Dokler urednik ni dal današnjega naslova, sem se čudil, zakaj se še vedno prerekamo o dogodkih, ki se jih (skoraj) nihče več v živo ne spominja. Se tudi vam dogaja, da ne veste, zakaj vas imajo za nepismenega levičarja, če pa ste že od rojstva pismeni desničar? Ker pa danes končno lahko razmišljam revolucionarno, vem, da v teh prepirih ne gre za vojno, kolaboracijo, zmago, krivdo, spravo, temveč zgolj za začeto, a očitno nedokončano. Kljub žrtvam, zdravju, pravu, Evropi, narodu in, preprosto, omiki, so se v tem koronskem letu odločili končati revolucijo, ne pa epidemije!
Saj so zmagali naši očetje, a kaj, ko so se potem napili … Začeli so revolucijo, potem pa obstali. Zmaga jih je zavedla, oblast jih je zaslepila, moč jih je naredila šibke, uspeh jih je opil. Revolucija se ne konča s takšnim glavobolom! Začeli so dobro … Porušili so vse staro. Zaprli so vse črno in belo. Nič jim ni bilo sveto. Vse so znali le oni. Zato jim ni bilo mar za tradicijo, kulturo, umetnost, omiko, oliko, pravila, pravičnost, resnico. In zato so imeli red in mir.
Bili so, skratka, res revolucionarni … Uspelo jim je namreč nemogoče. Zasebno lastnino so spremenili v družbeno, a tako, da ni bila last vseh, temveč samo njih. Kraljevino so spremenili v vladavino ljudstva, toda ljudstvu so vzeli demokracijo. Diktaturo vojske so spremenili v diktaturo proletariata, a tako, da je delovno ljudstvo brez volilne pravice za dosmrtnega vodjo izvolilo maršala. Ker so dobro poskrbeli le zase, ne pa za vse, so nerazvitost proglasili za odliko; ker so pobegnili z vzhoda, a niso ujeli zahoda, so iz neuvrščenosti naredili religijo; in ker so sami izbrali, da s pomočjo svojih revolucionarnih izumov in pogruntavščin upravljajo svoje sledilce (takrat: narod), so kar po sebi poimenovali svoj revolucionarni politični sistem: družbeno samoupravljanje.
Toda potem so se napili slave … Popustili so vajeti. Ljudstvu so dovolili kupovati kavbojke v Trstu in kavo v Lipnici. Svoje naslednike so začeli šolati v Oxfordu in na Harvardu. Po cik-caku otrokom še ni bilo treba iti spat, po Filmskih novostih so mladini dovolili ostati v dvorani in po zadnji štafeti mladosti ni bilo nič več tako kot prej. Maršalu so v Ljubljani odrezali nogo in na Roški se je rodil desetar.
Revolucija je ostala na pol poti … A na (ne)srečo se je zgodila epidemija, s katero so bivši komunisti in miličniki ter aktualni kolaboranti dobili priložnost, da jo končajo in dokončno obračunajo z nesledilci (zdaj: levičarji). Zaradi epidemije je padlo toliko mask, da so z njimi obogateli vsi nepošteni, da so se spraznili vsi domovi starostnikov in da smo vsi drugi hodili s kurami spat. Saj kriv je bil bivši komik, ker je vrgel puško v koruzo, ne pa bivši kaznjenec, ker je namesto puške pobral top. In si za naših 780 milijonov nakupil toliko nove oborožitve, da se je iz koruze pripeljal na tanku, varno obkrožen s pehoto novih Slovencev v starih narodnih nošah, modernih desničarjev, zamaskiranih v centraliste, in upokojenih borcev za nedemokratične plače.
V resnici oni niso krivi za epidemijo, temveč le za revolucijo. Saj so začeli kot naši tastari. Zamenjali so vse zdravo in pravo. Zaprli so vse rdeče in črno, begunsko in drugačno, glasno in pismeno. Nič jim ni sveto. Vse znajo le oni. Ni jim mar za tradicijo, kulturo, umetnost, omiko, oliko, pravila, cepiva, pravičnost, resnico, Evropo in nesledilce. Hočejo le svoj red in naš mir. Samo da desetar čim prej postane maršal.
Ker pa se revolucija na srečo ni končala, kot so si zamislili zmagovalci, in se tudi ni zgodila, kot se je spominjajo poraženci, še ni vse okuženo … Ne od njih, temveč le od nas je odvisno, kako kmalu bo konec te epidemije (in teh "revolucionarjev")! Prezračite notranjost in pojdite na pláno.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
