Številni prehranski strokovnjaki gradijo debele zidove okoli svoje znanosti in svojih avtoritet ter jih varujejo pred kritičnimi pogledi z ustvarjanjem monopola nad resnico. Eden od njih mi je pisal: "Ali se spuščate v delo avtomehanika in mu pametujete, kaj mora zamenjati? Me prav zanima, saj vas bo takoj odpikal. Boste vi pametovali srčnemu kirurgu, kako mora operirati? Upam, da ne. Boste vi pametovali psihologu, učitelju, fizioterapevtu, policistu itd., kako morajo opravljati svoje delo? Mislim, da ne. Boste pametovali zdravniku in dietetiku - seveda, to pa absolutno. Kako to?"
Tudi druga prehranska avtoriteta govori o nevarnosti nestrokovnih prehranskih nasvetov. Povedala je naslednje: "Če ne veš, kaj bi jedel, potem se obrneš na kvalificiranega strokovnjaka za področje prehrane. Jaz si tudi ne bom šla k sosedi las pobarvat, ker ne vem, kaj bo naredila z mojimi lasmi."
Takšne in podobne primerjave so na prvi pogled simpatične, jasne in logične, v bistvu pa gre za podcenjujočo in primitivno prispodobo, ki bi nas morala opozoriti na nevarno prakso cehovskega zapiranja pred kritično javnostjo in zahtevnimi strankami, ki odgovorno skrbijo za svoje imetje, zdravje in življenje, in se nekritično ne prepuščajo strokovnjakom, ki želijo delati brez nadzora in brez odgovornosti. Seveda se vsak med nami "spušča v delo mehanika". Vsakogar zanima, kaj in kako bo naredil, ali je to nujno, koliko bo stalo. Velikokrat sem slišal, da so stranke zahtevale, da so v času popravila avtomobila ves čas ob mehaniku, da jim ne bi česa po nepotrebnem zamenjal oziroma zaračunal nečesa, kar ni zamenjal. Tudi srčnega kirurga natančno vprašamo o vseh podrobnostih operacije, vprašamo ga, ali je prepričan, da je izbral najbolj optimalno varianto, ali obstaja kakšen drug pristop ... Tudi policistom vsi ugovarjamo in protestiramo. V realnem življenju smo vsi zainteresirani za količino in kakovost storitev, ki jih nekdo opravlja za nas. Ljudje, ki opravljajo storitveno dejavnost, to vedo in sprejemajo kot koristno. Nihče nikogar ne "odpika". Nihče te najbolj normalne zainteresiranosti uporabnika ne imenuje "pametovanje".
Zamenjava zaupanja v znanost (stroko) z zaupanjem v znanstvenike (strokovnjake) je zvit poskus prevare. Veliko ljudi verjame v znanost, ne sme pa verjeti vsemu, kar se sklicuje na znanost, ne sme verjeti vsemu, kar pride iz znanstvenih laboratorijev, če natančno ne vemo, koliko in pri čem nam to koristi in hkrati tega, koliko nam lahko škoduje. Imamo pravico do celovite resnice. Pravica do drugega zdravniškega mnenja ali izbire druge medicinske ustanove z enako strokovno dejavnostjo je priznanje o zmotljivosti strokovnjakov. Pomeni opozorilo, da ne gre zaupati enemu strokovnjaku, da je treba biti kritičen in ponovno preveriti pri drugem strokovnjaku, pri ljudeh z enakimi ali podobnimi izkušnjami.
Priznam, da je v normalnih okoliščinah normalno prej verjeti strokovnjakom kot laikom, a živimo v nenormalnem svetu, kjer je vse naprodaj, tudi znanstvene resnice in znanstveniki. Ne smemo živeti v iluziji, da obstaja zgolj tista strokovna resnica, ki je najglasnejša in uradna. Zmotno je misliti, da je v uglednih znanstvenih revijah objavljajo le resnice. Dr. Marcia Angell, nekdanja glavna urednica uglednega časopisa New England Journal of Medicine, je izjavila, da velikemu številu objavljenih kliničnih raziskav ni mogoče zaupati. Dr. Richard Horton, urednik britanske revije Lancet, trdi, da je skoraj polovica vseh objavljenih znanstvenih resnic preprosto neresničnih. Zakaj bi v drugih revijah bilo drugače?
Obstajajo znanstveniki in njihove resnice, utemeljene in objavljene v najuglednejših revijah, ki (še) niso del "uradne" znanosti. Ne smemo podcenjevati radovednih kritičnih ljudi (novinarjev, publicistov, civilnih aktivistov), saj so pomemben del nujnega družbenega nadzora stroke. Skoraj vsa znanja so dostopna in nekomu odrekati pravico, da se vtika v delovanje stroke, je škodljivo za samo stroko (koristno pa za strokovnjake) in je lahko zelo nevarno za zdravje in življenje ljudi.
Strokovnjaki si še zdaleč niso enotni glede koristnosti živil živalskega izvora, tako da se ni treba odločati med strokovnjaki in laiki, ampak se je treba dobro informirati pri različnih strokovnjakih in se odločati med strokovnjaki, ki podajajo le delno resnico, in strokovnjaki, ki podajajo celovito resnico. Tako množičnega in močnega razhajanja med strokovnjaki, kot je glede koristnosti oziroma škodljivosti hrane živalskega izvora za zdravje ljudi, ni pri nobenem drugem živilu, na primer rižu, krompirju ali koruzi. Tisti, ki nam je mar za svoje zdravje, se sprašujemo o teh razhajanjih in ne verjamemo najglasnejšim ali tistim, ki zasedajo neke funkcije in imajo privilegiran dostop do medijev, posebej ne v okoliščinah, ko ugotovimo, da prikrivajo pomemben del dobro dokazanih resnih neželenih posledic uživanja določene skupine živil.
Za epidemije prehranskih bolezni (debelost, sladkorna bolezen, predvsem tipa 2, bolezni srca in ožilja, rak, ledvične bolezni, osteoporoza, zvišan krvni tlak, artritis in mnoge avtoimunske bolezni) so predvsem odgovorni prehranski strokovnjaki in zdravniki, ki se delajo prehranske strokovnjake, s svojimi nasprotujočimi, nepopolnimi, presplošnimi in zavajajočimi nasveti. Njihova prehranska resnica se uči in prakticira v šolah in vseh javnih ustanovah kot tudi v družinah, njihova priporočila vsebujejo smernice zdravega prehranjevanja in njihove nasvete objavljajo mediji.
Naša dolžnost je zahtevati od strokovnjakov, da nas celovito informirajo o tem, da stroka ne soglaša o koristnosti enega ali drugega hranila, da obstajajo tehtni znanstveni dokazi o njegovi škodljivosti. Naša pravica je zahtevati od strokovnjakov, da nam predstavijo celovito resnico o celovitih živilih. Tako kot smo pri vsakem zdravilu obveščeni o njegovih znanih neželenih učinkih, moramo biti obveščeni tudi o znanih neželenih učinkih uživanja določene vrste hrane. Pa nismo. Zakaj zarota molka pri položajskih znanstvenikih in strokovnjakih s področja prehrane? Zakaj manipulacije z resnicami in zavajanje o enotnosti stroke?
Pozivi, naj zaupamo stroki, znanosti, nekemu poklicu ali skupini ljudi, so priročna oblika manipulacije. To so pozivi k ubogljivosti, poslušnosti, nekritičnosti, veri. Pomembno se je vprašati, zakaj nutricionisti in zdravniki tako zelo hrepenijo po zaupanju svojih strank in ga ultimativno zahtevajo. Tega ne počne nobena druga znanost, noben drug strokovnjak.
Zaupanje je posledica. Posledica moralne drže človeka, ki si je zaupanje pridobil in zaslužil ter ga nenehno utrjuje. Ki ga ni zahteval, pričakoval, pogojeval. Če je drugače, je prevara. Manipulacija. Komu verjeti? Nikomur na besedo! Vsako nekritično verovanje strokovnjakom nas lahko stane zdravja in celo življenja.
