Razen Žana Mahniča so vsi vitki in visoki ne glede na barvo las in kože

22.11.2020 06:30
"Raznolikost, ki jo potrebujemo"
Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Foto: Robert Balen
Robert Balen

Nedavno me je Žan Mahnič obtožil, da sem alkoholik, ker se po njegovem nisem pohvalno ali vsaj spoštljivo izražal o njegovem strankarskem in službenem šefu, kot bi si zaslužil. "Ko ga jebe," sem stoično repliciral in mu v mislih nazdravil. Pred dnevi pa sem opazil, da se je z istimi očitki spravil še na Jonasa Žnidaršiča.

Italijanke, Irke, Švedinje, Slovenke

Ampak pojdimo po vrsti in si oglejmo nekaj slik.

Prva je zmontirana iz fotografij štirih deklet, še kar čednih, čeprav tipično ponarejenih facebook lepotic provokativno globokih, strastnih pogledov. Mlade ženske se razlikujejo po barvi las: ena je brinetka, ena rdečelaska, dve pa blondinki, platinasta in pšenična. Pri vsaki pa pripis "Evropejka" - in potem seveda komentar: "To je vsa raznolikost, ki jo potrebujemo v Evropi."

Gre za enega od teh klišejev, s katerimi nam nekateri hočejo nekako dopovedati, da imajo poln kufer te različnosti oziroma raznolikosti, ki jo dandanes neopazno, a vsiljivo priporoča, če že ne zapoveduje tako imenovana politična korektnost. Da v bistvu ne potrebujemo na silo diverzificiranih in dezinficiranih podob po ene Afričanke, Arabke in Azijke ali za dobro vago tudi mešanke. Čisto dovolj je, da gledamo Evropejke različnih barv las. Recimo Italijanke, Irke, Švedinje, Slovenke, če že omenjamo klišeje. Seveda pa morajo biti dovolj čedne, da se jih splača pogledati. Njihova različnost je za premnoge pomirjujoča. Ljudem to vliva vero, da je svet lep in da bo tak tudi ostal, dokler bodo na svetu lepe ženske. Tako malo je treba, kajneda?

Na prangerju

Za tak pogret internetni mem se seveda človek ne bi niti zmenil, če ga ne bi reproduciral ravno smrkavec, ki ga je predsednik vlade vzel v službo v svoj kabinet - in ga zadolžil za ne več in ne manj kot za državno varnost -, in če dotični ne bi ravno simpatiziral z neonacionalistično alt-right Generacijo identitete in/ali Rumenimi jopiči.

Recimo, da nas to ne briga. Da iz tega naredijo novico na televiziji in se škandalizirajo, se mi zdi pretirano, da ne rečem popolnoma neumno. Edini izgovor, da človeka zaradi tega postavijo na pranger, je njegov sikofantsko strankarski, desničarski, nacionalistični imidž, ki si ga je deloma zgradil sam, načrtno, deloma pa je to samo konstrukt na podlagi medijske percepcije. Človek je že večkrat (nehote) dokazal, da je primitivec - in le zakaj in kako bi zdaj naenkrat obrnil ploščo? In navsezadnje, saj vendar ni na grmadi zažgal po eno Afričanko, Arabko in Azijko ali za dobro vago tudi mešanko niti ne njihovih portfolijev.

​Hipsterske hlače do gležnjev

Če še niste opazili, se v reklamah in drugih komercialnih komunikacijah - ne domačih, seveda - pojavlja vedno več nebelopoltih ljudi. V spletnih katalogih proizvajalcev oblačil kar mrgoli ponavadi temnopoltih manekenov, precej pa je tudi modelov bližnjevzhodnega in/ali azijskega porekla. Moti me seveda ne, jaz to samo opažam kot fenomen. Moti me kvečjemu to, da ne glede na barvo kože in fiziognomijo vsi (z)gledajo enako. Ne to, da so vsi vitki in visoki 185 centimetrov in s hipsterskimi hlačami samo do gležnjev. Moti me to, da vsi strmijo nekam v prazno. Bolj posrečena, če že, se mi zdi eksploatacija temnopoltih, ki jo je izumil Apple - namreč v tem smislu, da vizualno izkorišča in s fotošopanjem do nenaravnosti še potencira kontrast med barvo kože manekenov in belo barvo svojih izdelkov, recimo slušalk.

Resničnost ali laž

Kontrast med temno in svetlo barvo kože je dodobra izkoristilo tudi uredništvo Demokracije, ko si je omislilo tisto nepozabno in ponarodelo naslovnico s šestimi temnopoltimi rokami, ki šlatajo torzo uboge belopolte svetlolaske, nekakšne alegorije Evrope. Fotomontaža je bila gnusna, tekstovni del pa stupiden: "Z migranti v Slovenijo prihaja kultura posilstev."

Že takrat smo vsi normalni rekli, da ni res, da bi prihajala kultura posilstev, dve leti pozneje pa lahko to trditev samo še decidirano in dokazano ponovimo. Pri tisti naslovnici ni šlo za vcepljanje strahu pred nebelopoltimi prišleki, temveč za senzibilizacijo za duhovno in družbeno stanje, v katerem je dovoljeno reči - povedati, pokazati, insinuirati - karkoli. Ne glede na to, v kakšni korelaciji je nekaj z resničnostjo ali lažjo.

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Preberite celoten članek

Sklenite naročnino na Večerove digitalne pakete.
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.
  • Obiščite spletno stran brez oglasov.
  • Podprite kakovostno novinarstvo.
  • Odkrivamo ozadja in razkrivamo zgodbe iz lokalnega in nacionalnega okolja.
  • Dostopajte do vseh vsebin, kjerkoli in kadarkoli.