Radi moramo živeti, življenje ni nikoli predolgo, pravi 94-letna Agica

Česa se spomnite iz otroštva? Vodnjaka na dvorišču, v katerega ste skoraj padli, nogometnih tekem med zgornjimi in spodnjimi, malega Milana, ki je prihajal k vam z žlico in spraševal, kdaj bo kosilo, postavljanja mlajev in kurjenja kresov, soseda Krajnca, ki ste ga lahko opazovali, kako kuha slivovo žganje, in ste lahko nekaj kapljic celo dali na jezik? Mariborčanka Agica Alešovec, rojena Hribar, se spomni, da je mama tekla za njo s palico, s katero bi jo pretepla, a je, tik preden jo je ujela, padla. "Otroci smo takrat bili večino dneva zunaj, poleti smo se kopali v mlaki sredi vasi, pozimi smo drsali. Tudi do polnoči smo bili tam," je opisala razlog za materin poskus kaznovanja. Spominja se seveda še veliko drugih reči, ko je bila stara šestnajst let, se je namreč svet povsem spremenil. Začela se je druga svetovna vojna, Italijani, Nemci in Madžari so si razdelili slovensko ozemlje, po Ihanu so poleg tujih vojakov hodili domobranci, raztrganci in beli, reče, nikoli se ni vedelo, koga bo prineslo na prag. Tudi zato, ker poročenim ženskam ni bilo treba na prisilno delo v Nemčijo, sta z njenim Ladislavom (Alešovcem) pohitela s poroko. Leta 1944 se jima je rodila hčerka Marta, leto kasneje sin Branko.

Ostala je sama z majhnima otrokoma

Ladislav je bil učitelj, ki ga je nova oblast po vojni z družinico vred poslala na Dolenjsko, najprej v Sotesko pri Straži. Prav v času, ko je mož dobil službo v Novem mestu in bi se morali preseliti tja, se je zgodilo nekaj, kar je bilo pri oblasteh zabeleženo kot eden od dogodkov v surovem povojnem času, za mlado družino pa tragedija.
Ladislav se je z vlakom vračal iz Novega mesta do Straže, potem bi moral peš priti do Soteske. Pri eni od gostiln, pred katero so stali vozovi s konji - furmani, ki so vozili les, so notri pili -, je utrujen sedel na enega od vozov in čakal, da se bo z njimi peljal kos poti proti domu. Ko so možje prišli ven, so ga obtoževali, da jim je hotel ukrasti konje. V resnici so iskali razlog za konflikt in ga našli, brutalno so ga pretepli, potem ga privezanega k vozu vlekli po cesti in ga na njej pustili ležati. Agica se je v skrbeh zanj zjutraj odpravila v Novo mesto, po poti je izvedela, da naj bi ga po nesreči pohodili konji. V bolnišnici so ji povedali, da so ga vojaki pretepenega našli ležati na cesti in ga pripeljali v bolnišnico, pokazali so ji samo njegovo raztrgano obleko, trupla si ni smela ogledati.

Ponosna na nečaka Tineta Hribarja

Od njenega otroštva in mladosti se zdi daleč. V letu, ko se je rodila, so Avstrijci uvedli šiling namesto krone, Mussolini je oznanil fašistično diktaturo v Italiji, pesnik Sergej Jesenin je bil še živ, v tehniki, znanosti, v načinu življenja so se v devetih desetletjih zgodile velike spremembe. ​ "Če bi mi takrat kdo rekel, kaj vsem bomo imeli in doživeli, bi ne bila verjela."
Vprašam jo, kdaj ji je v življenju, ki ji ni prizanašalo, bilo najlepše. Otroštva se najraje spominja, očeta, s katerim nikoli ni živela, bil je nekaj časa v ZDA, potem je bil v Ljubljani in lepo skrbel zanjo, celo njenim polsestram je pomagal. Oče ji je kupoval obleke. "Imela sem stvari, ki jih drugi niso imeli."
Lep je ostal njen spomin na duhovnika Antona Breznika v Ihanu, ki ji je pomagal, tam ima dobrodelnež zdaj spomenik. Spomini se ji budijo, ko lista po knjigi o svojem rojstnem kraju. Filozof Tine Hribar, njen nečak, je tudi od tam, vedno ga je imela rada, občudovala je njegovo vztrajnost na poti do znanja in izobrazbe. Zanj reče, da je pošten in dober človek, za Spomenko ima tudi samo lepe besede. Avtor mnogih knjig in filozofskih razprav je v trilogiji Nesmrtnost in neumrljivost iskal posebne kotičke v zgodovini, ki so po svoje paradoksalni ali pa veličastni, posveča se konkretnim ljudem, posebej ceni človeka kot misleca, bitje razuma. Ni lahko vsega razumeti, kaj je pisal, se nasmeje, vendar je ponosna na sorodnika, ki vsem ljudem želi dobro, ki Slovencem želi dobro.

Mladost prehitro odide

O mladosti rada govori, vendar ne zagrenjeno. "Mladost je hitro šla, tega se takrat, ko nam je bilo najlepše, nismo zavedali. Tudi če je bilo hudo, smo se mladi lažje znašli, lačni smo bili, a smo zmleli koruzo za moko."
Pravi, da so bili pred petdesetimi leti in več ljudje bolj zadovoljni. "Optimizem se je čutil, upanje je bilo vedno. In res je vedno šlo na bolje." Danes je ljudem težje tudi zato, ker so razvajeni, enim je v resnici hudo, so pa tudi takšni, ki ne poznajo skromnosti. "Ne bi rada danes na svet prišla," reče. Ne z zdaj prevladujočimi željami in potrebami ljudmi.
S svojimi leti je treba živeti. Psihoanalitiki menijo, da človek v starosti potrebuje kvaliteten odnos vsaj s tremi ljudmi, z mladim, s človekom srednjih let in s starejšim vrstnikom. Agica prva dva ima, a prijateljic, vrstnic, ki jih je imela veliko, ni več, kramljanja z njimi pogreša. "Ceniti je treba tisto, kar imamo, ceniti ljudi, biti pošteni in hvaležno gledati na stvari, ki so nam prijetne, veder je treba biti. Pri vsem, kar reče, dela, naklepa in misli, bi človek moral ostati človek in bi bilo bolje. Ni opravičila za nečloveško ravnanje," je tisto, kar po delčkih iz pogovora izvem od nje o njenih pogledih na življenje.
Čeprav reče, da nima posebnega recepta za dolgo življenje, bi prav to lahko bil odgovor. "Dobro je, če radi živimo," še doda gospa. Radi moramo torej živeti in ona rada živi, čeprav ve, da mladosti ne more priklicati nazaj. Zna se smejati, tudi šalo pove.
"Kako se reče ptiču, ki nosi otroke?"
Štorklja! odgovorim.
"Pri vaših letih še vedno verjamete v to?"
Smejim se, ona tudi.
Človekovo najbolj osebno in najbolj dragoceno premoženje so njegove življenjske izkušnje in spoznanja, razmišljam. Agici Alešovec njeni doma radi prisluhnejo, tudi sam rečem, da je prijetna sogovornica, ki ne pridiga in zna prisluhniti, razume tudi nekatera moja manj jasna vprašanja, takoj ve, kam merijo. Že iz tega, ker se veseli vsega - kar bo še tisti dan počela, s kom kramljala, komu telefonirala, se navihano nasmeji, da si bo popoldne ogledala nadaljevanke na televiziji, "ki jih človek ne sme zamuditi" -, je sklepati, da se ji zdi to obdobje življenja smiselno. Ni ji treba biti nič drugega, kot je, in zato v pogovoru ne olepšuje, ne prireja, ne skriva, skrb, da ne bi bila dovolj zanimiva, je odveč. Sreča je biti tisto, kar si.