Barbara Gavez Volčjak
Skoraj je ni slovenske pokrajine, ki ji ne bi bil kateri tam rojeni pisatelj s svojimi deli postavil literarnega spomenika. Miško Kranjec je v romane in povesti prelil pripovedi svojih stricev o Prekmurju, Prežihov Voranc je preostali Sloveniji podrobno predstavil Koroško, Ciril Kosmač je svoje pripovedi postavil v tolminski kmečki svet. Po zaslugi Ivana Tavčarja pa je svoja literarna pomnika dobila tudi Poljanska dolina. V Cvetju v jeseni, objavljenem leta 1917, in Visoški kroniki iz leta 1919 so ovekovečene zgodovina in lepote "raja pod Blegošem", kakor dolino imenujejo domačini. Nič čudnega torej, da so se letos, v letu 100. obletnice Tavčarjeve smrti, ki ga je ministrstvo za kulturo razglasilo za Tavčarjevo leto, v občini Gorenja vas - Poljane temeljito pripravili na praznovanje in povečan obisk iz vse Slovenije.
Po zaslugi Ivana Tavčarja je svoja literarna pomnika dobila tudi Poljanska dolina.
Osrednje prizorišče dogajanja v Tavčarjevem letu je zagotovo dvorec Visoko, ki ga postopoma obnavljajo od leta 2011, ko so se v občini spomnili 160. obletnice Tavčarjevega rojstva. Visoko namreč ni samo kulisa enega najbolj znanih slovenskih zgodovinskih romanov, temveč ga je Ivan Tavčar, tedaj že premožen ljubljanski odvetnik, leta 1893 kupil in v njem občasno bival do smrti. Milan Čadež, že peti mandat župan občine Gorenja vas - Poljane, pravi, da si je že ob prvi izvolitvi leta 2006 zastavil za cilj postopno oživitev dvorca. Ta je po drugi svetovni vojni sicer ostal v rokah Tavčarjevih otrok, ki pa so ga prepustili občini Škofja Loka. V šestdesetih in sedemdesetih letih preteklega stoletja je imel dvorec v najemu kmet Mirko Šinkovec, ki je v njem uredil gostinski lokal in skrbel za pestro dogajanje. Potem ko se je leta 1980 na gospodarskem poslopju sesulo ostrešje, se je Občina Škofja Loka odločila za statično sanacijo, na obeh objektih so obnovili streho, posestvo pa je bilo razglašeno za lokalni spomenik kulturnega pomena. Več poskusov oživitve dvorca je v naslednjih desetletjih spodletelo.
Tudi sedanji župan ima svojo "Visoško kroniko"
"Leta 2011 sem tako začel pisati svojo 'Visoško kroniko', ker so ljudje spraševali, ali se bo v dvorcu končno začelo kaj dogajati," pove župan skupini novinarjev v deževnem aprilskem dnevu, ko predstavlja prireditve v Tavčarjevem letu. Obnove so se na občini lotili "s kratkimi, a zanesljivimi koraki", razloži Čadež: najprej so uredili dva prostora in postavili avtomat za kavo. Leta 2013 so restavrirali poročno sobo, ki je v najstarejšem delu objekta, iz leta 1710, medtem ko so bili preostali deli dozidani v letih 1845-1850. Ob tem so oživili lik Ivana Tavčarja in zapisali protokol poroke na Visokem, ki jo vodi lik Tavčarja, naslednje leto pa so uvedli tudi poroke zunaj, na travniku ob dvorcu. V naslednjih letih so restavrirali Tavčarjevo sobo in črno kuhinjo ter zunanje stopnice, obnovili kozolec, v dvorcu pa so uredili kavarno in Kalanovo sobo. "Za enega svojih največjih dosežkov štejem, da je bil dvorec Visoko razglašen za kulturni spomenik državnega pomena," pove o prehojeni poti župan Čadež in doda, da je načrtov še veliko, a jih za zdaj še noče razkriti. Za obnovo so skupno porabili 1,45 milijona evrov, od tega so pridobili 450.000 evrov evropskih sredstev, preostalo je zagotovila občina sama. Kapelico na posestvu, v kateri je družinska grobnica Tavčarjevih, sta obnovili kardiologinji, sestri Metka in Ruda Zorc, potomki Tavčarjeve sestre.
Tavčar je bil sicer rojen v Poljanah leta 1851, v Ljubljano je odšel na gimnazijo in tam po študiju prava na Dunaju in delu pri različnih drugih odvetnikih leta 1884 odprl svojo odvetniško pisarno. Tega leta je spoznal tudi bogato ljubljansko dedinjo, takrat 16-letno Franjo Košenini, in se čez tri leta poročil z njo, saj so bila čustva naklonjenosti vzajemna. Izobražena in inteligentna Franja je po mnenju župana Čadeža podpirala štiri vogale Tavčarjeve hiše, ne le v Ljubljani, temveč tudi na Visokem. Oba zakonca sta bila sicer pripadnika liberalnega meščanstva, a zlasti Franja je svojo moč in vpliv izkoriščala za dobrodelnost in se zavzemala za opismenjevanje deklet ter aktiviranje žensk v družabnem in političnem življenju. Že po moževi smrti, leta 1925, je postala prva slovenska dvorna dama jugoslovanske kraljice Marije in to ostala do svoje smrti leta 1938.
Vse o življenju Ivana in Franje Tavčar je mogoče izvedeti na razstavi v dvorcu, prav tako je predstavljena zgodovina dvorca, ki je bil od leta 1651 do prodaje Tavčarju v lasti kmečke rodbine Kalan. Odsek iz njihovega življenja je predstavljen v Visoški kroniki, ki jo je Tavčar zasnoval kot trilogijo, a mu je pred smrtjo uspelo dokončati zgolj prvi del. Tavčar je navdih in podatke za roman bojda dobil iz listin, ki jih je našel v železni skrinji na podstrešju dvorca. Pisanja pa se je, tako pravi izročilo, lotil iz jeze, ker so mu politični somišljeniki očitali senilnost.
Ambasadorka Tavčarjevega leta je Milena Zupančič
V Tavčarjevem letu bo na dvorcu Visoko pestro dogajanje zlasti poleti: v avgustu bodo ob četrtkih projekcije filmov, posnetih po Tavčarjevih delih, Ljubezen nam je vsem v pogubo in Cvetje v jeseni, po katerem bo tudi pogovor z igralko in ambasadorko Tavčarjevega leta Mileno Zupančič. Predvajali bodo tudi posnetke predstav v poljanskem narečju, ki so jih odigrali člani Kulturnega društva dr. Ivana Tavčarja Poljane. Dva izmed njih, Lucija Kavčič in Janez Čadež, ob različnih priložnostih - tudi ob našem obisku - odigrata lika Mete in Janeza iz Cvetja v jeseni, Čadež pa kot Ivan Tavčar vodi tudi poroke na Visokem. Če si torej želite poroke z nekoliko gosposkim pridihom, se pozanimajte, ali še imajo prost termin.
V Cvetju v jeseni in Visoški kroniki so ovekovečene zgodovina in lepote raja pod Blegošem.
Ob sobotah v avgustu in septembru bodo filmske predstave predvajali tudi v mini kinu v kleti dvorca Visoko, življenje in delo znamenitega Poljanca bodo predstavljali na simpoziju in okrogli mizi, kot turistični produkt pa bo oblikovana tudi Tavčarjeva pot po Ljubljani, ki bo obiskovalce popeljala po glavnih lokacijah pisateljevega pestrega življenja v prestolnici.
Vendar pa Tavčarjevo leto ni edini razlog, da se podamo v kraje ob Poljanski Sori. V bližnjih Poljanah nad Škofjo Loko lahko v Šubičevi hiši spoznate člane in delo slikarske dinastije Šubic, iz katere izhaja kar 17 umetnikov v več generacijah. Poleg najbolj znanih Janeza in Jurija Šubica, dveh izmed najpomembnejših slovenskih slikarjev iz časa realizma, sodijo vanjo še Ive Šubic in njegova hči Maja pa arhitekt ljubljanskega Nebotičnika Vladimir Šubic. Zgovorni kustos Boris Oblak, sicer likovnik in karikaturist, v vodenem ogledu pove marsikaj zanimivega ne le o delovanju največje ustvarjalne rodbine na Slovenskem, temveč tudi na splošno o slikarstvu, rezbarstvu, družinskih odnosih v 19. stoletju, mimogrede pa nariše še hudomušno karikaturo.
Potem ko smo s Kalani, Tavčarji in Šubici prejadrali 17., 18. in 19. stoletje, lahko v 20. vstopimo zelo impresivno, v podzemnih rovih pod utrdbo na Golem vrhu. Je ena od - sicer nikoli uporabljenih - utrdb Rupnikove linije, ki jih je pred drugo svetovno vojno začela graditi Kraljevina Jugoslavija na ozemlju zahodne Slovenije tik ob rapalski meji. Na Golem vrhu so v podzemnih galerijah razstavljene ostaline iz časa gradnje, v eni od dvoran pa je urejena celo steza za balinanje z lesenimi kroglami. Do utrdb se lahko povzpnete peš ali s kolesom, pa tudi drugod po Poljanski dolini so urejene številne kolesarske in pohodne poti.
Ko se oglasi želodec, pa se ustavite v Lovski koči na Javorču, kjer so nam pokazali, kako se naredijo drobnjakovi štrukeljci. Občina Gorenja vas - Poljane si po besedah župana Milana Čadeža prizadeva za vpis te tradicionalne domače jedi na Unescov seznam nematerialne kulturne dediščine.
Siri iz treh vrst mleka
O kulinarični tradiciji Poljanske doline se lahko prepričamo tudi na kmetiji Pustotnik, kjer pridelujejo kravje mleko in ga v lastni sirarni predelujejo v razne vrste sira. Od partnerskih kmetij v dolini pa odkupujejo tudi ovčje in kozje mleko, tako so ena redkih sirarn v Evropi, ki predeluje vse tri vrste mleka na eni lokaciji, pove Katarina Uršič, predstavnica mlade generacije na kmetiji. Skupaj z bratom, sestro in svakinjo počasi prevzema kmetijo in sirarno od staršev, ki sta kmetijo prevzela pred približno 35 leti. Kmetija Pustotnik na tem mestu sicer stoji že dobrih 300 let, kljub menjavi lastnikov se je hišno ime obdržalo, Brencetova, kot se pišeta Katarinina starša, pa sta uvedla sirarstvo v časih, ko je bil trg tovrstnih izdelkov sicer prazen in povpraševanje veliko, ni pa bilo potrošnega materiala niti veliko znanja, pojasni Uršičeva. Pred leti so na kmetiji odprli še Sirnico, v kateri poleg svojih izdelkov prodajajo tudi druge domače dobrote, ne le iz Poljanske doline, temveč tudi iz drugih delov Slovenije.
