(REPORTAŽA) Praznični razcvet nemške prestolnice: V Berlinu jih več govori angleško kot nemško

V Berlinu so dolgo gradili letališče, ki se danes imenuje Letališče Berlin Brandenbrug, imenuje pa se tudi po pred 31 leti pokojnem politiku in nekdanjem dolgoletnem nemškem kanclerju Willyju Brandtu. Promet za potnike, tja smo prispeli iz graškega letališča, kjer imajo v zimskem voznem redu štiri tedenske lete v nemško prestolnico, kljub velikosti poteka tekoče. Edino berlinsko letališče leži slabih 20 kilometrov jugovzhodno od mesta. Na letališču, ki je bilo odprto pred tremi leti, imata bazo letalski družbi Ryanair in pa Eurowings, ki sodi v skupino Lufthanse. Letališče je nadomestilo nekdanji letališči Tegel in Tempelhof. S približno 34 milijoni potnikov letno je tretje najbolj prometno letališče v Nemčiji (za Frankfurtom in Münchnom) in šele na 25. mestu v Evropi. Trenutna kapaciteta omogoča, da lahko prek njega potuje 46 milijonov potnikov na leto, do leta 2035 pa bi jih lahko že 58 milijonov. Letališče, ki so ga začeli graditi leta 2006, bi morali odpreti že leta 2011, a so ga zaradi najrazličnejših težav pri gradnji odprli šele konec leta 2020.

Slovani, pa tudi Slovenci vsepovsod

Ko smo prispeli tja v začetku decembra, nas je pričakalo hladno vreme in prva misel je bila, da smo prišli v rusko Sibirijo. Resda je bilo le kakšnih pet stopinj Celzija pod ničlo, a ob vetru in dokaj vlažnem ozračju je to čutiti kot kakšnih minus 15 ali minus 20 stopinj Celzija, česar pa že nekaj let v Sloveniji nismo vajeni. Ker sem bil v družbi samih avstrijskih novinarjev in pa prijazne predstavnice graškega letališča Doris Poelt edini slovensko govoreči, ni treba posebej poudarjati, da sem se ob prvem obisku WC-ja že na berlinskem letališču razveselil, ko sem zaslišal pogovor dveh študentov v slovenskem jeziku. Pomislil sem, da še kako velja tisti rek, da kamorkoli greš, boš verjetno srečal kakšnega Slovenca. No, teh do poleta nazaj v Gradec nisem več srečal, sem pa zato imel priložnost spoznati prijazni Catarino in Alexandro iz berlinske turistične organizacije, pri čemer je oče prve Hrvat, druga pa se je pred desetimi leti iz Moskve preselila v Berlin, kjer je tudi spoznala bodočega moža, in ostala. Tako sem imel priložnost govoriti tudi hrvaško, z Alexandro pa sva ugotavljala, koliko podobnih besed imata ruski in slovenski jezik, kar naju je močno presenetilo, čeprav sva vedela, da gre za slovanska jezika.

Drugače pa v Berlinu skorajda več ljudi pogovorno govori v angleškem kot nemškem jeziku, saj približno petmilijonska nemška prestolnica velja za najbolj multikulturno mesto v Nemčiji. Prenočevali smo recimo v hotelu izraelskih lastnikov, kjer smo imeli možnost slišati izraelsko glasbo, ki je presenetljivo podobna arabski in kjer v pesmih ne manjka niti besede "habibi". Prav posebna je bila tudi izraelska kulinarika, za katero še zdaleč ne bi mogel reči, da mi ni bila všeč, a je vendarle nekoliko drugačna od evropske kulinarike, a s pestrimi in bogatimi okusi. Sobota zvečer pa je bila rezervirana za izraelski večer, ki ga je zaznamovala trebušna plesalka, ki je za povrh plesala s svečnikom na glavi, v katerem so seveda gorele sveče. Še pregovorno zadržani Avstrijci, in seveda tudi sam, smo zaplesali na izraelske ritme, ob tem pa ugotavljali, da nam v teh žalostnih vojnih časih sploh ni treba iti v Izrael ali Bližnji vzhod, da bi doživeli pristno izraelsko-arabsko vzdušje, kajti zadostuje obisk Berlina. Nepozabna izkušnja.

Eni se "mučijo" z nemščino, spet drugi ne

V Berlinu boste težko našli "čistokrvnega" Nemca, pa naj bo to z vzhodnega ali zahodnega dela Nemčije. Tako nam je en dan ob zajtrku delala družbo mlada Kenijka, ki mi je zaupala, da študira v Nemčiji, medtem ko je otroka morala pustiti v Keniji. Za razliko od večine se je zelo trudila govoriti nemško, med vrsticami pa je dala vedeti, da bi se rada čez nekaj časa vrnila v domovino. Ob srce parajočem dejstvu, da je morala pustiti lastnega otroka več tisoč kilometrov stran, sem jo skušal potolažiti s tem, da je v Keniji močno razvit (obmorski) turizem ter da državo množično obiskujejo tudi nemško govoreči, zato bo morda lahko z dobrim znanjem nemščine našla zaposlitev v tej dejavnosti.

Spet drug primer je bila natakarica iz Izraela, ki je v Berlinu živela že štiri mesece in praktično ni znala besede nemško, zato nas je ves čas prosila, naj z njo govorimo angleško. "Zakaj pa se ne želiš naučiti vsaj nekaj nemških besed, kar bi ti lahko kdaj koristilo?!" jo vprašam, pa mrtvo hladno odgovori, da ji tega ni treba, ker že čez teden dni odpotuje v ZDA v obmorsko mesto Savannah v zvezni državi Georgia. Nekoga iz naše skupine, ki dobro pozna Izrael in Izraelce, vprašam, če so le-ti vedno tako brezbrižni, pa mi odgovori, da je prav to njihova značilnost. No, tretji dan našega bivanja v hotelu, v nedeljo, pa naposled naletimo na nemško govorečega natakarja.

Klobasa in šampanjec

Ob obisku Berlina nismo mogli mimo ogleda znamenitih Brandenburških vrat, ki pa so ga moji avstrijski kolegi - hiteč nazaj v hotel in na letališče, kamor pa smo itak prispeli še mnogo prezgodaj - želeli kar izpustiti, in to potem, ko smo na bližnji stojnici pojedli še kako okusen in za Berlin tako značilen "currywurst", začinjeno klobaso pa poplaknili z znamenitim francoskim šampanjcem Moët & Chandon, čeprav mnogi pravijo, da so se tudi nemški šampanjci zadnja leta kakovostno precej izboljšali. No, ogled Brandenburških vrat ni dolgo trajal, saj jih znova obnavljajo.

Druga velika znamenitost pa je ogled ostankov Berlinskega zidu, ko sicer v dokaj zasneženem Berlinu niso bile vidne prav vse razsežnosti te človeške neumnosti, ki je pred dobrimi 60 leti s približno štiri metre visokim betonskim zidom razdelila glavno nemško mesto na vzhodni del pod ruskim patronatom, in na zahodni del, ki so si ga, tako kot celotno Zahodno Nemčijo, razdelile Francija, ZDA in Velika Britanija. Življenje naj bi neposredno zaradi zidu izgubilo 141 ljudi, še več smrtnih žrtev naj bi bilo na mejnih prehodih, pa tudi med tistimi, ki so varovali zid pred ubežniki.

Številni muzeji, možic Ampelmann

Obisk Berlina ni minil brez nedavno odprtega fotografskega muzeja, imenovanega Fotografiska, in pa nedavno odprtega muzeja Nemčije, kakor tudi impozantnega muzeja v središču mesta, poimenovanega Humboldt Forum, kjer obiskovalec povprečno za bežen ogled razstavljenega porabi vsaj tri ure časa. Pravzaprav med obiskom Berlina ne opazite več, kje je bil nekoč vzhodni in kje zahodni del, morda še najbolj po semaforjih za pešce, saj je v vzhodnem delu na semaforjih še vedno o(b)stal možic s klobukom, ki ga imenujejo Ampelmann. Ogled mesta priporočamo predvsem vsem tistim, ki imajo radi različne ljudi - tam ni nobena posebnost, če srečate na primer žensko, ki je bila nekdaj moški, in obratno, in pa tudi ljudi, ki prihajajo iz različnih koncev sveta, saj mesto ohranja sloves multikulturnosti in se morda po tem še najbolj razlikuje od drugih nemških mest.