Pravzaprav so sosedi dragocena bitja

Začelo se je že v otroštvu. Resda v bloku na Greenwichu ni naplavilo družin iz božičnih reklam, ampak prav v tem je cel point. Za vsakimi vrati so bile tegobe, v delavskem naselju je - potem ko so umrle sanje o jugoslovanskem Manchestru na najbolj brutalen možen način - zavel obup, a nekako sta se v vsej godlji nad avtocesto iz kakega vogala vedno privlekla humor in optimizem, ki smo ju vztrajno gojili in zalivali. Ker - vedno so bila pri kakih sosedih odprta vrata, najpogosteje pri Suzi iz našega nadstropja. Ne vem, koliko smo sploh še zvonili, se mi zdi, da smo bolj vdirali drug k drugemu. Spomnim pa se svojega najljubšega stola pri hladilniku v kuhinji pri Suzi, pa neskončnih ponovitev Dirty Dancinga in Coctaila na velikih beta kasetah.

Naslednja sosedska etapa je bil študentski dom številka tri v Rožni dolini. Pomembna razlika? Odsotnost staršev in postopno vzhajanje prijateljstev, ki so se iz tistih gnetljivih časov pretalila v trdna ekipna zavezništva, ki trajajo še danes. Nekaj popolnoma drugačnega je, če natreseš v sobe povsem različne karakterje, ki se morajo pač znajti, kot vedo in znajo. Pravzaprav drugega izhoda ni, soba je velika kakih deset kvadratnih metrov. V najboljšem primeru. No, mene je pretreslo. Pretežno razvajena edinka je hitro ugotovila, da morda tistega, kar je pustila zvečer v kuhinji, jutri tam ne bo več, ker je bil nekdo - lačen. Da je zasebnost hudičevo hitro minljiva, sploh če si bruc, pa da te skripta iz anatomije človeka, v katero zavzeto buljiš - saj imaš vendar naslednji dan kolokvij, zaradi študija si namreč v Ljubljani -, ne bo ubranila med rahlo etanolnimi vpadi v sobo, da veliki ca. osemkilski učbenik Biology lahko ponoči pade z mize na glavo, če ga res ne odložiš dobro. Pa seveda globlja spoznanja, pospravljaj za sabo zelenje, ker lahko kdaj tudi pride kak starš, celo to, da ne poslušajo vsi enake muzike. V tisti kot pritličja trojke nas je naplavilo bolj nekonvencionalno usmerjene glasbofile. Medtem ko je večina študentskega sveta tičala še globoko v rocku, je bil naš običajen program hip hop (naša soba), drum and bass (soseda Sašo in Saš, nesporna zmagovalca v decibelih) ter zelo glasne oblike cele pahljače housa in techna iz prekmurske baze čez hodnik (Jasna in Sandra). Prekmurci so celo priredili prvi rejv v Rožni, kar je takrat precej vznemirilo študentske oblasti in je pomenilo malo revolucijo študentskih zabav, na katerih so sicer kraljevale Fride in Walking on Sunshine. Tako je skupaj zrasla čudna ekipa, ki je redno zavzemala K4 in Metelkovo. Ampak vsi smo vedeli, da smo tam zaradi študija. Res sem tlačila sistematiko nevretenčarjev v glavo šele zadnje dni pred izpiti, a vsem je bilo jasno, da smo tam zaradi faksa.

A najpomembneje: iz sosedskožurerskih odnosov je zraslo trdno zavezništvo pravih babjih čarovnic. Takih, ki so še pri štiridesetnekaj sposobne sesti v avto in rušiti meje, če se ena znajde v težavah. Iz nekaj deklet, naključno natresenih v sobe študentskega bloka, se je sčasoma izvilo trdno prijateljstvo, ki mu tudi presledki ali razdalje ne morejo do živega. Tudi moji odrasli sosedi, čeprav nimamo take bližine, ker so okoli bajt vrtovi, so razvili vse prijateljske potenciale. Torej že tretjič ugotavljam, da so sosedje pravzaprav izredno dragocena bitja.