(REPORTAŽA) Nebeško sprehajališče nad Mostarjem

Bosna in Hercegovina (BiH), ki smo jo obiskali s prijatelji, je čudovita destinacija za počitnice. Zelo prijazni ljudje, poceni hrana, pijača in prenočišča, le cena bencina je skoraj takšna kot v Sloveniji. Uradna valuta je bosanska marka; skoraj nikjer ni mogoče plačevati v evrih, z izjemo najemov apartmajev. To je dežela, ki navduši s svojo čudovito naravo, predvsem z rekami, kot sta Una in Neretva, s čudovitimi slapovi in naravnimi parki ter lepimi kraji. Dežela, ki ni pozabila na drugo svetovno vojno in bitk na njenih tleh, kot je bila na primer bitka za ranjence v Jablanici in okolici, in druge enako krvave bratomorne vojne. Nanjo spominjajo hiše in stanovanjski bloki, ki so prerešetani od strelnega orožja, ali pa so ostale samo še ruševine stavb. In na določenih območjih ob cestah so ostali napisi Pozor, mine. Ostala so pokopališča, muslimanska, pravoslavna, katoliška ...

Letališka baza Željava

​Naša nekajdnevna pot, ki jo je načrtovala prijateljica Mateja, se je začela na Hrvaškem v popolnoma uničenem nekdanjem velikem jugoslovanskem letališču in podzemni bazi Željava, ki se je raztezala na Hrvaškem in v BiH. Tistega 16. maja 1992, v času vojne na Hrvaškem in v BiH, je vojska Republike Srbske ob umiku skoraj popolnoma uničila letališče in bazo. Projekt o veliki letalski podzemni bazi z delovnim imenom "Objekt 505" je bil zamišljen že sredi petdesetih let 20. stoletja v strogi tajnosti. Gradbena dela pri vasici Željava so trajala dvanajst let. Po vdoru sil varšavskega pakta na Češkoslovaško so leta 1968 pričeli uporabljati še ne povsem dokončano infrastrukturo. Glavni razlog, da so bazo začeli graditi prav tam, je zelo ugodna geološka sestava tal in lokacija pod hribom, ki je omogočala vzletanje letal izza radarske sence planine. Cena izgradnje vojaške baze naj bi dosegla po nekaterih podatkih štiri milijarde ameriških dolarjev, po drugih pa celo 8,5 milijarde.

Nacionalni park Una

Bosna in Hercegovina ima številne nacionalne parke, še posebej lep je Nacionalni park Una. Reka Una teče na meji s Hrvaško. Nacionalni park je najbolj znan po slapovih v Štrbačkem Buku in Martinu Brodu, ki smo jih na naši poti od Željave do Medžugorja obiskali. Čudoviti slapovi, ki jih je vredno obiskati, bodisi za rafting ali samo za sprehod. Čeprav je najvišji slap v Štrbačkem Buku visok 25 metrov, je mogočen, žuborenje in škropljenje vode okoli slapov pa daje poseben čar. Pot po celotnem delu slapov je urejena in primerna za vse, otroke in starejše. Res pa je, da je pot zadnjih nekaj kilometrov makadamska, a ko pridete do slapov, je vse poplačano.

Vreden obiska je tudi Martin Brod, kjer je najvišji slap sicer manjši kot v Štrbačkem Buku, a vseeno čudovit. V središču vasice je tudi manjši bife, v katerem so nam domačini skuhali pravo bosansko kavo, ki smo jo poplaknili z domačim slivovim žganjem. Še poseben užitek je bil, ker smo to pili na lesenem podestu, ki se nahaja na enem od številnih manjših rokavov slapa, ki teče skozi vas. Tako da smo sedeli nad vodo, ki je žuborela pod podestom, uživali ob pijači po nizki ceni in ob gostoljubnosti lastnikov bifeja. V Nacionalnem parku Una so tudi Japodski otoci (otoki), ki se nahajajo v naselju Račić le nekaj kilometrov od Bihaća. Turistična zanimivost, ki je pritegnila tudi nas, in bili smo očarani. To je zelo lepo mesto ob Uni s petimi mostovi, ki povezuje pet rečnih krakov, ki, če jih gledamo iz zraka, dajejo edinstveno sliko - srce narave.ž

Nemci našli le Titovo uniformo

Naša pot nas je vodila tudi v Drvar in Jablanico, na mesta, ki so še danes močno povezana s spomini na drugo svetovno vojno. Junija 2020 je bila v Drvarju po približno letu dni zaprtja znova odprta Titova pečina. V začetku leta 1944 v takrat osvobojenem Drvarju, je bil tam Vrhovni štab NOV in POJ, ki ga je vodil maršal Josip Broz Tito, ki je sicer bival v okolici Drvarja, v pečini oziroma baraki pa je imel pogosto sestanke s svojimi najožjimi sodelavci in zavezniki. Zanimiva je zgodba, kaj se je dogajalo med desantom na Drvar leta 1944, ki nam jo je povedala prijazna gospa, ki pobira vstopnino. V veliki ofenzivi so Nemci stiskali obroč okoli Tita in njegovega poveljstva v Drvarju. Tito se je skrival v pečini oziroma baraki. Ker je vedel, da ga Nemci iščejo, so ga s pečine, ki se nahaja nekaj deset metrov nad tlemi, spustili po kovinski vrvi, nato pa je z najožjimi sodelavci zbežal po ozki gozdni poti. Nemci, ki so se čez nekaj časa prebili do pečine, po poti pa mučili in ubijali domačine, da bi izdali, kje je Tito, so tam našli le njegovo novo uniformo, ki so mu jo podarili mladi za 25. maj, za Titov rojstni dan. Maršal je kasneje z ruskimi zavezniki odletel na hrvaški otok Vis.

Bunker gradili 26 let

Zelo zanimiv je bil tudi obisk Titovega bunkerja v Konjicu, ki je bil prav tako najstrožja državna tajna v SFRJ; za javnost je odprt od leta 2010. Skoraj nihče ni vedel, kaj se gradi na planini Zlatar, saj je gradnja bunkerja potekala znotraj območja vojašnice, zraven je bila tovarna streliva Igman. Bunker so gradili med letoma 1953 in 1979, gradnja je stala 4,6 milijarde takratnih ameriških dolarjev. Če bi prišlo do vojne, bi lahko v bunkerju šest mesecev preživelo 350 ljudi, seveda Tito in soproga Jovanka ter drugi najvišji politiki v tedanji Jugoslaviji. Bunker bi preživel tudi jedrsko eksplozijo (do 25 kilotonov moči), saj se nahaja do 280 metrov pod zemljo, temperatura v vseh prostorih se giblje od 21 pa do 23 stopinj Celzija, za zrak skrbijo klimatske naprave. Za gradnjo so poleg Tita vedeli še le še trije višji poveljniki in delavci, ki so ta bunker gradili. Vendar so morali podpisati, da tajne o gradnji bunkerja, katerega površina je 6400 kvadratnih metrov in je sestavljen iz treh delov, ne bodo izdali nikomur. Vodič po bunkerju nam je povedal, da ga letno obišče največ gostov iz Slovenije.

Bosanska hrana in sladice

Na naši poti po BiH smo obiskali še druge zanimive kraje in jezera, Ramsko, Pivsko, kjer smo se vozili z električnim čolnom, pred Jajcem pa smo si ogledali tudi znamenite Mlinčiče. V Sarajevu smo obiskali znamenito Baščaršijo, že pet stoletij živahno trgovsko središče, kjer vedno vre od ljudi iz različnih koncev sveta. Baščaršijo je začel graditi leta 1455 ustanovitelj Sarajeva, turški vojskovodja Isa-beg Ishaković, njegovo delo pa nadaljeval Gazi Husrev-beg in zgradil okoli džamije neverjetnih 45 ulic, v katerih je bilo v 16. stoletju v času največjega razcveta 12 tisoč trgovskih, obrtniških in gostinskih lokalov. Zaradi požarov, vojne in političnega preurejanja skozi stoletja je danes Baščaršija precej manjša, a lokalov ne manjka. V njih, tako kot praktično povsod po BiH, je mogoče popiti bosansko kavo in pojesti tradicionalne jedi, kot so specialitete z žara, čevapčiče, pleskavice in sudžukice, slane pite, kot so sirnice, zeljanice in krompiruše in druge.

Tradicionalne jedi so bosanski lonec (enolončnica iz mesa in zelenjave), đuveč (zelenjavna jed z mesom ali brez), begova čorba (enolončnica iz piščančjega mesa in zelenjave, sarme, meso izpod sača (jagnjetina, teletina ali kozje meso) ter druge jedi. Med najbolj znanimi sladicami so baklava, halva, tufahija (v sladkem sirupu kuhano jabolko, polnjeno z orehovim nadevom), hurmašica (sladica iz piškotnega testa, prelita s sladkim sirupom) in tulumba (ocvrto testo, prelito s sladkornim sirupom).

Steklena atrakcija nad Mostarjem

Obiskali smo tudi Mostar, mesto ob Neretvi, ki ga turisti "oblegajo" skozi vse leto. Ime je dobilo po Starem mostu oziroma stražnih stolpih na obeh straneh (mostari) v starem delu mesta. Leta 1993 so Stari most med vojno v tej državi porušili Hrvati, nedolgo zatem, ko je bil obnovljen, danes pa je most restavriran po starih načrtih in z originalnimi kamni, ki so med rušenjem padli v Neretvo. Ko ste v Mostarju, je vsekakor treba na ogled skywalka (nebeško sprehajališče, kot ga imenujejo domačini), ki se od začetka leta 2021 nahaja v parku Fortica in nudi nepozaben pogled na Mostar in okolico. Ta edinstvena steklena atrakcija je visoka 15 metrov, sprehajalna steza pa je dolga 35 metrov.