(REPORTAŽA) Na obisku v Kruševu: Od ilindena do Proeskega

Kruševo v osrednji Makedoniji, mogoče malo bolj jugozahodno, z okoli pet tisoč prebivalci je najvišje ležeče mesto na vsem Balkanu. Mesto je na 1350 metrih nadmorske višine, no, to je več kot višina najvišje ležeče slovenske gorske kmetije, ki seže do 1327 metrov nad morjem.

Po razpadu skupne države Jugoslavije je industrija v mestu propadla. Tako mu na enem od mestnih vrhov v posmeh še zmeraj imenitnim poljem tobaka v dolini kraljuje zapuščena tobačna tovarna. Mladi iščejo priložnost drugje, v tujini. Nekdo mi je zatrdil, da je vsaj 50 njegovih someščanov v zadnjih desetih letih našlo delo in novo življenje v Sloveniji. In je dal celo na prvo mesto Celje in nato Ljubljano. Težko je to preveriti.

Sto dvajset let od kruševske republike

Vendar ni vse brezupno. Kruševo, ki ima bogato zgodovino, avgusta bo minilo 120 let od tamkajšnje ilindenske vstaje proti Turkom in desetdnevne kruševske republike, premore seveda spektakularno naravo. Zimski turizem se že vrača, čeprav z manjšimi koraki. Toda predvsem v poletni sezoni Kruševo in njegove prepadne strmine obiskujejo paragliderji, torej jadralni letalci, z vsega sveta. Tako se Kruševo obrača k celoletnemu turizmu, ki ga odlično podkrepijo lokalne gostilne in majhni hoteli predvsem z neprekosljivo kulinarično ponudbo.

Še nekoliko nad najvišjo točko mesta je muzej kruševske republike oziroma ilindenske vstaje. Impozantna arhitekturna stvaritev, Makedonium po imenu, je iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja in spada med vrhunske jugoslovanske dosežke tako imenovane umetnosti betonske utopije, ki so jo nedavno odkrili v svetu in je bila predstavljena tudi v sloviti newyorški galeriji Moma. Avtorja sta arhitektka in kipar, zakonski par Iskra in Jordan Grabul. Spomenik, ki rahlo spomni na bruseljski Atomium, ozaljšan z vitraži in mozaiki, je dobro obiskan, mi zatrdi vodič Pero Dabiža. "V času kruševske republike, od 2. do 12. avgusta, je tukaj vsako leto deset dni veliki kulturni festival, da je vse črno od ljudi," doda ponosno.

Povejmo pri tej temi samo še to, da so Turki, da bi zadušili vstajo, po ukazu sultana nad ponosne Kruševčane morali pripeljati specialne enote iz Prištine in Soluna. Upornikom je v bojih zmanjkalo streliva, pa so se na koncu nad oblegovalce spravili še z ogromnimi kamni in jih metali nanje s pobočij. Tudi temu junaškemu dejanju v čast nedaleč proč pri Medvedkinem kamnu stoji spomenik. "Kruševo je takrat imelo enajst tisoč prebivalcev. Tisoč jih je padlo oziroma so jih pobili zavojevalci, 6000 jih je pobegnilo, predvsem žena in otrok ter starcev, na različne kraje balkanskega dela osmanskega cesarstva. Samo kolona, ki je šla v Sofijo oziroma Bolgarijo, je štela dva tisoč beguncev," mi težko zgodovino kraja odstira Dabiža.

Ampak zgodovinskih pomnikov po Kruševu s tem še ni konec. Čez parkirišče in cesto Makedoniuma je še en muzej, ki pa je že del, rečeno z oksimoronom, sedanje zgodovine. Lična stavba - od zgoraj lahko ugotovite, da je v obliki križa - je memorial, posvečen največjemu makedonskemu estradniku, verjetno vseh časov, pevcu in skladatelju Tošetu Proeskemu. Tukaj je obisk obiskovalcev še nekajkrat večji kakor pri Makedoniumu, saj je bil Toše Proeski prvovrstna balkanska pop ikona. Njegovo bleščečo kariero je brutalno prekinila smrt v prometni nesreči 16. oktobra 2007 na hrvaški avtocesti Zagreb-Lipovac pri Novi Gradiški. Voznik se je zabil v tovornjak in mlada makedonska pevska zvezda na sopotnikovem sedežu je za vedno tragično obmolknila še ne stara 27 let.

Tošetov slovenski hit

Kustodinja Nadica Nikolovska, ki me za sto denarjev - ni napaka, tako se imenuje makedonska valuta - vodi po muzeju v dveh etažah, me pri vhodu opozori, da lahko fotografiram le tam. Pri vhodu je portret Tošeta Proeskega v naravni velikosti s koncerta v Skopju, levo in desno pa na steklenih panojih vpisano besedilo dveh njegovih največjih hitov. Desni je v slovenščini z naslovom Moja. "To pesem je Toše zapel v slovenščini in to tako, da mi Slovenci pravijo, kako ni slišati, da ni Slovenec. Pesem Moja je prevedena tudi v hrvaščino in nosi naslov Dal' si sretna, v makedonščini pa Srekna li si ti. Torej ta hit je pel v treh jezikih," mi pove Nikolovska. Iz zvočnikov se sliši njegova glasba.

V Kruševu so Tošeta vsi osebno poznali, tudi ona, čeprav je bil nekoliko mlajši od nje. "Vsi smo hodili na tukajšnjo Osnovno šolo Nikole Kareva, poimenovano po predsedniku uporniške kruševske republike. Todor, krajše Toše, je bil odličen učenec in tudi dijak na tukajšnji gimnaziji. Že tedaj smo slutili in prepoznavali njegov razkošni glasbeni talent. Toše je res rojen v Prilepu, ker je tam najbližja porodnišnica, toda vse življenje je bil Kruševščan. Poleg tega, da je bil vernik, zato je njegova spominska hiša tudi zgrajena v obliki križa, je bil krvodajalec in - mnogi ne vedo - za Kruševo je s svojimi 186 centimetri igral odbojko s številko 9 v prvi makedonski ligi. Klubu, ki je kasneje iz prve lige izpadel, je še zdaj sponzor tukajšnja polnilnica pijač Sinalco, ki je bila tudi sponzor njegove glasbene kariere."

"Po narodnosti je bil sicer Toše Vlah. Nekateri tem prvotnim prebivalcem Balkanskega polotoka rečejo tudi Cincarji oziroma Aromuni. V Kruševu jih še veliko doma govori aromunsko, tudi jaz sem po mami Vlahinja. V šoli se ta jezik otroci učijo dvakrat na teden v četrtem in petem razredu. Toše je bil tudi promotor aromunskega jezika. Njegov prvi javni nastop je bil na otroškem glasbenem festivalu v Skopju leta 1992, kjer je svojo pesem v duetu zapel prav v aromunščini," razlaga še eno manj znano dejstvo kustodinja. V eni od vitrin mi sogovornica pokaže priznanje, ki ga je tedaj prejel za svoj nastop. Naj ob tem povemo, da je Tošetov ded svoj priimek iz Proja spremenil v bolj makedonsko zvenečega Proeski​​ in da je Toše razmišljal o tem, da bi si priimek spremenil nazaj.

Začetek strme kariere

"Prvo večjo prepoznavnost je Toše dosegel leta 1996 pri 15 letih, ko je zmagal na mladinskem festivalu Melfest v Prilepu, kjer je pel eno težjih pesmi Beatlesov Yesterday. Strma kariera se je lahko začela." Tako je začel nizati zmage na številnih festivalih ne le doma, ampak tudi v tujini. Leta 2000 je tako zmagal v Srbiji na glasbeni prireditvi v Sava centru v Beogradu, pa na črnogorskem festivalu Sunčane skale v Hercegnovem. Med to pripovedjo greva mimo Tošetovega studia, ki ga je imel v Skopju. V niši o razstavljeni njegovi originalni predmeti, pohištvo in snemalniki. Zraven je Tošetova voščena lutka, ki ga prikazuje med skladateljskim ustvarjanjem. Malo naprej je še ena voščena figura, ki ga kaže med njegovim koncertnimi nastopom. "Voščene figure so izdelali za nas v Kijevu," navrže Niolovska.

V pritličju si lahko ogledamo še različne Toševe dokumente, med katerimi je tudi slovenska zdravstvena izkaznica, saj je veliko nastopal pri nas, pa številne druge njegove osebne predmete, od hudega motorja in hitrega kolesa, do odbojkarske opreme, opreme za kick boks, ja, tudi s tem se je ukvarjal, razstavljeni so njegovi loparji za namizni tenis, kajti igral je tudi namizni tenis. V naslednjih vitrinah so na ogled številna njegova priznanja, diplome in odlikovanja, tudi iz fundacije matere Tereze za njegovo humanitarno delo.

Na vzponu v prvo nadstropje je na stenah v sto treh jezikih napisan Tošetov citat s koncertov, namreč Vse vas imam rad. No, v slovenščino so to prevedli in napisali kot Ljubim vse. Zgoraj so predstavljeni še nekateri Toševi kostumi z nastopov. Mimogrede, veliko njegovih osebnih predmetov sta muzeju darovala še živa oče in mati. Seveda ne manjkajo Tošetova bogata diskografija in knjige o njem.

Balkanski Elvis Presley

"Le njegov outifit z nastopa na Pesmi Evrovizije leta 2004, ko je za Makedonijo v finalu osvojil 14. mesto, razstavljen tukaj, je replika. Ta plašč v belem usnju, v katerem je bil Toše videti kot balkanski Elvis Presley, so namreč prodali na dražbi za humanitarne namene. Niti ne vemo, kdo ga je kupil in kje je," nadaljuje vodstvo Nadica Nikolovska. Pomakneva se k vitrinam z njegovo bogato diskografijo, med katero je devet albumov. Na enem od njih je tudi njegov največji hit Čija si, zadnja dva albuma pa sta bila izdana posthumno. Kariero je pravzaprav Toše začel še z avdiokasetami, če se jih kdo še sploh spomni. Tudi te so razstavljene.

Zadnji koncert, ki je tudi bil humanitaren, je imel Toše pred 40 tisoč poslušalci na skopskem stadionu 5. oktobra 2007. Torej le nekaj dni pred smrtjo. Stadion se zdaj imenuje po njem. In še: le tri dni pred smrtjo je za svoj kruševski Sinalco tudi odigral svojo zadnjo odbojkarsko tekmo.

Ko zapuščam muzejsko stavbo, za katero je skopski arhitekturni Sindikat studio leta 2011 v Barceloni prejel nagrado People's Choice Award, že vstopajo novi obiskovalci. Muzej Tošeta Proeskega menda spada med najbolj obiskane na Balkanu. Z razlogom.