Prepoved konoplje: razisem in histerične laži rumenega tiska

Vsak dan v ameriških zaporih, poboljševalnicah, ječah in kaznilnicah umre več ljudi, kot jih je zaradi uporabe marihuane umrlo v vsej človeški zgodovini. Koga varuje Urad za narkotike? In pred kom?" se je spraševal eden od vodilnih ameriških raziskovalcev medicinske rabe konoplje, dr. Fred Oerther.
V letih po sprejetju zakona, s katerim je bila prepovedana raba konoplje, so zdravniki newyorške Medicinske akademije po naročilu newyorškega župana Fiorella La Guardie opravili še eno raziskavo in objavili, da marihuana nikakor ne spodbuja nasilnega vedenja, ob tem pa so našteli še celo vrsto njenih pozitivnih lastnosti. Župan La Guardia je takoj postal tarča javnega obračunavanja in žaljivk, enako pa tudi avtorji raziskave, ki jim je šef zveznega urada za narkotike Anslinger grozil, da brez njegovega osebnega dovoljenja ne bodo nikoli več delali poskusov in raziskav z marihuano, sicer jih bo spravil za rešetke. Nato je izkoristil vsa pooblastila ameriške vlade in nezakonito ustavil praktično vse raziskave o marihuani ter začel izsiljevati ameriško zdravniško združenje, da bi obsodilo raziskavo newyorške medicinske akademije in njenih zdravnikov. In mu je tudi uspelo. Od leta 1939 do 1944 je Anslingerjev urad preganjal kar 3000 zdravnikov, ki so vztrajali, da marihuana ni škodljiva, in zagovarjali njeno medicinsko rabo. Nato so zdravniki popustili in z Anslingerjem sklenili "mirovni dogovor". Leta 1944 je zdravniško združenje opravilo novo študijo med vojaki ameriške vojske. V skupino so vključili 34 črncev in enega belca (za vzorec); vsi so kadili marihuano in vsi so se nespoštljivo obnašali do belih oficirjev in vojakov. Povezava je bila dokazana: kdor kadi marihuano, postane nasilen in neobvladljiv. Poleg rumenega tiska je zdaj nastopila tudi "rumena znanost".
Medtem se je v množičnem rumenem tisku nadaljevala kampanja proti konoplji, ki se je po naročilu kemijske korporacije DuPont začela na začetku tridesetih let. Predtem so Hearstovi časopisi vztrajno ponavljali, da je za večino spolnega nasilja črncev nad belkami neposredno kriv kokain. V naslednjih desetih letih pa so "od kokaina poblaznele črnuhe, ki posiljujejo belke", postopno začeli nadomeščati "od marihuane zadeti črnuhi, ki posiljujejo belke". Senzacionalistični tabloidi so pod histeričnimi, hujskaškimi naslovi objavljali zgodbe o "črnuhih" in "čikanosih" (Mehičanih in Latinoameričanih), ki pod vplivom marihuane kot poblaznele zveri igrajo uporniško, proti belcem uperjeno "vudujsko-satanistično" glasbo (džez) ter spodbujajo prezir in zahrbtnost do belih voditeljev. V tem "valu kriminala", ki naj bi ga povzročilo kajenje marihuane, so mediji naštevali še celo vrsto "zločinov": črnci si drznejo stopati na sence belcev, belce gledajo naravnost v oči, in to neprekinjeno tudi po tri sekunde in več, naravnost v obraz bolščijo tudi v belke, iz belcev se norčujejo in tako naprej.
Zaradi takšnih "zločinov" je v drugi polovici dvajsetega stoletja na stotisoče Mehičanov in črncev preživelo, če seštejemo zaporne kazni, na milijone let v ječah, zaporih, na verigah in pod brutalnimi segregacijskimi zakoni, ki so bili v veljavi še v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja.

Konoplja ali marihuana

Hearst je v zavest belih, angleško govorečih Američanov, posledično pa vsega zahodnega sveta, z nenehno in vsiljivo rabo vtisnil malo znani slengovski izraz iz mehiške države Sonore, marihuana, beseda konoplja in strokovni izraz kanabis pa sta bila pozabljena. V resnici je španska beseda za konopljo canamo, toda ob pogovornem izrazu marihuana so se sčasoma le še redki spomnili, da se za tem izrazom skriva eno glavnih naravnih zdravil kanabis oziroma že tisočletja znana in vodilna industrijska rastlina konoplja.
Praktično nihče, razen političnih plačancev, pa se ni zavedal, da je bila pod imenom marihuana skrita in prepovedana glavna ekonomska konkurentka peščice bogatih kapitalistov.

Trava in grožnja miru

Potem pa je Anslinger leta 1948 nenadoma medije nehal zalagati z zgodbami o nasilnem vedenju črncev, ki da ga spodbuja marihuana. Nastopil je čas hladne vojne s Sovjetsko zvezo in spopada s komunizmom, zato se je preusmeril k "lovu na rdečkarje", tako značilnem za obdobje zloglasnega senatorja Josepha McCarthyja.
Prestrašenim Američanom je zdaj začel pripovedovati, da je marihuana še veliko bolj nevarna droga, kot si je sprva predstavljal. V pričanju pred fanatično protikomunistično sestavo kongresa leta 1948 – nato pa ob nenehnem pojavljanju v medijih – je začel trditi, da marihuana uporabnikov pravzaprav sploh ne spodbuja k nasilju, nasprotno, vzbuja jim tako mirno – in pacifistično – razpoloženje, da jo bodo komunisti vsekakor uporabili in z njo zasvojili njihove fante. In s tem seveda oslabili ameriško obrambno moč.
To je bil obrat za 180 stopinj od tistega prvotnega izgovora, zaradi katerega je bila marihuana leta 1937 prepovedana. Toda kongres je odločno nadaljeval prepoved, pa čeprav zdaj z diametralno nasprotnim argumentom.
Zanimivo, pravzaprav absurdno je, da sta imela Anslinger in njegov najvplivnejši somišljenik in prijatelj, senator Joseph McCarthy iz Wisconsina, od leta 1948 naprej pri zastraševanju javnosti ves čas podporo medijev. Kot je Anslinger sam priznal v avtobiografski knjigi The Murderers, potrdili pa so tudi agenti FBI, je senatorja McCartheyja ob vsej tej križarski vojni proti konoplji dolga leta osebno ilegalno oskrboval z morfinom. In kaj je Anslinger v knjigi navedel kot razlog in opravičilo? Da je s tem preprečil, da bi tega velikega ameriškega politika zaradi njegove odvisnosti od mamil začeli izsiljevati Rusi!