Slavica Pičerko Peklar
Petra Zmazka, letnik 1938, je vsaj dvakrat tedensko videti, kako lahkih nog teče čez ptujskopoljsko ravnico. Tu in tam izgine v žitnih poljih ali, na jesen, med visoko koruzo. In se spet prikaže, nasmejan, zgovoren in nič kaj utrujen. On bi se kar pogovarjal, a kaj ko tisti, ki jih srečuje, komaj zmorejo "iti v korak" z njim. Iz domače Gorišnice se običajno odpravi tja proti Markovcem, do Koroščevega mlina v Zabovcih, kjer z gospodarjem Vladkom, vrstnikom po letih in klenosti, rada izmenjata kako besedo, spet drugič se odpravi še naprej, do Rance na Ptujskem jezeru, od koder je lep pogled na stari Ptuj.
Tek ga umiri in poživi
Peter je v prvi vrsti tekač, letos se je že 36. udeležil polmaratona v Radencih, kjer so ga vselej veseli. Srečati ga je na ptujskem pa varaždinskem maratonu, tudi gorišniškega teka ni brez iskrivega možakarja, ki je bil tudi udeleženec teka ob meji Slovenije. "Včasih sem se med vsakdanjim tekom skoraj skrival, ljudje pred 20., 30. leti pač niso najbolj razumeli, kaj je to v meni, kar me žene naokoli. Zdaj je meni podobnih vse več, le mlajši so, a če bodo vztrajali, bodo ostali lahkih nog kot jaz, pa jih imam že več kot osemdeset," pravi Peter, ki je prepričan, da bi prav zdravemu načinu življenja in športnim aktivnostim morali posvetiti več pozornosti. "V mojih mladih letih smo šli velikokrat lačni spat, da se nam je pred očmi kar tema delala. Kot otrok sem imel v žepu vedno krošlek, en tak majhen nožič, s katerim sem repo lupil in jo potem, kar tam na njivi, tudi pojedel. Ja, bili so časi, ko smo morali biti pridni, da smo dobili kaj jesti. Zdaj so otroci pridni, če kaj pojedo," omenja Peter, ki je kot osnovnošolec telovadil v sokolskem domu, gor zrasel pa, kot pravi, ob fižolu, repi in krompirju.
Pomaga, kjer lahko
Petra Zmazka je mogoče srečati na številnih prireditvah, še posebno ponosen pa je bil pretekle dni, ko je ptujski Festival narodno-zabavne glasbe imel pol stoletja delovanja. Bil je zraven, ko se je festival rojeval, pomagal je po najboljših močeh in rad se spominja prav vsakega festivalskega leta.
Petra poznajo, kamorkoli pride
Pet do sedem minut potrebuje Peter za pretečeni kilometer. Nikdar ne pretirava, zato se tudi velikih maratonov ne udeležuje. "Tečem, ker v tem uživam, vem, da sem vsako leto počasnejši, a nič zato, ponosen sem na vse, kar sem dosegel v tem mojem čisto rekreativnem športnem udejstvovanju, ponosen tudi na službena leta, ki sem jih preživel, ne da bi bil en sam dan na bolniški. Zdaj grem enkrat na leto k zdravniku, da pogleda, kako mi zdravje služi, in za zdaj mi dobro kaže," se nasmiha sogovornik, ki se je v letih takih in drugačnih tekov in ohranjanja pustne tradicije spoprijateljil s številnimi znanimi Slovenci: "Z nekaterimi smo se srečali le na kakem teku, kolesarjenju, z drugimi posedeli za (okroglo) mizo in kakšno rekli. Rad sem med ljudmi, še vedno me zanima, kaj se dogaja doma in po svetu. Povem tudi, kaj si sam mislim o kakšnem dogajanju. Mi kar prisluhnejo, jaz pa njim, saj se človek vse življenje uči."
Že petnajst let na dan državnosti prekolesari kakih 180 kilometrov
