Letošnje najbolj toplo poletje in nenavadna jesen sta mogoče del globalnega segrevanja, mogoče pa tudi nista. Večina ljudi se ni pritoževala, ko se je drugi vikend v oktobru temperatura vzpenjala proti 30. Vsak, ki je lahko, je izkoristil te poznopoletne sončne žarke, mnogi smo se celo namočili v morju in čistili sinuse po prvem »jesenskem« prehladu. Morje je takrat že kršilo zakone fizike, da se ohlaja počasneje kot kopno, imelo je svežih 22 stopinj.
Z mojo ciljno destinacijo v soteski na jugu Krka, Baški, vsako leto v tem času dam slovo lepšemu delu leta. Nekaj malega ždim na plaži v trenirki, nehaj vdihavam v zraku razpršeno sol, več časa pa v stanovanju za štedilnikom in na kavču. Ampak, kot rečeno, letos je bil finale drugačen. Ne samo zaradi vremena – kdaj ste 10. oktobra imeli 29 stopinj – pač pa tudi našega testnega transporta.
Starejši občan gre na jug
Takrat navdušenje hitro mine in vožnja - ne samo, da je postala rutina, postala je celo nadloga. Avto je le še nujno zlo. V takem ne pomaga niti kaj bolj živahnega. Ali pač?
Priznam, v tem poslu sem zdaj že četrt stoletja in četrt stoletja se pozna tudi pri EMŠO. Človek počasi, komajda opazno, začne zmanjševati svoj tempo. Nove avtomobile še vedno spremljam, še vedno pišem o njih, jih fotografiram, vozim in ocenjujem. Le cest ni več, prej nepregledni zbori slabovoljnih in napetih ljudi, postavljeni v stoječe kolone. Življenje pa teče in se izteka. A lahko se tudi drugače, samo malce južneje na Mediteran je treba stopiti. Nisem pričakoval, da bo moja zdaj že stara avtomobilska duša našla nekaj, kar sploh ni vedela, da je izgubila. Krk sem poznal od mosta pa zaliva Voz, kjer so nastale fotografije številnih avtomobilov in seveda Baške. Idejo za vikend viseti na kavču v apartmaju, še vedno prehlajen, je hitro zamenjala avantura obkrožiti otok in spoznati vse vasice in kraje, ki ga sestavljajo.
Targa Veglia
Izlet po obali Krka traja šest do osem ur. Obkrožiti otok z avtomobilom lahko vzamete kot turistični reli, podobno s slovito italijansko dirko okoli Sicilije, Targa Florio, pa smo to popotovanje krstili kot Targa Veglia (Veglia je italijansko ime za Krk). Skratka, Targa Veglia je vzela sedem ur vožnje, od Baške do Stare Baške v nasprotni smeri urnega kazalca pa smo zabeležili 151 kilometrov s povprečno hitrostjo 41 km/h. Če vas zadnja številka ne spominja na dirko, vas spomnim jaz – to je bilo prijetno popotovanje, ne dirkanje, čeprav je bil pridih tega zaradi kasneje naštetih reči vsekakor prisoten.
Če bi ford focus ST, zadnji svoje vrste, dali na običajne slovenske ceste v slovenski vsakdan, bi bili z njim silno nesrečni. Tako se lomijo noge šprinterjem. Ne med tekom, ampak na mestu. Mali zeleni »hot hatch« ima 2,3-litrski ecoboost z 203 kW (280 KM) in še bolj navdušujoče, šeststopenjski ročni menjalnik. Tu so še dodatek ST Track z 19-palčnimi gumami Pirelli P-Zero Corsa in širino 235 mm, pa velike Brembove zavore za kolesi, nastavljivo vzmetenje in seveda nepogrešljivi estetski dodatki. Zelena sicer ne bi bila moja prva izbira, ampak avto je … "za pojest"!
Vse vasi in vsa mesta
Targa Veglia se je začela, kot rečeno, kar pred blokom v Baški. Skozi Jurandvor in Baščansko Drago iz soteske je praktično hitrost omejena na 40 kilometrov, če ne zaradi vasic, pa zaradi ovinkov. Preden se pot dvigne iz baščanske soteske, vedno preverim, ali z 1,2 metra največji stop znak še stoji. Pod njim kljub koncu sezone pri Mošuni imajo jagenjčka na ražnju, turistov, ki so se ustavili, pa je nepregledna množica. Več kot sredi poletja, ko se drenjajo na prepolni plaži v Baški. Na prelazu med Baško in ostalim otokom stoji spomenik v obliki črke A v glagolici, po tej prapisavi je Krk znan. Tu je tudi odličen razgled na sotesko in zipline, kamor se bomo še vrnili. Na ono stran proti mestecu Krku je potem kar 3,5 kilometra relativne ravnine, kjer lahko avtu prepihate dušo. A s sopotnico sva focusa pognala desno čez hrib proti mestecu Vrbniku. Pred njim je majhen plato z vinogradi in čudovito panoramo za fotografiranje, mesto, vgrajeno na skale severne obale Krka, pa nekoliko spominja na italijanske Cinque Terre, seveda pa ni tako pisano. Tam sta še znani plaži Kozica in Potovošće.
Severno od severa
Iz Vrbnika pot nad obalo ob vinogradih vodi skozi vas Risika, pri Sv. Vidu pa se potem zavije desno do Šila. Znani turistični kraj s kilometrskim rtom in razgledom na Crikvenico in Novi Vinodolski je prav tako poln turistov. Od tam gre cesta naprej po obali do Klimna s »sidrom«, zaliv z otočkom Školjić pa obkrožajo še Soline in Čižići. Ta plitvi zaliv se konča z močvirjem in ne bi bil prva izbira za letovanje, so pa zato ceste med temi kraji tiste, ki jih že dolgo nismo več vajeni. Lepo asfaltirane, s predvidljivimi ovinki in pisano krajino, ponekod pa grmovje celo objema asfalt. Ker to niso glavne žile otoka, je tudi prometa zelo malo, tu in tam kak domačin, turist ali za pest slovenskih kolesarjev.
Ovinki, smo rekli? Focus ST je doma! Voznik je doma! Tudi sopotnica je doma! Zvok štirivaljnika se s premikom v športni način spremeni v dirkaško rezko poezijo, balzam za ušesa, ob močnejšem prilivu goriva pa prestavljanje postreže še s pokanjem iz izpuha. In kar je najbolj fascinantno – vse v okviru omejitev, konfiguracija ceste lahko postreže z voznimi užitki tudi pri »civilnih« (in civiliziranih) hitrostih, ki jih focus drugače zlahka preseže. Naenkrat se pomladi tudi duša voznika. Je mogoče, da bo vseh teh letih cijazenja v kolonah in premikih od ene omejitve do druge še obstaja izziv, bistvo, esenca avtomobilizma? Z vsakim kilometrom na Targi Veglia je bilo to bolj jasno. Če sovoznica, tudi sama novinarka, niti pomisli ne, da bi lovila ročaj nad vrati ali tiščala nohte v sedež, je vse skupaj že skoraj pravljično doživetje. Focus je bil narejen za take poti in take poti so bile narejene za focusa. In voznika. In sovoznico. 20 let nazaj v času, takoj 20 let mlajši, človek! Noro, ej – 20 let!
Zahod gleda na ... zahod!
Od Čižićev gre nekaj kilometrov ceste skozi ruševje. Desno so Rudine z znamenito podzemno jamo Biserujka, po nekaj kilometrih pa se cesta tik pod reškim letališčem (na Krku) priključi na glavno prometno cesto. Na drugi strani steze obiščeva letališče in skorajda uničeni spomenik pionirski dobi reaktivnega letenja. F-84 thunderjet jugoslovanskega letalstva je v zadnjih vzdihljajih, brez barve, oropan vsega, kar se je dalo. Od letališča pot vodi navzdol proti polotoku Voz do skrajnega severa Krka, kjer na eni strani zremo v Krški (nekdanji Titov) most, na drugi strani pa je velikanski kamnolom. Tam za njim Hrvati načrtujejo nov avtocestno-železniški most na Krk s povezavo do skladišča goriva pri Omišalju. Prav tam se z razgledno točko ob vstopu na Krk začne pot nazaj po zahodni obali. Omišalj je vasica, skrita nad strmo pobočje z nekaj zalivčki, na drugi strani pa rt krasijo sami veliki rezervoarji plinsko-naftnega terminala. Ne prav turistično privlačen del Krka.
Druga etapa so Njivice, preplavljene s turisti bolj kot poleti, obalna cesta pa pripelje do še enega turističnega zaliva z Malinsko na začetku. Za njimi je potem »gobast« in redko poseljen zahodni del Krka, kjer redke vasice preseka glavna prometna cesta do zaliva Valbiska. Tam je trajektna luka za Cres in Rab, v tem delu leta praktično prazna in na voljo za čudovito foto seanso, med sezono pa alternativna glavna žila za Cres in naprej na Lošinj, sploh ker do Krka od slovenske meje vodi avtocesta.
Najredkeje poseljeni del otoka skozi nekaj idiličnih otoških vasic pelje nazaj proti mestu Krku. Focusov kvartet igra, pa ne samo njegovo srce. Počasi se daleč pride pa tudi veliko vidi. Vmes so odseki, kjer lahko malo bolj pritisneš na plin. Avto oživi in zapoje. Tudi če je ovinek samo s 40 na uro, je ovinek. S focusom smo si ga prilastili. Takih ne delajo več. Obojih. Vmes je, medtem ko je pot vodila v industrijsko cono in k trgovskim centrom Krka, nek avtohtoni krški ptič s preletom čez cesto delal ptičji samomor, a na srečo pustil le tri peresca, je pa vse dokumentirala naša avto kamera – frčalec jo je odnesel za las (pero).
Punat in Baška. Oba
Tu je potem še sam center Krka z naselji na vseh mogočih gričih okolice in nekaj hoteli. Obala? Za (turistično) silo, nič več. A takoj zatem po obvoznici pridemo do zaliva, kjer stoji ena največjih marin na tem delu Jadrana, turistični velikan otoka, mestece Punat in serija plaž. Tu bi lahko naša Targa Veglia že sklenila krog, vendar ga še ne bo. Sredi zaliva je otoček Košljun, na severnem delu zaliva pa tudi znana vlečnica za smučarje na vodi. Polno zasedena, da se razumemo. V Punatu je velik del ladij in ladjic že na zasluženem prezimovanju na kopnem, skozi mesto pa potem zlezemo na visok greben na južni strani otoka, kjer cesta pelje proti staremu mediteranskemu naselju Stara Baška. Vmes prečkamo 45. vzporednik, kjer je nekoč stala tudi tabla za to geografsko znamenitost (pa je že nekaj leti ni več) – smo točno na polovici poti med severnim tečajem in ekvatorjem. Po nekaj zavojih pa se cesta nad še eno znamenito plažo Oprna odpre navzdol v eno najbolj slikovitih cest Jadrana. Resda je ob robu zasedena z avtomobili, ker je pač – poletje. Po robu pečin pridemo do vasice, kjer so še mule privezovali, da se niso zvrnile po bregu v morje. Tudi tam je konec poti na pomolu, ki zna služiti za fotografiranje. Če je avto fotogeničen, toliko bolje. Če ima še pravo dušo, čista zmaga!
Ko srečaš samega sebe. Približno
Focus ST je vrsta, ki izumira, zahvalite se škricem v Bruslju. Po drugi strani pa je prav to, kar avto dela več kot le prevozno sredstvo in človeka več kot le potnika. Nazaj proti Baški sem, priznam z lahkim srcem, zgrizel ravnino proti vrhu. Oja, kako malo je treba, da je stari »petrol head« srečen. O številkah ne bom. Poreden! Spat brez večerje! In za konec na vrhu pred vstopom nazaj v sotesko – stoji »Luke, jaz sem tvoj oče« oranžen focus ST ene generacije nazaj. Je bilo pobalinsko, da sem ga postavil zraven in slikal? Vseeno mi je. Fant in punca, domačina, ki sta se prišla dogovorit za zipline, sta hitro prinesla svojo radovednost. »Zavidam ti,« je rekel fant kakih 30 let. »Pri nas na Hrvaškem ST v tej generaciji ni na voljo.« Njegov je dizelski, a ga je spustil k tlom, dodal platišča RS, nekaj plastike in z oranžno barvo je videti prav tako imenitno, čeprav šteje kar nekaj let več. Oba se strinjava, da so taki avtomobili vredni čuvanja – so spomenik neke dobe tehnične genialnosti človeka in bodo imeli trajno vrednost.
Krk, konec poletja 2023. 29 stopinj, morje za kurjo kožo, nesrečna Baška, kjer sonce pade za obzorje dve uri prej kot kjerkoli na otoku. In prostor pod tem istim soncem, kjer duša najde mir. Prav s pozitivnim nemirom tega tehničnega dosežka. Kaj bi rad počel, ko telo ostari – vsako jutro vohal sol v zraku, ponoči poslušal butanje valov ob pomol in dihanje ljubljene osebe, na ognju obrnil brancina, ga poplaknil z domačim vinom in iz garaže potegnil avto, ki zapoje vsakič, ko se poda na ceste, kot so na otoku Krku. Zato, ker ljudje nismo narejeni za volan v kolonah in brskanje po telefonu. Zato!
Če bi radi (ali ste že) našli izgubljen čas - naju boste s focusom našli na cesti proti Stari Baški. Lahko se nama pridružite. Kadarkoli! Le slišati vas hočeva nekaj ovinkov prej.
