španski teniški zvezi zahtevali, naj treninge nadaljuje v Barceloni, kar pa je družina Nadal zavrnila. Stric Toni se spominja: "Nisem bil mnenja, da moraš oditi v Ameriko ali kam drugam, če želiš postati vrhunski športnik. To lahko dosežeš tudi doma." Zveza je Rafaelu zmanjšala finančno podporo, a družina je imela dovolj pod palcem, da je plačevala njegove treninge.

Desničar igra z levo roko

Pri petnajstih je postal profesionalni igralec, star še ne 16 let, je zmagal v prvem dvoboju na turnirjih ATP. Leto 2002 je končal kot 762. igralec sveta. Naslednje leto je že bil v najboljši petdeseterici. Tudi začetek 2004. je bil odličen, uvrstil se je v svoj prvi finale serije ATP v Aucklandu, na turnirju v Miamiju pa je prvič igral z Rogerjem Federerjem in ga premagal. To je bil začetek dolgoletnega rivalstva in hkrati prijateljstva dveh igralcev, ki sta (skupaj z Novakom Đokovićem, ki se je na vrh prebil nekoliko kasneje) odločilno zaznamovala prvi dve desetletji novega tisočletja. Konec leta 2004 je na Poljskem osvojil svoj prvi ATP-turnir, s špansko reprezentanco pa se je veselil zmage v Davisovem pokalu, potem ko je že prvi dan premagal favoriziranega Andyja Rodicka.

Že leta 2005 je prvič postal kralj pariškega peska, 5. junija 2005 je v finalu odprtega prvenstva Francije premagal Argentinca Mariana Puerto. Po tem je v Parizu zmagal še dvanajstkrat.

Skupno ima 20 zmag na turnirjih za grand slam, poleg trinajstih pariških še štiri na odprtem prvenstvu ZDA, dve v Wimbledonu in eno na odprtem prvenstvu Avstralije. Na prvem mestu lestvice ATP je bil 209 tednov, petkrat je leto končal na mestu najboljšega. Ima dve zlati olimpijski medalji, s Španijo je osvojil pet zmag v Davisovem pokalu. Leta 2011 je dobil nagrado Laureus za športnika leta.

Njegove prednosti so, kot pravijo poznavalci tenisa, odlična igra z osnovne črte ter maksimalna borbenost in koncentracija na igrišču. V tem se razlikuje od tekmecev, ima pa še eno posebnost: čeprav je sicer desničar, igra tenis z levo roko. Ta posebnost izvira iz njegovih otroških let. Ker je bil precej šibak fantič, je tako forhend kot bekhend igral z obema rokama. Pri bekhendu je to dokaj pogosto, toda še noben tenisač ni z obema rokama igral forhenda. Njegov trener, stric Toni, mu je svetoval, naj se sam odloči, s katero roko bo igral forhend. Rafa je ugotovil, da mu gre bolje z levo roko, in tako igra še danes.

Ne bova čakala pet let

Medtem ko so njegovi dosežki na igriščih dobro dokumentirani in jih seveda rad deli tudi z oboževalci, pa le malokoga spusti v svoje privatno življenje. Zasebno ostaja daleč proč od kamer in fotoaparatov. Tudi poroke ni obešal ni veliki zvon, ko je oktobra lani vendarle nadgradil svojo ljubezensko zgodbo in se poročil z dolgoletno prijateljico Xisco Perello, s katero sta par že od leta 2005. Je pa bil ob tej priložnosti pripravljen odgovoriti celo na nekaj vprašanj o načrtovanju družinskega življenja.

"Osredotočen sem na tenis in svojo srečo. Uživam tako v tenisu kot zunaj njega. Sicer pa nisem edini, ki sprejema odločitve," je dejal. Na vprašanje, kdaj bosta s Xisco imela otroke, pa je odgovoril: "Ne vem, stvari ni lahko napovedati. Mislil sem, da bom pri tej starosti že nekdanji igralec in da si bom ustvaril družino. Če se ne bi več videl v tenisu, bi morda imel otroke že prej."

A ker se od tenisa še ne namerava posloviti, je vendarle odprt tudi za idejo, da bi družino povečal že v bližnji prihodnosti. "Ljubim otroke in rad bi postal del družine. To ni nekaj, kar je odvisno samo od mene, a pri najini starosti gotovo ne bova čakala pet let."