Številne študije so pokazale, da se ljudje, ki so v otroštvu živeli v revnejših soseskah, v odrasli dobi pogosteje soočajo z duševnimi in drugimi zdravstvenimi težavami kot tisti, ki so odraščali v premožnejših četrtih. Da bi lahko odpravili to neskladje, ko gre za zdravje, bi morali najprej doumeti, kaj je razlog, da imajo ljudje, ki odraščajo v revnejših soseskah, v odrasli dobi pogosteje težave z duševnim zdravjem. V okviru najnovejše študije so razkrili enega od morebitnih načinov, na katere bi lahko odraščanje v določeni soseski vplivalo na duševno zdravje ljudi pozneje v življenju. Povsem mogoče je namreč, da se zaradi tega spremeni regulacija ekspresije oziroma izražanja genov.
Genska regulacija ali epigenetika je zapleten proces vklapljanja in izklapljanja genov, ki pomembno vpliva na razvoj naših teles skozi čas. Tako se denimo v puberteti vklopi določena skupina genov, da se lahko poveča izločanje hormonov. Skupku mehanizmov za regulacijo genov pravimo epigenom. Raziskovalci so ugotovili, da imajo otroci iz sosesk, v katerih je bilo vsakdanje življenje zaznamovano s pomanjkanjem, telesnim zanemarjanjem, socialno izključenostjo in nevarnostjo, drugačen epigenom kot njihovi vrstniki iz premožnejših sosesk, kjer je bilo za otroke na splošno dobro poskrbljeno in so se počutili varne. Epigenom sestavljajo proteini in kemične spojine, ki lahko spreminjajo aktivnost genov, tako da se pritrjujejo na določene segmente DNK. Tako vplivajo na delovanje genov, pri čemer se sekvenca DNK ne spremeni. To pomeni, da lahko vklopijo neki gen, da bo proizvajal neki protein, ali ga izklopijo, da ga ne bo. Ti proteini igrajo ključno vlogo v naših telesih ter so pomembni za strukturo, delovanje in regulacijo naših tkiv in organov. Aktivacija spečih genov ima lahko tudi uničujoče posledice. Med drugim lahko sproži rast rakastih tumorjev. Hkrati lahko izklapljanje genov ovira normalen razvoj, denimo preprečuje rast kosti.
Britanska študija
V okviru študije so raziskovalci preučili epigenome okoli 2000 otrok, ki so se med letoma 1994 in 1995 rodili v Angliji in Walesu, in jih spremljali več kot dve desetletji. Otroci so odraščali v različnih soseskah britanskih mest z različnimi socioekonomskimi značilnostmi. S pomočjo mnogih virov podatkov so opredelili fizične, socialne, ekonomske ter zdravstvene in varnostne razmere v teh soseskah. Med temi viri so bili podatkovne baze vlade in kazenskega pravosodja, sistematično opazovanje posnetkov aplikacije Google Street View ter razgovori z drugimi stanovalci. Podatke so nato primerjali z epigenetskimi podatki, pridobljenimi iz krvnih vzorcev, ki so jih odvzeli udeležencem študije, ko so bili stari 18 let, torej veliko pred tem, ko se pri večini ljudi pojavijo zdravstvene težave, kot so srčno-žilne bolezni ali diabetes tipa 2. Izkazalo se je, da so pri otrocih, ki so odraščali v revnejših soseskah, že tedaj obstajale razlike v regulaciji genov, povezani s kroničnimi vnetji, razvojem pljučnega raka, izpostavljenostjo cigaretnemu dimu in onesnaženostjo zunanjega zraka. Raziskovalci so to opazili tudi pri tistih udeležencih študije, ki niso kadili in pri njih ni bilo prisotno nobeno hudo vnetje. Kajenje in vnetja sta namreč dobro znana dejavnika tveganja za razvoj srčne bolezni, diabetesa tipa 2 in raka.
Pri tistih udeležencih študije, ki so odraščali v revnejših četrtih, so denimo opazili razlike v regulaciji gena CYP1A1. Ta naj bi igral pomembno vlogo pri tem, kako telo ravna s kemikalijami, poimenovanimi policiklični aromatski ogljikovodiki, ki jih pogosto najdemo v cigaretnem dimu in onesnaženem zunanjem zraku. Zaradi teh epigenetskih sprememb obstaja večja nevarnost, da se pri človeku pozneje v življenju razvijejo bolezni, na primer rak.
Geni in okolje, v katerem smo odraščali, skupaj krojijo naše zdravje
